Etiopija, dežela trinajstih mesecev sonca, nam je ponovno postregla s prvovrstnimi doživetji. Tokrat smo se posvetili njenemu jugu in številnim plemenom, ki tam še danes žive pristno, tradicionalno življenje. Začeli smo v Addis Abebi, kjer smo se srečali s prvimi okusi Etiopije in se razveselili dejstva, da smo v Etiopiji kar 7 let mlajši, saj je po njihovem koledarju zdaj leto 2010. Iz prestolnice nas je pot vodila po dolini Velikega Tektonskega Jarka proti jugu. Slikovita pokrajina se je ves čas spreminjala in tudi dolge vožnje so minevale hitro. Kmalu smo se znašli v Afriki, kot jo ponavadi le sanjamo, v pravem plemenskem svetu.
Najprej smo spoznali plemena Dorze in Konso, vsakega s svojimi posebnostmi. Nadaljevali smo še bolj na jug, v dolino reke Omo. Dolina reke Omo je poznana kot ena zadnjih lokacij na svetu, kjer prvobitna plemena žive tako, kot nekoč. Kjer se skozi tisočletja zgodovine ni veliko spremenilo. To, o čemer sicer največkrat beremo reportaže ali gledamo dokumentarne filme, smo zdaj videli v živo. Spoznali smo plemena Hamer, Bana, Karo in Mursi. Imeli smo veliko srečo in v živo videli tudi obred preskakovanja bikov (pleme Hamer), izjemno pomemben prehod iz fanta v moškega. Bana so nas navdušili s pisanim okrasjem, Karo s poslikavami, ženske plemena Mursi pa s svojimi okroglimi diski v spodnji ustnici.
Obisk plemen Južne Etiopije je vsekakor nadvse posebno doživetje in nič drugega, kot nepozabno. Poleg spoznavanja plemen smo uživali v čudovitih razgledih na raznoliko pokrajino, si privoščili neprešteto dobrih etiopskih kavic, se igrali in smejali s simpatičnimi otroki, videli tudi nekaj divjih živali, se spopadli z injero, etiopsko narodno jedjo in se naužili sonca.
Hvala Etiopija, na tvojih tleh je vedno zanimivo in pestro!
Piše: M H