domov
- FAQ
VIRTUALNI
KATALOGI


POTOVANJA
POČITNICE
ROMANJA
KRIŽARJENJA
LETALSKE KARTE
HOTEL
RENTACAR
Slike

KOLUMBIJA

Judita Mohr Žerdin, 13.12.2017
Obiskali smo novo kraljico v Južni Ameriki – Kolumbijo, njen turistični obisk je namreč zrasel kar za 200% v zadnjih dveh letih. Obožujem Južno Ameriko in čisto ničesar me tam ni strah. To ljubezen skušam prenesti na naše goste, ponavadi mi rata.

Kolumbija ni običajna država. Je kot pisana barvna mavrica s tisočerimi odtenki in obrazi, ki so zelo raznoliki, večplastni in kompleksni. 13 dni je bilo ravno prava doza časa za obravnavo izbranih utrinkov kolumbijskega vsakdanjika. Dežela nasprotij, uličnih prodajalcev, simpatičnih domačinov, chiva avtobusov, odlične hrane, sedemdesetih avtohtonih ljudstev, kokaina, neenakosti, nafte, zlata, kave…nas je sprejela in razvajala po dolgem in počez. Državljanske vojne je konec, Pablo Escobar in narko karteli ne ogrožajo več svobodnega življenja večine ljudi. Kot se spodobi, smo pot začeli v Bogoti, 9 milijonskem mestu na 2600m višine, kjer nikoli ni prevroče. Barvno, glasno mesto, polno zelenja, parkov, vratarjev, načičkanih oblačil, glasbe, plesa. Ujelo nas je v vrtinec časa s svojim temperamentom in starim delom mesta. Tu je doma tudi zlato. Dva milijona avtomobilov šviga po središču mesta sem ter tja, ne ozirajoč se na predpise. V trgovinah se šopirijo njihove blagovne znamke, v Bogoti prevzemajo slog velikih mest, ko trgovine z isto vrsto artiklov najdeš eno poleg druge. Navadni državljani si tega luksuza seveda ne morejo privoščiti. Povprečne cene so zmerne, prej nizke kot visoke in vsekakor nižje kot v Sloveniji. Z gondolo smo se povzpeli še malo višje, na 3200 m visok hrib Mountserrat. Nismo romali, smo pa imeli mesto na dlani.

Samo malo ven iz prestolnice se ponudi kolumbijsko podeželje, s svojo kolonialno arhitekturo tu zmaga Villa de Leyva. Na poti degustiramo dolge pečenice, koruzne krogce – arepe, vse vrste sadja. Unikatni primerek v svetu je solna podzemna katedrala v Zipaquiri, s 14 postajami križevega pota.

V Armeniji, prestolnici kavne pokrajine Quinto res vse diši po kavi. Oblečeni v obiralce kave smo se učili, kako točno obirati in obdelati kavna zrna. Dolina Cocora je dom nacionalnega drevesa - Palma de cera in tudi vražjega jastreba. Medellin je moja ljubezen. Skoraj 3 milijonsko kaotično mesto je ujeto med vrhove Osrednje kordiljere Andov kot v krater velikega vulkana. Samo tu imajo metro. In samo tukaj je gondola del javnega mestnega prevoza. Mesto si je zaradi te pridobitve prislužilo naziv najboljšega urbanega središča v Južni Ameriki. Fernando Botero je svoje velike, gole kipe podaril glavnemu trgu mesta in postal prepoznaven povsod. Ljubil je ženske, oboževal živali. Mesto je nekoč oboževal tudi kokainski šef vseh časov Pablo Escobar, danes si tu gradijo vile kolumbijski nogometaši. Najpogostejši izraz v mestu je paisa. To je lokalna hrana, prebivalci, chiva bus žuri …bili smo paise dva cela dni v paisa uniformah – obvezna sta klobuk in pončo. Perutnini in govedini se tudi često pridruži svinjina. Prehitro je minilo.

Na koncu nas čaka karibski sever. Cartagena v obzidju in ribiška Santa Marta. To je bolj poznana zgodba o karibskem morju, koralah, poletju. Njej se posvetim naslednjič. Hasta luego.
Slike

LAOS

Andrej Grum, 03.12.2017
Po prejšnjem javljanju se je odprlo vprašanje, zakaj mi je prav Laos tako všeč? Težko bi se odločil za eno stvar. Čudovita gorata pokrajina, kombinacija alpskega in tropskega sveta, saj so gore gosto poraščene. Ljudje še povsem nepokvarjeni od turizma (nobenih beračev ali vsiljivih prodajalcev), pristno prijazni in dobrodušni. Vietnamci jih kregajo, da so preveč sproščeni, celo leni. Morda, a za turista je to fino. Mesta majhna in obvladljiva. Tudi prestolnica Vientianne. Stojnice ob Mekongu, umirjen promet, celo čez cesto prideš brez stresa in sivih las. Živahni barčki ob dolgi promenadi, skoraj kot Bankok brez sopare, prostitucije in transvestitov. Čudovito podeželje, pujski, kozice in smrkavi otroci. Povsod pasji mladički ali piščančki. Nikjer te nihče ne cuka za rokav in "fehta" za dolar. Ko srečaš Laožane, imaš res občutek, da si za njih človek, ki jih je prišel obiskati, ne pa hodeča denarnica, kot se včasih kje počutim. Zvedavi so, sramežljivo odgovorijo na vprašanja, včasih vprašajo tudi kaj nazaj, se čudijo fotografijam iz Krvavca in občudujejo Tromostovje.

Dragulj v kroni pa je Luang Prabang! Eno izmed najlepših mestec v Aziji. Res je, Angkor Wat je starejši in pagod je v Baganu več. A obe mesti sta v bistvu mrtvi, samo veličasten spomin na sijajno preteklost. Luang Prabang pa svojo preteklost še vedno živi. Na tržnici domačini prekašajo po številu radovedne turiste, vernikov s sadjem in dišavnimi palčkami (za daritve v templju) je v pagodah več kot s fotoaparati ovešenih obiskovalcev in večina hiš, tudi v samem centru starega mesta, je še vedno zasebnih, ne pa spremenjenih v hotele ali restavracije. Najbolj slikovit del obiska tega mesta pa je vstati ob zori in videti procesijo menihov, ki se odpravijo iz templjev nabirati vbogajme. Na drugem mestu pa verjetno pogled iz griča v središču mesta, kjer se odpre čudovit pogled na mogočni Mekong in ladjice ki plujejo po njemu. Ja, kdor še ni bil, mora v Laos! 
Slike

JUŽNA ETIOPIJA

Matej Hudovernik, 29.11.2017
Etiopija, dežela trinajstih mesecev sonca, nam je ponovno postregla s prvovrstnimi doživetji. Tokrat smo se posvetili njenemu jugu in številnim plemenom, ki tam še danes žive pristno, tradicionalno življenje. Začeli smo v Addis Abebi, kjer smo se srečali s prvimi okusi Etiopije in se razveselili dejstva, da smo v Etiopiji kar 7 let mlajši, saj je po njihovem koledarju zdaj leto 2010. Iz prestolnice nas je pot vodila po dolini Velikega Tektonskega Jarka proti jugu. Slikovita pokrajina se je ves čas spreminjala in tudi dolge vožnje so minevale hitro. Kmalu smo se znašli v Afriki, kot jo ponavadi le sanjamo, v pravem plemenskem svetu.

Najprej smo spoznali plemena Dorze in Konso, vsakega s svojimi posebnostmi. Nadaljevali smo še bolj na jug, v dolino reke Omo. Dolina reke Omo je poznana kot ena zadnjih lokacij na svetu, kjer prvobitna plemena žive tako, kot nekoč. Kjer se skozi tisočletja zgodovine ni veliko spremenilo. To, o čemer sicer največkrat beremo reportaže ali gledamo dokumentarne filme, smo zdaj videli v živo. Spoznali smo plemena Hamer, Bana, Karo in Mursi. Imeli smo veliko srečo in v živo videli tudi obred preskakovanja bikov (pleme Hamer), izjemno pomemben prehod iz fanta v moškega. Bana so nas navdušili s pisanim okrasjem, Karo s poslikavami, ženske plemena Mursi pa s svojimi okroglimi diski v spodnji ustnici.

Obisk plemen Južne Etiopije je vsekakor nadvse posebno doživetje in nič drugega, kot nepozabno. Poleg spoznavanja plemen smo uživali v čudovitih razgledih na raznoliko pokrajino, si privoščili neprešteto dobrih etiopskih kavic, se igrali in smejali s simpatičnimi otroki, videli tudi nekaj divjih živali, se spopadli z injero, etiopsko narodno jedjo in se naužili sonca.

Hvala Etiopija, na tvojih tleh je vedno zanimivo in pestro!
Slike

LAOS

Andrej Grum, 28.11.2017
Skoraj tradicionalno je ze, da praznujem svoj rojstni dan v Laosu! Že kakih 5 zapored je tako naneslo. No, za vodiča, ki toliko potuje kot jaz, je kar velika verjetnost, da za rojstni dan ne bom doma. A nič zato, TRUDovi potniki so mi v preteklih 15 letih (ja, tako dolgo je ze, saj bo TRUD kmalu praznoval 20letnico) postali kot druga družina in praznovanje je vedno veselo!

Laos pa mi je tako prirasel k srcu, da mi je skoraj kot drugi dom. Tako praznujem dvakrat, enkrat na potovanju in enkrat v Sloveniji! Tokrat so mi družbo delale tri dame! Morale bi biti 4, a je ena tik pred zdajci zbolela in ni mogla z nami.vJaz, lokalni vodič in šofer skrbimo za tri potnice! Skoraj več osebja kot gostov, bi rekli! In kako smo praznovali vas zanima? Najprej smo imeli čudovit dan, ravno prave temperature... kakih 25 stopinj, sonček in modro nebo. Recept za čudovite fotografije, ko se zlati vrhovi pagod bleščeče zarišejo ob modro nebo. In kakšna jesen! Pomladne temperature, cvetoče buganvilije in frangipani. V Laosu je zdaj najlepše, deževno obdobje se je končalo, vročina še ni pritisnila. Drugo leto morate z nami prav ob tem času. Torte sicer nismo imeli, namesto tega sem častil sladki mango in bolj redek mangostin, namesto piva pa so si dame zaželele kapučino. Lep pozdrav v zasneženo Slovenijo iz sončnega Laosa!
Slike

ZIMBABVE

Čedomir Bučar, 27.11.2017
Zimbabweja, Zimbabweja...

Tako nekako se je slišal vzklik večtisoč glave množice na športnem stadionu v prestolnici Harare, kjer so po skoraj 40-tih letih "ustoličili" novega "začasnega" predsednika Emersona Mnangagwo. Država, ki je bila ena izmed najbolje stoječih gospodarstev na črnem kontinentu, ki je izvažala višek pridelane hrane, je danes ena izmed najrevnejših, brez omembe vrednega gospodarstva in z lačnim prebivalstvom. Po nekaterih podatkih in pogovoru z domačini je brezposelnost neverjetnih 94%!!!! Vendar, upanje umre zadnje. Ljudje so veseli, da ni več Robert Mugabe na oblasti in v tem trenutku je samo to pomembno. Ljudem je jasno, novi predsednik ne more v kratkem času zadevo obrniti na bolje, vendar so veseli spremembe na vrhu države. Tako da smo Trudovci bili priče tega zgodovinskega dogodka.

Posebnega veseljačenje in rajanja tukaj ni bilo, se pa čuti nekakšna sproščenost in zadovoljstvo med ljudmi, da je končno konec Mugabizma. Ampak ali je temu verjeti, to je pa že drugo vprašanje in ta debata ne spada v tovrstne objave. Zato želimo uspešno ponovno rojstvo Zimbabveja kot zdrave, zadovoljne nacije, ker to je tudi vse kar vsak posameznik tudi najbolj potrebuje. To pa vemo, da brez zadovoljnih ljudi sreče ni.

Lp iz Viktorijinih slapov
Slike

NIKARAGVA

Uroš Samardžija, 24.11.2017
Ay Nicaragua, Nicaragűita oziroma Oj, Nikaragva, Nikaragvica je naslov najbolj znane pesmi o Nikaragvi, ki je postala neformalna himna te prelepe države na naši poti.

Največja srednjeameriška država po površini je država v vzponu. Komaj smo dočakali Nikaragvo, potem ko smo se zadnjih 40 km poti po Hondurasu vozili cik cak izogibajoč se luknjasti cesti, ki je zgledala, kot da so jo pred kratkim dolgo časa granatirali v številnih bitkah. Nikaragva je znova dežela številnih vulkanov, med njimi je veliko aktivnih. Ko smo se povzpeli na streho največje srednjeameriške katedrale v Leónu, smo v vrsti videli sedem vulkanov in iz dveh se je kadilo kot iz kakšne naše železarne. Nikaragva je varna država, kjer ni več potrebe po varnostnikih s šibrovkami pred vsako trgovino ali banko. Njen predsednik Daniel Ortega velja za osebo, ki ga v zahodnih medijih sicer ne hvalijo preveč, a razvoj Nikaragve v zadnjih letih je skorajda dih jemajoč. Končno smo prišli na ceste, ki so nove in se lahko kosajo z najboljšimi v EU. Tako hitro se še nismo peljali odkar smo tu. Mesta so urejena, odpirajo se nove trgovine, lokali, hoteli. Ljudje so prijazni, Nikaragovci so ponosni na svojo daljno in bližjo preteklost in na zmago nad skorumpiranim avtokratskim režimom družine Somoza, ki je vladala Nikaragvi skoraj polovico prejšnjega stoletja. Zaradi varnosti in dobre infrastrukture Nikaragva kljub vulkanom in občasnim potresom privablja nove investitorje in se pospešeno razvija. Obe kolonialni mesti, León in Granada, sta prava magneta za turiste. Nedaleč od Granade se nahaja vulkan Masaya, kjer je možno z roba kraterja pogledati v globino vulkana in videti lavo. V Nikaragvi bi vsi radi še malo ostali in uživali v vročem soncu, dobri hrani, prijetnih večerih v kolonialni Granadi, a čaka nas že Kostarika, novi mali raj na Zemlji...
Slike

EKVADOR

Tomaž Podgoršek, 23.11.2017
Kljub slabi vremenski napovedi smo se zbudili v sončno jutro. In čeprav se stari center Quita, glavnega mesta Ekvadorja, ponaša z živahnim utripom in čudovito kolonialno arhitekturo, smo se raje že navsezgodaj odpravili na naš prvi štiritisočak. Pravzaprav smo se z vzpenjačo povzpeli in sprehodili do 4080 metrov visokega stranskega kraterja vulkana Pichincha, kjer smo poslušali zanimive geološke razlage našega vodnika Roberta. Pichincha je eden od tridesetih delujočih ekvadorskih vulkanov. Kot na dlani smo imeli še tri zasnežene ognjenike: Cayambe, Antisana in Cotopaxi, najvišji aktivni vulkan na svetu. V daljavi se je nad oblake dvigoval tudi mogočni šesttisočak Chimborazo, najvišja gora v Ekvadorju. Po spustu v dolino, ki leži na podobni nadmorski višini kot naš Triglav, smo se odpravili do središča sveta, v Mitad del Mundo. To smo s fizikalnimi poskusi dokazali,da smo res točno na pol poti med severnim in južnim tečajem. Šele potem smo končno raziskali kolonialno prestolnico, dan pa zaključili z zasluženim pivom na La Rondi.
Slike

SALVADOR

Uroš Samardžija, 23.11.2017
Iz Gvatemale smo prispeli najprej v Copán, Honduras, kjer so nas ponovno navdušili Maji. Ostanki majevskega mesta so veličastni in tu najdemo res izjemne stele in spomenike, kakršnim, v doslej odkritih središčih, ni bilo para.

Nato nas je čakal El Salvador. Na meji ni dolgega čakanja, saj so srednjeameriške države carinsko povezane kot EU in se pregledajo le dokumenti ob vstopu v državo kot pri nas na meji s Hrvaško. El Salvador velja poleg Hondurasa za najnevarnejšo državo na svetu, a če sta po videnem to najnevarnejši državi na svetu, potem nam sploh ne gre tako slabo. Res se človek navadi gledati varnostnike z dolgimi cevmi, pihalniki, ki se jim reče šibrenice, šibrovke pumparice. Pred vsako banko, bencinskim servisom, menjalnico, trgovino, lekarno… povsod so. No, tudi že prej v Gvatemali. Orožja je še vedno veliko za naše pojmovanje. Bolj nas včasih skrbijo vsi ti vulkani, ki so vsepovsod okoli nas. V Salvadorju, ki po slovensko pomeni, Odrešenik, je vulkanski pepel pred več kot 1400 leti pokril in ohranil vsaj eno veliko majevsko vas, ki se danes imenuje Joya de Cerën ali kar srednjeameriški Pompeji. Odlično so vidne hiše, savne, šamankina hiša, vrtovi ob hišah in kaj je tam raslo. Našli so celo ostanke hrane, ki jo je prebivalstvo uživalo tik pred hitrim pobegom. Glavno mesto, San Salvador ni ravno neka turistična atrakcija, saj so ga večkrat porušili potresi in nazadnje je svoje dodala državljanska vojna, v kateri so dobili tudi mučenika blaženega škofa Oscarja Romera, ki je dal svoje življenje za preganjane, izkoriščane in uboge. V kripti katedrale ima veličasten nagrobnik in je zdaj tudi kraj romanj. Pojemo na hitro še kako pupuso, koruzno tortiljo s črnim slastnim fižolovim pirejem in sirom. Kmet nam z mačeto obseka kokosov oreh, naredi luknjo, vtaknemo slamico in pijemo kokosovo vodo, še boljša je, če se notri dotoči rum. Pravi rum, ne ta, ki ga poznamo pri nas in se ga daje v kekse in čaj. Nasvidenje v Nikaragvi.
Slike

JUŽNA AFRIKA

Čedomir Bučar, 22.11.2017
Trudovski pozdrav iz Južnoafriške republike. Prej večjih pretresov smo pričeli naše potepanje na skrajnem delu črne celine, Cape town. Dan je bil čudovit, skoraj brez oblačka in prijetnih 26 C. Takoj smo se povzpeli z moderno vzpenjačo, v kateri se med potjo tla vrtijo, tako da nobeden ne more biti prikrajšan za prekrasen razgled, na Table mountain (Mizasta gora). Gora je simbol mesta in uvrščena na Unesco-vih novih sedem naravnih svetovnih čudes. Kot pravi rek, nisi bil v Cape Townu, če ga nisi videl iz vrha te mogočne in state planote.

Naslednji dan smo se odpeljali do viharnega rta, bolj znanega pod imenom Rt dobrega upanja. Tako ga je preimenoval portugalski kralj, kajti mornarjem drugega kot upanje za srečno plovbo okoli te točke drugega niti ni preostalo. Namreč vetrovi so močni in konstantni, vendar ravno na dan našega obiska je bilo prav spokojno in toplo. Še pavijanom, kiso znani po svoji nadležnosti do obiskovalcev ni bilo na spregled. Zato smo pa videli veliko kolonijo prikupnih afriških pingvinov. Nekateri so se ne dolgo tega izvalili in so izgledali kot velike puhaste kapa, ki ves čas iščejo pozornost svojih staršev - beri hrano.

Nasledji dan smo se odpravili v notranji del West Cape province, pred tem smo se še ustavili v botaničnem parku, kjer smo se v čudovitem vremenu sprehodili med lepo urejenimi stezami tega estetskega fenomena. Izlet v notranjost je bila predvsem enološkega značaja. Obisk treh zelo različnih kleti, pokušina v originalnem okolju svetovno priznanih bolj ali manj znanih vinarskih kleti, je bilo posebno doživetje za vse, pa čeprav prihajamo iz "podobnega" okolja. Ko smo zapuščali Cape naslednji dan in smo se odpravili proti Johanesburgu, se je vreme popolnoma spremenilo, ampak to ni bila več naša skrb. Malo trši pristanek pilotinje nas je popeljal v novo sončno popoldne. Soweto je danes predmestje, v katerem so se odvijali eni od ključnih dogodkov, da je JAR to, kar vidimo danes. Tukaj so bivali ključni ljudje, ki so pripomogli k padcu aprthaida. Poleg Nelsona Mandele in škofa Desmonda Tutuja še ostala, svetovni javnosti neznana, imena a vendar pomembna. Ampak, Johanesburg je danes bleda senca preteklih časov. Vse se je premaknilo na obrobje, proti Pretoriji. Ne naključno, Pretoria je sedež predsednika države, vlade in zunanjega ministrstva. Mesto, ki ima za Washington D.C. največje število zunanjih predstavništev. Mesto, v katerem se bo kmalu odločila nadaljna smer te nacionalno zelo mešane države.

Rekli smo, dovolj. Raje pojdimo v tisto drugo Afriko, divjo in neokrnjeno naravo. Poiščimo velikih pet (slona, nosoroga, afriškega bivola, leva in leoparda) in še kakšnega živalskega predstavnika, katerih tukaj resnično ne manjka. Danes zjutraj smo se odpravili na jutranjo izvirnimi v Pilanesberg. Lahko rečem da je bila odprava uspešna. Poleg treh predstavnikov velikih pet, smo videli od blizu tukaj zelo redko videne geparde.
Slike

Gvatemala

Uroš Samardžija, 15.11.2017
Pričelo se je novo Trudovo rajsko popotovanje. Že več kot desetletje se odpravljamo v Srednjo Ameriko in ta konec sveta res nikogar ne pusti ravnodušnega.

Med šestimi državami Medmorske Amerike se najdlje zadržimo v prvi, najsevernejši, Gvatemali. Dežela večne pomladi nas navdušuje na vsakem koraku. Vulkani, nekateri še zelo delujoči, delijo deželo na karibsko in pacifiško stran. Na majhnem prostoru je neverjetno bogastvo rastlinskih in živalskih vrst saj ima Gvatemala, na ozemlju velikem kot Madžarska in Slovenija, kar 14 različnih mikroklimatskih področij.

Poleg tega je ozemlje Gvatemale srce majevskega sveta, kjer Maji iz različnih skupin tvorijo večino njenega prebivalstva. Vsak dan se srečujemo s pisanimi, tradicionalno oblečenimi staroselci. Večinoma so to majevske žene, ki morajo skrbeti za vse vogale hiše in za vse otroke, dokler se ne osamosvojijo. Po kolonialnem biseru Antigui in najlepši in najbolj avtentični staroselski tržnici v Ameriki v mestu Chichicastenango, smo iz višavja po tričetrturnem letu prispeli v vlažno tropsko nižino severne Gvatemale, v Petén.

Gre za jug polotoka Jukatan, kjer je džungla pred tisoč in več sto leti prerasla nekoč velika in bogata majevska mesta. Včeraj smo se vse do poznega popoldneva potikali po Tikalu, nekoč pomembnem središču starih Majev. Hodimo po dobro utrjenih majevskih poteh, ki so še vedno zelo vidne, a vse ostale ploščadi, templje, piramide, palače, igrišča za igro z žogo, stele, oltarje vse to je že davno prerasla džungla. Okoli petina območja velemesta je raziskanega in restavriranega. Dobro nam je del ta treking po džungli. Kar naenkrat se med krošnjami visokih dreves pojavi osrednja ploščad in najbolj znani tempelj številka ena ali Velikega jaguarja. Malo kasneje se povzpnemo na najvišjo piramido, skoraj 70-metrski tempelj številka štiri, kjer se človek dvigne nad krošnje najvišjih dreves in pogled seže daleč po zelenem oceanu džungle iz katere tu in tam štrli kakšna od nekdanjih majevskih piramid. Veličastno.
Slike

Tadžikistan

Damjan Glinšek, 04.10.2017
Še nekaj korakov manjka in prispeli bomo na naš končni cilj, to je k manjši budistični stupi, ki že stoletja kraljuje na pobočju nad vasico v kraju Vrang. Korak je bil zaradi nadmorske višine nekoliko bolj težak in počasen, a vzpon je bil vreden Truda. V zavetju stupe smo stali na točki, ki je bila preprosto magična. Pogled se nam je v hipu razpršil po dolini, ki je že dolgo poznana kot Wakhanski koridor. Gre za avtocesto starih časov, to je za enega najpomembnejših delov svilne ceste, po kateri so v bližnjo Kitajsko prihajale dobrine kot so živalske kože, suho sadje; iz nje pa nam dobro poznana svila, posoda, čaj. Dolina je tisočletja služila številnim osvajalcem, pa tudi trgovanju in izmenjavi idej kot so zaratustrstvo, krščanstvo, budizem, islam...In sedaj smo po več stoletjih prispeli tudi mi!

Razgled je bil zares prekrasen. Po dnu doline, ki je spominjala na oazo, se je leno razlivala reka Panj, ki je bila s svojim žuborenjem že kar nekaj dni naša spremljevalka in prijateljica. Na njenem južnem nabrežju so se že bohotile osušene zaplate Afganistana, nad njimi pa se je ponosno dvigal očak, o katerem smo poslušali že v šolah, mogočno pogorje Hindukuš, ki je s svojimi zasneženimi konicami skorajda že predrlo nebeško modro platno, ki se razprostira nad nami že od pamtiveka.

Preko reke, na naši strani, pa nam je hrbte ščitilo enako mogočno gorstvo poznano kot Pamir. Le-tega smo dodobra spoznali v nadaljevanju naše poti. Povsem razumljivo je, da se je tudi teh krajev prijelo ime »Streha sveta«. Marco Polo je celo dejal, da morajo v teh krajih celo ptiči iti peš, saj so gore previsoke, da bi jih preleteli. Nam je na srečo uspelo vse ''predelati'' z zanesljivimi terenskimi avtomobili in na poti smo lahko celo uzrli nekaj najbolj slavnih vršacev tega zares dih jemajočega gorstva. Številni vrhovi nosijo imena po še ne tako oddaljeni zgodovini; Lenin, Marks, Engels...

Kakorkoli že, enotni smo si bili, da bo vsak trenutek, ki ga bomo preživeli v zavetju naše stupe prekratek. Bodisi ura ali dve, lahko bi privolili tudi na več, da bi samo stali, opazovali ter uživali ob pogledih na delno ozelenelo dolino in z namakalnimi kanali prepredeno vasico, kjer se vam lahko tako kot pred stoletji pridruži kakšno prosto tekajoče jagnje, kozliček ali pa plahi in zvedavi pozdrav srčnih in klenih prebivalcev. In tudi pravkar požeta zlatorumena žitna polja so nas ob zahajajočem soncu božala po naših dušah. Prav vsaka, sleherna podrobnost kraja je dodala nekaj k naši pisani sestavljanki imenovani Wakhan; kraj, kjer si odmevi minulih stoletij in sedanjost še venomer podajata roko.

Seveda pa smo na našem potovanju, ki smo ga začeli v Azerbajdžanu in zaključili v Kirgiziji, uzrli še mnogo več omembe vrednih prizorov. Bilo je pestro, zanimivo, razburljivo, napeto, zabavno, na določene trenutke povsem nepričakovano, izjemno lepo in tudi nekoliko manj turistično in obljudeno, kar je k popotovanju dodalo neizmerno dodatno vrednost. Primerno za vsakega popotniškega gurmana. Priporočam in komaj čakam, da se vrnem!

p.s. Prisrčna hvala tudi naši skupini (Breda, Alenka, Irena, Nada, Srečko, Frenk, Jože, Frančišek, Boris)!..za pogum, dobro voljo, potrpežljivost in obilico pozitivne energije....ter da ste me vzeli s sabo!
Slike

ZDA, Skalno gorovje

Andrej Grum, 22.08.2017
Po vseh čudesih osrednjih ZDA je to gotovo en najlepših in najbolj raznolikih izletov v moji vodniški karieri. O vseh čudesih in lepotah regije Skalnega gorovja vam bom bolj podrobno poročal, ko se vrnem. Zdajle pa vam bom, še poln svežih vtisov, povedal kaj smo doživeli danes (pri vas je to sicer že včeraj).

Kot ste verjetno zasledili, smo imeli v ZDA popolni sončni mrk. Opazovanje le-tega sicer ni bil prvotni namen našega izleta, a če to sovpade pa je vendarle vredno stvari tako organizorati, da se vidi tudi ta fenomen. Tako smo se, v pričakovanju gneče, zelo zgodaj zjutraj odpravili iz Južne Dakote proti točki, kjer se bo sonce sramežljivo skrilo za luno. Celoten pas popolnega mrka je spominjal na selitve narodov ali pa vsaj na neskončno serijo športnih dogodkov. Cela Amerika je bila na prostem, odeje, sendviči in posebna sončna očala so bila obvezna, kot top veliki teleskopi, fotoaparati in folije pa opcijska oprema. Nekje v množici smo se tudi mi ustavili in opazovali ta fantastičen in redek pojav - tako poseben, da so že kak teden prej ljudje povsod govorili o njem. V začetku se seveda sonce opazuje zgolj skozi zaščitna očala. Svetlobe je čedalje manj in še ta je nenaravno modrikaste, celo vijolične barve. In nastopi trenutek mrka! Snameš očala (za 2 minuti popolnega mrka) in odpre se božanski prizor. Sončeva korona sije izza lune, kot svetniški sij. Nekaj neverjetnega, to sem sicer videl že tretjič, a vsakič je malo drugače in vsakič znova fascinantno. Ko med gorami luninega reliefa skozi dolino posijejo sončni žarki (tako imenovani diamantni prstan) je zadeva popolna. Dve minuti sta minili kot bi trenil, zopet je potrebno nadeti očala. Ali pa se čez gnečo začeti prebijati naprej po programu. Do Denverja smo se vozili po poljskih poteh, čepeli v gneči na avtocesti in čakali v vrsti za gorivo in wc, a proti doživetju, ki smo ga danes imeli, so bile vse to malenkosti, ob katerih se človek samo nasmehne.

Na naslednji mrk pa kar zraven, dragi Trudovci. To človek mora doživeti! Lep pozdrav iz Wyominga
Slike

BUTAN in NEPAL

Tomaž Marič, 16.08.2017
Smo v deželi, kjer ni semaforjev! Nekoč je kralj (za)povedal: "Dokler bo en sam človek brezposeln, jih ne potrebujemo!" Mogoče je to le pravljica, saj so semafor v glavnem mestu bojda že imeli, a so ga zaradi kaosa na cesti, ukinili. Drži pa kot pribito, da jih danes več ni. Pravljična je tudi zgodovina te posebne dežele. Debelo tisočletje nazaj, se je iz višav Tibeta v dolino, na letečem tigru, spustil veliki tantrični mojster Guru Rimpoche, postavil temelje države in zasadil budizem, ki danes cveti na vsakem koraku. Skoraj pravljični so tudi podatki, da še v 1960-tih niso poznali ne nacionalne valute, ne telefonov, ne šol, ne pošt, ne bolnic in seveda - ne turistov. Šele 1999 so v Butanu prižgali prvi televizor, internet pa je še dandanes za večino neznanka. Drži pa, da smo naše popotovanje po tej neverjetni deželi danes zaključili z vzponom na 3100 metrov nadmorske višine, kjer smo v senci cipres samostana Tigrovo Gnezdo ugotovili, da tako srčnih, prijetnih in ustrežljivih domačinov, ne srečaš več nikjer! Lep popotniški pozdrav iz Butana!
Slike

SKANDINAVIJA (Finska)

Uroš Samardžija, 09.07.2017
Začela se je Trudova "pot na sever". Odšli smo poiskati Božička pri polarnem krogu in dalje na sever v Norveško vse do konca Evrope na skrajni sever, kjer se v teh poletnih vročinah lažje diha.

Helsinki, glavno mesto Finske nas je pričakalo z lepim soncem in zmernih in svežih 19 stopinj celzija. Zvečer smo na Finskem že doživeli prvo belo noč. V prestolnici Finske se ni preveč zmračilo in kmalu je bilo spet popolnoma svetlo. Po ogledu mesta, smo se popoldne že odpeljali na sever proti osrednji Finski, deželi gozdov in jezer. Vmes smo v Lahtiju, v skakalnem središču, priklicali v spomin smučarske skoke in letošnje svetovno prvenstvo v nordijskih disciplinah. Ob jezeru Vesijärvi pa smo prisostvovali tudi pravi finski poroki na prostem. V osrednji Finski je sonce le za kako uro zašlo, kasneje pri polarnem krogu v Rovaniemiju pa že skoraj ne več. Samo za kratek čas.

Finska narava, polna jezer in gozdov v prvih dneh potovanja na sever naredi globok vtis. Pri Božičku, ko prestopimo polarni krog, pa je že vse malo drugače. Breze in bori se nižajo, ob cesti srečujemo severne jelene, malo višje na severu pa tudi ovce. V poletnih mesecih je na tržnicah finskih mest pravi živ žav. Prodajajo se češnje, jagode, borovnice in drugo uvoženo sadje na "litre". To so njihove merice. Obiskovalci uživajo ob stojnicah, kjer na odprtem pripravljajo lososa, girice, severnega jelena s praženim krompirjem in prilogo. V kraju Ivalo vselej malo pobrskamo po rečnem produ in mulju, če slučajno ujamemo kako zrnce zlata. Ob svetem jezeru Samijev - jezeru Inari - pa si ogledamo tudi izjemen muzej o načinu preživljanja Laponcev/ Samijev v tej zanimivi pokrajini na skrajnem severu Evrope. Finska je vselej krasen uvod Trudovega potovanja na Nordkap.
Slike

UKRAJINA in BELORUSIJA

Uroš Samardžija, 15.06.2017
Že dober teden je odkar smo se vrnili z novega Trudovega potovanja po vzhodnoevropskih državah in obeta se, da bo postalo prava uspešnica. Odpravili smo se na vzhod Evropske unije preko Varšave, prestolnice velike Poljske.

Poljska prestolnica je idealno izhodišče za začetek pa tudi konec te poti, saj sta dolga stoletja obe državi, tako Ukrajina kot Belorusija, bili del ozemelj, ki so spadala včasih pod Poljsko, Poljsko-litovsko državo, Carsko Rusijo in končno Sovjetsko zvezo in Varšavski pakt. To so tudi države, ki so pretrpele najhujše gorje predvsem v prvi polovici 20. stoletja, še najhuje med drugo svetovno vojno. Poljska je že zelo napredna in razvita članica Evropske unije, zlasti Varšava je bogata evropska prestolnica.

Pot od Lublina do meje z Ukrajino pa nas že pelje na »vzhod«. Prestop meje nas spominja na stare čase in res smo imeli dovolj časa spomniti se prestopov meja nekoč. Ukrajino smo začeli odkrivati v Lvivu, glavnem mestu zahodne Ukrajine, kjer so opazni vplivi Avstroogrske, ki je do sem segala še pred stoletjem. Del Ukrajine je trenutno še vedno okupiran, v tradicionalno nacionalističnem Lvivu pa med suvenirji ne manjka predmetov, ki so izrazito protiruski. Npr. WC papir z likom ruskega predsednika. Lviv deluje kot eno od klasičnih srednjeevropskih mest. Kijev je čisto nekaj drugega. Velemesto, ki bolj spominja na stare sovjetske čase pa vendar skriva tudi veliko svetinj tako za Ruse kot za Ukrajince, saj se s Kijevsko Rusijo začenja zgodovina obeh narodov. Tu bi lahko brez težav ostali še kak dan, saj je v mestu čutiti sproščenost, ogromno je izjemnih spomenikov in odličnih restavracij.

Iz Kijeva smo se odpravili še v Černobil. Nekoliko nelagoden občutek je obiskati kraj tako hude jedrske nesreče kot je bila ta 26.4.1986. Ukrajincem še danes oblasti ne govorijo veliko o posledicah. Ta se nahaja na meji z Belorusijo in prav ta je bila celo bolj prizadeta ob katastrofi.

V Belorusijo smo vstopali počasi. Sami samcati na meji, a postopek je vseeno trajal tri ure. Bili pa so prijazni. Belorusija je res posebna zgodba. Zelo je posebna. Zgleda, kot da se je ustavil čas Sovjetske zveze, vendar s tržnim sistemom. Še vedno so tu Lenini in drugi tovariši, še vedno obstaja KGB, grb države je enak, le da se obnavljajo tudi stari dvorci, gradovi in cerkve. Ljudje delujejo sproščeni, zadovoljni, nič ne kaže da bi jim česa manjkalo. Cene so za naše razmere ugodne. Belorusija je vsekakor eno pozitivno presenečenje. Na poti smo obiskali prestolnico Minsk, dva gradova na poti do zahoda, kjer smo si še ogledali mesto-trdnjavo Brest. Na koncu so nas Belorusi kar hitro spustili čez svoj del meje do res pravih brezcarinskih trgovin.

Povsod se zelo dobro jé. Restavracije so na nivoju, hrana pa je naša, slovanska. Cene so povsod na tej poti praviloma nižje kot pri nas. Te države so se začele dobrikati tujim gostom in nas vabijo, da jih običemo in spoznamo. Mi smo se imeli zelo lepo. Vabljeni!
Slike

GRUZIJA

Andrej Grum, 24.05.2017
Kakšna razlika je med Gruzijo in Armenijo! Po treh dneh slednje se namreč Gruzija zdi, kot da si prišel v drug svet. Tbilisi je kozmopolitansko mesto, kjer se moderna arhitektura prepleta s srednjeveško, cerkev stoji lučaj stran od sinagoge in še lučaj od mošeje, kjer se Bentleyi umikajo Ladam in Moskvičem. Če so armenske ceste precej luknjaste, so gruzinske dokaj gladke, povsod ponujajo vino in čačo (tropinovec). Armenija je čudovita na nek otožen način, Gruzija pa na nek zabaven, veseljaški način. Vsekakor pa dežela nasprotij. Le 10 minut vožnje loči odvetnika, ki živi v steklenih stolpnicah od pastirja, ki preživlja dneve na prostem. Lep pozdrav iz Gruzije!
Slike

KALIFORNIJA in NP ZDA

Andrej Grum, 04.05.2017
Tokratna rajža v Kalifornijo je bila res nekaj posebnega. Že zaradi spremenjenega programa, potem pa še zaradi vremena. S soncem smo imeli precejšno srečo, saj nas je praktično povsod razveseljeval in dežja skoraj nismo videli. A temperaturni šoki so bili kar hudi. En dan smo imeli v Sierra Nevadi temperature okoli ledišča (32 v Fahrenheitu, ki ga še vedno uporabljajo Američani), že naslednji dan pa je v Dolini smrti termometer pokazal kar 104 stopinje (40 v Celziju). Spet v Vegasu 35 stopinj, naslednji dan pa v nacionalnem parku Bryce ena stopinja POD ničlo! Seveda je bilo to zaradi višine, saj je ta park na višini Kredarice! Upoštevaje, da je Dolina smrti na drugi strani najnižja točka v severni Ameriki (85 m pod morsko gladino smo stali) je bilo to res potovanje statističnih presežkov.

Zame morda najzanimivejši del potovanja so bili novi dodatki Antelope Canyon in Monument Valleya, saj sem bil po teh krajih samo enkrat. Ravno tako smo v program dodali obmorsko pot iz San Francisca do Los Angelesa, misijone in tako imenovani Big Sur. Tu smo imeli malo smole, saj jim je nekaj tednov prej odplaknilo dele te ceste in smo morali delati nekaj ovinkov. A navkljub temu smo videli prekrasni samostan Svete Barbare, čudovito špansko kolonialno mesto, ki je zraslo okoli njega in nenavadno mestece Solvang. Tu so se naseljevali samo Danci in res z mlini na veter, lesenimi cerkvicami in tipičnimi seelandskimi hišicami mesto izgleda, kot bi ga prestavili iz Skandinavije. Na koncu smo iz severne smeri obiskali še slovito cesto 17 milj. Prvih deset milj se voziš po hriboviti gozdni pokrajini, posejani z elegantnmi in nevpadljivimi vilami, kjer živijo seveda samo zelo premožni ljudje. Naslednji del te poti pa so prečudoviti pogledi na zalivčke, morje, peščene plaže ali skale, naseljene z morskimi levi. Tam smo tudi pospremili sonce, ko je izginilo v morje in mu zaželeli srečno pot na Japonsko, sami pa smo se odpravili proti hotelu v Silicijevi Dolini.

Antelope canyon in Monument Valley na drugi strani sta globoko v notranjosti države, na ozemlju rezervata indijancv Navajo. Kanjon antilop je morda najnenavadnejša igra vzorcev in barv, kar sem jih kdaj videl. V živo impresiven, še bolj na fotografijah. Strm kanjon s stenami iz peščenjaka, bolj spominja na tunel kot na kanjon. Sončni žarki, ki pronicajo skozi razpoke ustvarijo prav biblične prizore. Tam resnično lahko z najbolj navadnim telefonom tudi najbolj neizkušen fotograf posname super fotografije, prav surrealisične izpadejo. Poglejte si fotografije iz galerije. Monument Valley na drugi strani je odprt prostor, kjer osamelci iz peščenca kraljujejo na horizontu. Te fotografije vam bodo znane, saj ste jih videli v preštevilnih vesternih in zarad tega simbolizirajo divji zahod. Še ena zanimivost: poleg parih skupin bleščečih harleyev, smo srečali tudi skupino avtomobilistov, ki so vsi po vrsti vozili eksotična superdraga vozila. Večina jih je bila v Pagani Huayran, vsak od njih pa stane 2 in pol milijona dolarjv. Ja, prav ste prebrali: na črpalki, kjer so se ustavili, je bilo parkirišče »vredno« okoli 15 milijonov. Bentleyi, Mclarni in Porscheji, ki so bili zraven, so bili videti prav nebogljeo. Resnično dežela kontrastov! Vse skupaj lahko povzamem s frazo: če Amerike ne bi bilo, bi si jo morali izmisliti. Tako smo zvečer vsi nazdravili Kolumbu (z brezalkoholnim pivom, kajti v rezervatu, kjer smo spali nimajo alkohola).
Slike

ŠPANIJA

Uroš Samardžija, 01.05.2017
Poslovil se je muhasti april in končno smo dočakali pravo andaluzijsko vreme, sonce, toploto. Trudova španska odprava je že osvojila Madrid,Toledo in Consuegro. Potem smo se odpravili v čarobno Andaluzijo, kjer se na vsakem koraku čuti skoraj osem stoletij arabščine in mavrske dediščine.

V Córdobi stoji dobrih dvanajst stoletij stara omajadska mošeja, ki ji po lepoti in posebnosti v svetu ni para. To čudo sveta je danes uradno katoliška katedrala a je niti v času največjega preganjanja nekristjanov v 16.st. domačini niso želeli podreti. Na ukaz cesarja so jo le en delček te devetnajstladijske stavbe, ki sprejme 25000 vernikov, v njej pa zgradili še katoliško renesančno katedralo. Minaretu so dodali zvonove in je že vsaj petsto let zvonik.

Podobno je v Sevilji, kjer je nekdanji minaret, danes zvonik največje gotske katedrale na svetu, La Giralda, simbol mesta. V Sevilji je praznično vzdušje, saj se je začela Feria de Abril. Sicer je letos bolj pozno, ker je vezana na Veliki teden, ki pa je sploh največji tovrstni spektakel na svetu. Po mestu te dni,od včeraj, hodijo dekleta v flamenko oblekicah, fantje pa tudi pražnje oblečeni, plešejo se seviljane, lokalni ples v paru. Popolnoma smo se predali vzdušju. Ogledali smo si čudovite dvorane kraljeve palače v Sevilji, delo mavrskih mojstrov. Ob zvokih Habanere se vozimo okoli nekdanje tobačne, kjer je zvijala cigare Bizetova Carmen. Pavarotti pa nam je odpel Figara iz Rossinijevega Seviljskega brivca. Oper pa je v Sevilji malo morje… No tukaj še vedno prisegajo na bikoborbe, včeraj se je s Ferio začel tudi ves teden tega španskega obreda, toda že smo se odpeljali v Jerez, kjer ob zvokih motorjev človek raje srkne kak šeri (Jerez). Jutri pa še malo z Gibraltarja pogledati kaj je novega v Afriki in naprej v Granado. Živel 1. maj!
Slike

JAPONSKA

Uroš Samardžija, 07.04.2017
Trudovi samuraji smo zelo aktivni na Japonskem. Japonska je prečudovita. Kot da smo na nekem drugem planetu, ki je sicer podoben našemu, a povsem drugačen. Prišli smo v času sakkure, cvetenja češenj, a letošnja zima se je ponekod malo dlje zadržala in ponekod so drevesa tik pred cvetenjem. Vsak dan nas Japonska vse bolj očara. Stare tradicionalne hiše, gradovi, svetišča in vrednote se mešajo s futurističnim robotiziranim svetom. Neslišni hibridni avtomobili in projektilni vlaki šinkansen proti hišam in hotelom z drsnimi papirnatimi vrati in rogoznicami (tatami) na tleh. Neverjetna pedantnost, disciplina, estetika, funkcionalnost, izkoriščenost vsakega najmanjšega prostora. Kako tudi ne, saj samo v somestju Tokio-Jokohama na ozemlju za pol Slovenije živi 38 milijonov prebivalcev.

Japonska hrana, kje naj začnemo? Pa dajmo z najboljšo govedino na svetu, kjer krave masirajo, jim dajejo piti pivo in poslušati sprostilno glasbo. Riža imajo dosti, rib in morskih jedi pa ogromno, veliko je pojejo surove (sushi) z japonskim hrenom wasabijem in sojino omako. Vendar pa imajo hrane dovolj za vse okuse. Sumo, judo, karate, aikido in še bi lahko naštevali, vse to nas spomni na Japonsko. Občudujemo japonske vrtove in umetnost, njihovo skrb za detajle, okrase. Preprostost, uslužnost, vztrajnost. Radi si v hotelih oblečemo njihove jukate, se v kakšnem tudi namočimo v onsenu, vulkanskih toplih vrelcih. Na Japonskem se »Trudimo« uživat. Japonska nikogar ne pusti ravnodušnega. Pridite, ne bo vam žal!
Slike

NAMIBIJA

Damjan Glinšek, 30.03.2017
Stara Modrost pravi, da je Svet kakor knjiga in da je tisti, ki ne potuje, prebral le prvo stran le-te. Prav nič ne dvomim, da nas je nadobudnih bralcev - popotnikov čedalje več. Pri tem zagotovo ni potrebno vsakič zapustiti naše stare celine, saj nas kakšna dobra prigoda ali zgodba lahko čaka že za prvim vogalom. Da, zgodba, ali njih prgišče. Zgodbe, ki nas radostijo, poučujejo, občasno opominjajo ali pa nam dajejo Upanje. Nekaj, kar je zagotovo vredno potovanja, vredno Truda, kajne?

Mi smo si tokratno zimo privoščili svojo zgodbo nekoliko bolj daleč, v Namibiji, ki po eni strani še venomer ostaja neodkriti biser, saj jo obiskuje relativno malo ljudi. Tu lahko roko podate dragocenim trenutkom, ki so obstajali na našem planetu še pred pojavom vsesplošne obljudenosti. Gre za svet Prostranstev, ki mu vladata mir, tišina, prvinskost, pa tudi raznolikost; nacionalni park Etosha skoraj vedno brbota od Življenja, razočaral pa vas ne bo tudi s Soncem obsijani obraz, površje Namibije s svojimi mogočnimi kulisami in nepozabnimi prizori vsakdana.

Srčno upam, da bo samooklicani ''modri'' človek oziroma homo sapiens, le našel zadostno stopnjo zatrjevane Modrosti in pustil te neprecenljive zaklade tudi za naše zanamce ter da jih ne bo skrunil z odpiranjem novih rudnikov ali vse večjim krivolovom. Tudi v Namibiji so morali v zadnjih dveh letih zaradi slednjega odstraniti rogove skoraj petstotim nosorogom. Nekateri nosorogov rog še vedno uporabljajo v tradicionalnem zdravilstvu ali pa za izdelavo prestižnih daril. Na črnem trgu je zato vrednost le-tega presegla celo vrednost zlata in diamantov!

Naj se za konec vrnem zopet k zgodbam in zaključim s povzetkom namibijske pripovedke, ki je lahko tudi ''modremu'' in oblastnemu človeku vsakdan v poduk;

Ali ste vedeli, da so v starih časih živali izgledale povsem drugače kot danes? Povodni konj, na primer, je na sebi nosil čudovito krzno mavrične barve, njegov repek pa je bil nadvse košat in mehak. Ker je mislil, da je najlepši, se je začel obnašati zelo arogantno. Vase zagledan je ukazoval živalim kot da je kralj na celotni Zemlji. »Zebra! Prinesi mi travo za moje ležišče!«»Žirafa! Kje je moje listje za zajtrk? Samo najboljše listje, z najvišjih krošenj!« Živali so kmalu postale site njegove arogance in so zato obiskale mogočnega metulja, ki je živel sredi magičnega gozda. Le on je namreč razpolagal z močjo nadzirati grom, strelo in dež, zaradi česar so ga tudi prosile za pomoč. Bile so tako obupane, da so se bile pripravljene odreči nekaterim svojim lastnostim; antilope so zato sklenile, da zelenih rogov ne potrebujejo. Celo krokodil se je odrekel svojemu barvastemu vzorcu na svojem hrbtu! (Da, živali so včasih izgledale drugače. Prav zares!). Ker metulj ni hotel, da bi živali še naprej trpele, se je odločil, da jim pomaga še isto noč. Na nočnem nebu je zakuhal nevihto, ki je skovala bleščečo strelo, le-ta pa je zanetila travo na kateri je povodni konj spal. Krzno se mu je hitro vžgalo in pomagal mu ni niti skok v bližnjo reko. Svoje mavrično krzno in košati repek je zato izgubil za vedno in postal dosti manj zanimiv. Od tistega dneva zato vodo zapušča praviloma samo še ponoči, saj ne želi, da bi ga kdo videl v svoji povprečni, pusti in nebarviti opravi.

Prisrčen pozdrav ter obilo užitkov pri nadaljnjem listanju knjige, ki ji pravimo Svet. Srečno pot!
Slike

UGANDA in RUANDA

Mišo Mrvaljevič, 30.03.2017
Prijazen pozdrav iz srca Afrike. Ni kaj, še nikoli se nismo odpravili na pot s toliko vzhičenja kot na poti v Ugando in Ruando. Obisk srca Afrike, Bisera črnega kontineta, kot je zapisal znani državnik Winston Churchill, je eden od vrhuncev v življenju vsakega pravega potovalca. Po prvem dnevu v Kampali, ko nas je Afrika močno pritisnila na svoje materinske prsi polne topline, glasbe in ljubezni, ter po ogledu lepe katedrale in bivše predsedniške palača smo že naslednje jutro krenili na pot.

Za adrenalinsko predjed smo se kar peš sprehodili do nosorogov, ki so si našli varno zatočišče v rezervatu Zika. Videli smo malega Obamo, starega 4 mesece, ki je dobil ime po amerišlem predsedniku, saj ima tako kot on kenijsko mamico in ameriškega očka. Dan bi ne mogel biti lepši, kot smo ga imeli, saj smo zvečer opazovali slapove Belega Nila in reko, ki prinaša življenje celotni celini. Narodni parki, tako zelo drugačni od drugih in polni življenja, so nas razveseljevali še nekaj dni; a ker je prostora malo, naj povem; srečanje s šimpanzi je bilo enkratno. Po kratki hoji skozi gozd (manj kot eno uro) smo se pod vodstvom rangerjev pridružili skupini šimpanzev, ki so nam in predvsem sebi v zabavo skakali, plezali, uganjali norčije, da celo ljubezen je bila v zraku... Doživetje, ko se zaveš, kako je bilo včasih v rajskem vrtu...

Pot smo nadaljevali vse do Narodnega parka Bwindi, kjer smo se naslednje jutro podali na vrhunsko doživetje - srečanje z gorskimi gorilami. Samo še 880 veličastnih goril je še na svetu. Po sledeh rangerjev in s pomočjo nosačev, smo po dobri uri in pol uzrli prvo družino goril. Velikega srebrnega samca Simona, ki s svojimi 280 kg mišic brani celotno družino, samca, ki mu pri tem pomagata in samice in mladičke. Kako zelo nepravično je tem čutečim in veličastnim bitjem reči "živali". Več kot uro smo se opazovali, sprva nezaupljivo, potem z naše strani vse bolj občudujoče. Samice skrbijo za mladiče, oče je ves čas na preži. In ko so jedli afriške fige z drevesa, se aluzija na drevo spoznanja ponuja kar sama.

Lepo jezero Bunyoni nam je dalo moči, da si ogledamo ambulanto, kjer v okviru sekcije za tropsko medicino pomagamo tudi Slovenci, da si lahko tisti, ki nimajo nič, privoščijo zdravniško pomoč. Tudi sami smo nekaj finančno perispevali v dobre namene, potem pa smo ob obisku pigmejske drižine kupili še zadnej spominke in se odpravili v Ruando.

Dežela stoterih jezer, ki je v letu 1994 izgubila v genocidni orgiji ubijanja v 100 dneh skoraj desetino prebivalstva, še danes čuti posledice izgube tega milijona nesrečnih duš. Poklonili smo se jim ob obisku muzeja genocida, na prijetnem vrtu hotela Ruanda (saj ste si ogledali film?) popili zadnjo pijačo in se vrnili nazaj v Slovenijo. Po več kot 140 prepotovanih državah sveta vam lahko rečem le; Mati Afrika in prelepa hči Uganda, še te bomo obiskovali.
Slike

JUG ZDA, Florida

Andrej Grum, 17.03.2017
Brez skrbi za nas, navkljub poročilom o snežnih viharjih v New Yorku se imamo Trudovci na Floridi super! Kratke hlače in sončna očala. Prav zdaj imajo ameriški študentje pomladne počitnice, tako imenovani spring break, ko se trumoma zgrnejo na floridske plaže. Tako jih je bilo vse polno na Key Westu, najjužnejši točki ZDA (pot do tja je naravnost čudovita, cesta na mostovih, ki povezujejo koralne otočke, bleščeče bel pesek in turkizna voda), na Ocean drive v Miamiju so pa (večinoma črnski študentje) cel South Beach spremenili v diskoteko. Pomanjkljivo oblečena dekleta fantje s težkimi zlatimi verigami, glasna glasba in hektolitri pijače. Najamejo drage avtomobile in se počasi vozijo gor in dol po glavni ulici. Na poti iz Orlanda smo se ustavili tudi v sloviti Daytoni. Ta je znana tako po plažah, kot po slovitem dirkališču, kjer se odvija najslavnejša dirka v pokalu NASCAR, 500 milj Daytone. Toda, presenečenje! Prišli smo prav na teden, ko se iz celih ZDA (in iz celega sveta) v Daytono zgrnejo motoristi! Na tisoče bleščečih, predelanih motorjev, prava paša za oči. Neverjetno domišljeni designi, barve, vzorci! Rockerske usnjene jakne in spet, pomanjkljivo oblečena dekleta ki se smehljajo na zadnjih sedežih. Svetovno znani motoristični festival, ki smo ga doživeli in je navdušil tudi tiste med nami, ki se načeloma za motorje sploh ne zanimajo! Lep motoristično springbrejkovski pozdrav iz Floride!
Slike

ŠRILANKA

Tomaž Podgoršek, 02.03.2017
Ayubowan,

pravkar smo se vrnili z rajskega otoka, kot so Šrilanko poimenovali mnogi popotniki. Ostali so lepi spomini na tople februarske dni. Poleg nasadov čaja in morja smo vsekakor najbolj uživali v družbi živali, pa naj bodo to sloni iz slonje sirotišnice, izlegajoče se želvice ali safari na jugu otoka. Tokrat nas žal ni prišel pozdravit leopard, kralj otoških živali, smo pa zato videli številne druge sesalce, ptiče in plazilce.

Lep pozdrav do prihodnjič. Tomaž

Slike

KOLUMBIJA

Uroš Samardžija, 21.02.2017
Vsem prav lep pozdrav iz Kolumbije.

Pred nekaj dnevi se je začelo Trudovo potovanje po Kolumbiji, južnoameriški državi, ki postaja nova prelepa destinacija na turističnem zemljevidu sveta. Kolumbije se že lep čas ni potrebno izogibati, saj je dežela postala varna in zelo gostoljubna. To začutimo na vsakem koraku.

Gre za eno najbogatejših držav po bioraznovrstnosti, poleg tega je bogata z vsemi mogočimi naravnimi resursi, nenazadnje pa je bil to mistični El Dorado, ki so ga iskali osvajalci Amerike pred pol tisočletja. Da je bilo tu od nekdaj veliko zlata in da so ga staroselci odlično znali obdelovati, smo spoznali v največjem svetovnem Muzeju (predkolumbovskega) zlata v glavnem mestu, Bogoti. Spoznali smo veliko desetmilijonsko prestolnico, potem pa smo se odpeljali v izredno lepo ohranjena kolonialna mesta, kjer se je čas kar malo ustavil.

Kolumbija je dežela kavovca in številnih kavnih plantaž. En dan smo namenili samo spoznavanju procesa pridobivanja kave in tudi sami smo šli malo nabirati kavovčeve češnje, ki pa trenutno še niso zrele. Nismo nabrali veliko, nabiralci pa so plačani na kilogram nabranih zrn. Ko so plodovi večinoma zreli, gre nabiranje precej hitreje od rok, a vseeno nabiralec na kilo nabranih zrn dobi le kakih 15 centov.

V Kolumbiji smo v tropskem pasu in večinoma nam je toplo, a v Andih nad 2500 metri nadmorske višine ni tako hude vročine. Imajo številne vulkane, rodovitno zemljo, torej hrane dovolj in tudi zelo kvalitetna in raznovrstna je. No, zdaj pa le spijte kakšno kavo in pazite da bo kolumbijska, da nismo zastonj delali.
Slike

EKVADOR in GALAPAGOS

Miha Anzelc, 20.02.2017
Potovanje po Ekvadorju je zgoščeno popotovanje po različnih kulturah, florah in favnah. Severna prestolnica Quito ponuja spodobno infrastrukturo, ohranjeno kolonialno središče in zgolj dobro uro vožnje oddaljen pristen stik s kulturo južnoameriških Indijancev. Osrednji del države omogoča, da isti dan doživiš trope, zgolj 40 km od amazonskega pragozda, in se sprehodiš po snegu na 4800 metrih nadmorske višine. Primorski zahod pa je kultura zase, s sproščenim pojmovanjem časa, podjetnostjo in izvrstnimi morskimi sadeži.

S Trudovo skupino smo doživeli celinski Ekvador pod odličnim vodstvom Diega. Kot že tolikokrat poprej se je izkazalo, kako zelo pomemben za uspeh potovanja in vtis o obiskani državi je dober lokalni vodnik. Svojo pot smo zaključili na rajskih otokih, ki so od matične države oddaljeni skoraj tisoč kilometrov. Galapagos je resnično nepozabno doživetje. Nekateri si bodo otočje zapomnili po zanimivih endemičnih živalskih vrstah, drugi po raznolikem rastlinskem svetu ali čudovitem morju, nepazljivi pa po opeklinah, ki jih rado povzroči močno sonce na ekvatorju. Na nas so največji vtis naredile želve in modronogi strmoglavci, saj, tako kot druge endemične vrste na Galapagosu, ne poznajo strahu pred človekom in radi sodelujejo pri fotografiranju. Dokazi priloženi :-)

Žal je vsega lepega enkrat konec... jutri nas čaka še zadnji izlet z barko. Obiskali bomo Severni Seymour, kjer prebivajo najbolj znane ptice galapaškega otočja: modronogi strmoglavci, veličastne burnice, pri katerih samci z napihovanjem privabljajo samice, in flamingi. Če bomo imeli srečo, pa se nam bo pri snorklanju zopet pridružil kakšen igriv morski lev.
Slike

BURMA

Čedomir Bučar, 16.02.2017
Mingalaba, (kot se sliši pozdrav in odzdrav v bamarščini - uradnem jeziku v Burmi).

Čeprav smo tokrat majhna skupina, nam je le uspelo prispeti v to še dokaj nedolžno deželo. Tukaj mislim predvsem na zahodni družbeni vpliv, ki se zelo pozna domala že vsepovsod v soseščini. Ne, Myanmar je bil toliko časa ekonom lonec, ki mu je pred kratkim začela uhajati para in logična posledica je odprtje pokrova. To je pravzaprav zaenkrat tudi vse. No, da ne bom preveč gurmansko zafilozofiral... to je tisto, kar je nekdaj bilo in bojim se, da prav dolgo več ne bo. Iskrenost, nevsiljivost, na določene trenutke naivna plašnost ljudi, kateri so v večini preprosti in v vidnem pomanjkanju živeči dobrosrčneži. Ampak, oni to vse prenašajo odraslo umirjeno ali otroško razigrano. Zakaj bi se sekiral, moja pot je jasno začrtana v življenju in usoda je, če ne v tem, pa v drugem sigurno v mojih rokah. Filozofija, ki nam je zahodnjakom tako tuja, kot nam je planet Pluton. Zopet me je malo preveč zapeljalo... Evo, to dela Myanmar iz človeka, ne moreš ubežat razmišljanju o za naš vsak dan popolnoma nepomembnih vprašanjih. Indija, v kateri so generacije iskale odgovore, sigurno še ni povedala vsega. Vendar Myanmar jih ima veliko, čeprav so velikokrat zelo nelogični. Pa kaj bi o tem, tukaj to ni pomembno, doma se svet pač drugače vrti.

LP Čedo
Slike

ANTARKTIKA

Andrej Grum, 23.01.2017
Vsi smo bili kar malo na trnih, ko smo zapustili Falklande in zapluli proti jugu. Drakov preliv. To ime samo izkušenim mornarjem nažene strah v kosti, kaj šele takim "kopenskim podganam" kot smo mi. Tridesetmetrski valovi, orkanski vetrovi, kiti in velikanski lignji, ki napadajo ladje in razne morske pošasti iz bajk in pravljic tu prežijo na nič hudega sluteče pomorščake. No seveda se na taki ladji, kot je naša, tudi osemmetrski valovi ne poznajo kaj prida (večjih tokrat nismo videli), razne morske pošasti pa so nas verjetno gledale iz spoštljive razdalje, saj je naša ladja velika kot ameriška letalonosilka. Malo nas je sicer zibalo, a hujsega ni bilo. Če bi bili pa na kaki manjši ladji bi bilo pa seveda bolj poskočno! Vetrovno je bilo, tudi deževalo in snežilo je vmes, a če to opazuješ iz varnega zavetja ladijskega salona sploh ni tako težko! Še najbolj nas je bilo strah, da bo slabo vreme pokvarilo fotografije z Antarktike. A vse skrbi so bile povsem odveč!

Prebudili smo se v čudovito jutro Paradise Baya (Rajskega zaliva). Sijoče sonce, bleščeči sneg in led in morje, mirno kot bi nalil olje v ponev. Naravnost čudovite odseve v večni sneg okovanih gora smo ujeli. Zavidali smo lenim tjulnjem, ki so mirno uživali na ledenih gorah, občudovali veličastne kite in se smejali norčavim pingvinom. Ti so se gnetli na ledenih gorah in v svojih kolonijah na skalah, na tisoče jih je bilo. Razen cesarskih potrebujejo vsi ostali pingvini za valjenje gole skale, saj bi jim jajca na ledu zmrznila. Cesarski jih nekako stisnejo med noge in jih držijo v posebni vrečki, ki jo imajo prav za to. Tako so nam razložili strokovnjaki med predavanji na ladji. Ustavili smo se tudi pri eni izmed ameriških antarktičnih raziskovalnih postaj in sprejeli na krov znanstvenike, ki po več let živijo v najbolj negostoljubnih razmerah našega planeta. Po več mesecev so v popolni temi polarne noči in tudi ko sonce vzide in se začne "poletje" se temperature le redko vzdignejo do ničle. A strast s katero ti znanstveniki delajo (in ki smo jo začutili tudi v predavalnici ter med pogovori z njimi) odtehta vse težave! Toda s težavami smo se spopadali tudi mi. Ni lahko vseskozi fotografirati, kamorkoli se obrneš spektakularni prizori, sploh ne veš več kam bi usmeril objektiv! Kake pol ducata razglednih ploščadi, razstresenih po celi ladji pa ugotovi iz katere boš najlepše videl pingvinčke, ki iz ledene gore skačejo v morje! Gnetli so se na ravnem delu ledene gore, ki je izgledala kot prava plaža! Še malo jezerce je imela v sredi, kot da bi pingvinčki imeli še svoj džakuzi! Ko se odpravijo v vodo, to ponavadi naredijo v skupini, se zadrsajo po ploščadi in se kot raketa poženejo v vodo! En izmed skupine pa si je vmes premislil, se obrnil in začel hoditi nazaj, a bil je že predaleč in je vseeno zdrsnil v vodo! Prav nasmejali smo se jim!

Lep pozdrav vsem bralcem iz Antarktike, kjer pa imamo trenutno temperature višje kot pri vas (kot poroča ARSO). Naredili smo veliko fotografij in obljubim, da jih kmalu predstavim na potopisnem predavanju!
Slike

ARGENTINA

Andrej Grum, 11.01.2017
Končno sem se vrnil v elegantni Buenos Aires! Skoraj kot drugi dom! Ponavadi ga kar s težkim srcem zapustim, a tokrat bo to le malo lažje. S še sedmimi sopotniki se namreč odpravljam na križarjenje okoli južne Amerike, od Buenos Airesa do Valparaisa v Čilu, vmes pa še skoraj en teden križarjenja ob Antarktiki.

A to pride na vrsto kasneje, najprej Buenos Aires! Mali šok so bile seveda že vremenske spremembe. Iz zasnežene Slovenije direktno na 30 stopinj celzija. Čudovite cvetoče jackarande smo sicer zamudili (le še kak osamljeni cvet se je upiral poletni vročini, a kako drugače od Buenos Airesa v novembru, ko je odet v bleščečo vijolično barvo, prav surrealistično). No, a v vsakem letnem času je mesto čudovito! Široke avenije, okrašene z obeliski, operami in cerkvami, prekinjene z razkošnimi trgi in starimi palačami, katerih prvotni lastniki so že stoletje nazaj propadli in so tihe priče minljivosti in muhavosti sreče, na katero se tako radi zanašamo.

Drugi obraz mesta je gotovo četrt La Boca, kjer pari sredu ulice plešejo Tango za turiste, kjer je nešteto trgovinic, lokalčkov pa tudi raznih pouličnih barabinov, ki nič hudega slutečemu turist radi izmaknejo kaj iz žepa. Razkošne fasade se tu umaknejo kričeče pobarvani valoviti pločevini in recikliranemu lesu. La Boca je bila vedno zatočišče revni slojev ter priseljencev. In v eni takih starih hiš se je znašel tudi moj daljni sorodnik Marjan Grum. On je v La Boci slaven. Malo spominja na Božička z belo brado, okroglim trebuščkom in (navkljub letom) razkošnimi belimi lasmi. Ko smo ga obiskali se nas je seveda zelo razveselil in nam razkazal svojo staro hišo, ter nam predstavil svoje umetnine, saj je nadarjen kipar in slikar. Slišali pa smo tudi žalostno zgodbo begunca iz časov takoj po vojni, ki je kot majhen deček moral zapustiti rodni kraj in se z družino preseliti v Argentino. Tu so se znašli, preživeli, lahko pa ni bilo nikoli! Že nekaj generacij pred Marjanom pa je v Buenos Aires prispel talentirani arhitekt Viktor Sulčič (iz Križa pri Trstu), ki se je podpisal pod mnoge stavbe v novi domovini, najslovitejša pa je gotovo La Bonboniera, štadion nogometnega kluba Boca Juniors! Tu so svojo kariero začeli in končali skoraj vsi najbolj znani nogometaši te dežele, vključno z Diegom Armandom Maradono, ki ga vsaj v La Boci še vedno častijo kot malo božanstvo!

Trudovci vas pozdravljajo iz Buenos Airesa in se veselijo nadaljnih prigod o katerih vas bom seveda sproti obveščal! Lep pozdrav!
Slike

VIETNAM

Andrej Grum, 03.01.2017
Vietnamskega mesta Hue se je počasi oprijel vzdevek: vietnamski Bohinj. Tudi tu ima namreč dež mlade. Zaradi tega dežja pa polja bogato obrodijo riž in pravijo, da je dež razlog, da Huejska dekleta slovijo kot najlepše v Vietnamu. In Hue se svojemu slovesu ni izneveril. Kot prejšnjo turo je tudi tokrar namreč kar močno deževalo. Vendar se nismo pustili odgnati. V dežnih plaščih smo si ogledali cesarsko palačo in ekstravahantno grobnico cesarja Khai Dina. Zvečer pa še predstava: en par smo oblekli v cesarjeva oblačila (vendar cesar ni bil gol, če ste na to pomislili), ostali smo se oblekli v cesarske mandarine, imeli cesarsko pojedino in poslušali tradicionalno glasbo. Tudi Hoi An ni razočaral, saj je staro mestece novoletno osvetljeno z pisanimi lampijončki. Silvestrska večerja pa je bila popestrena tudi z srečelovom, in fortuna nam je bila res naklonjena, saj je naša skupina osvojila prvo in tretjo nagrado. Med več kot 300 gosti!

Srečn'ga in zravega Vam iz Vietnama vsem želimo neu-Trudni!
Slike

JUŽNA INDIJA

Tomaž Marič, 03.01.2017
Enega od vrhuncev potovanja po Indiji lahko popotnik doživi v Kerali, eni najbolj razvitih indijskih zveznih dežel. Pravi užitek predstavlja ležerno plutje na luksuznih ladjicah - pravih plavajočih hotelih, po kar 900 kilometrskem sistemu kanalov, rek in jezer. Kot da bi se čas ustavil. V fotografske objektive smo lovili domačine, ki ob obalah perejo perilo, posodo, se seveda tudi sami okopajo, hkrati pa jim voda daje vse, kar potrebujejo za življenje. Silvestrska večerja pa nas je pričakala še isti večer v keralskih višavah, na obrobju nacionalnega parka Perijar, kjer so nas obkrožali neskončni nasadi čaja ter eksotični zeliščni vrtovi. V 2017 smo vstopili s stilom. Ob spremstvu indijske glasbe in plesov smo štiri in pol ure pred Slovenijo nazdravili in vstopili v nov krog okoli sonca. Zdravje, srečo in veliko potovanj v 2017, želimo tudi vam! :-)

Tomaž in ostali popotniki
Slike

Madagaskar

Damjan Glinšek, 19.12.2016
»Akuri?« (Kako ste?) Upam, da »Tsara be«(Zelo dobro). Da, tokrat smo na našem potovanju angleščino bolj ali manj pustili ob strani in osvojili tudi nekaj malgaških besed. Priznam, ni bilo lahko. Bi morda poskusili izgovoriti ime enega najpomemnejših malgaških vladarjev? No poskusimo: Andrianampoinimerina (kar je na srečo le okrajšava, saj do polnega imena manjka še več kot 40 črk!). Verjetno se bi, tako kot mi, raje zatekli k ''polomljeni'' francoščini, kajne? :-)

Od našega povratka z Madagaskarja je sicer preteklo že kar nekaj vode, a bolj kot pritiska mraz, bolj živi postajajo spomini na ta barviti kraj - otok, ki je že več kot davno dal slovo tako Afriki kot Indiji. Danes se s svojo zavidljivo starostjo (bojda je celo najstarejši med otoki) in velikostjo bohoti med penečimi se valovi Indijskega oceana; sam, samosvoj in suveren. Tu ima Življenje svoj ritem, svoje zakonitosti, svoj srčni utrip. S svojim obiskom ga ne morete spremeniti, lahko pa on spremeni vas z neizmernim prgiščem biserov, ki jih lahko nenehno pobirate na svoji poti.

Eden izmed njih so zagotovo njegovi ljudje. Čeprav velika večina nima skorajda ničesar, morda slaba dva dolarja za preživetje dnevno, se ne pritožujejo. So izjemno kleno ljudstvo, srčno in marljivo, saj vsakodnevno ponosno bijejo svoj boj bodisi v vodnih prostranstvih riževih polj ali pa z vprego kljubujejo rdeči malgaški grudi. So tudi izjemno iskreni in topli ljudje. Tu dobite občutek, da je tudi drobna silhueta na obzorju, ki vam maha v pozdrav, vaš najboljši prijatelj. Ah, da...da ne pozabim omeniti njihove izvirnosti oziroma iznajdljivosti. Potrebujete dodatno posodo, v kateri bi pripravili riž ali zebuja? Ni problema, Malgaši za vas takoj pretopijo kak odslužen motor avtomobila in vam izdelajo celotno kolekcijo posod, da bo za celo družino, pa še kakšno zajemalko in žlico za povrh! Zares so izjemni, drugo Sonce Madagaskarja! Za nas pa lahko tudi lekcija in poduk, da nam doma prav nič ne manjka.

Izmed mnogih je potrebno izpostaviti še en biser, ki je vreden obiska tega mogočnega otoka. To je narava. Žal zelo okrnjena in še vedno ogrožena , vse odkar je prvi Homo sapiens stopil na otok, a še venomer izjemna, neprekosljiva. Vsaj 80 odstotkov rastlinskih in živalskih vrst ne najdete nikjer drugje na našem planetu!

Kaj je lahko lepšega kot stati v družbi modrih očakov - dreves baobabov, ki vas v soju sončnega zahoda dobrohotno vzamejo pod svoje okrilje svojih močnih vej, s katerimi že stoletja podpirajo nebesni svod? Ali pa da vas iz jutranje rose pozdravi topli in živo rumeni sijaj kometne vešče? Ste morda za jutranji pomenek s kameleonom? Le-ta marsikaj vidi in ve... Ne pozabimo pa tudi na naših najboljših prijateljev lemurjev, zares očarljivih in ljubkih bitij, ki graciozno skačejo z drevesa na drevo kot da gravitacija sploh ne bi obstajala. Če imate kanček sreče, se jim lahko približate le na nekaj metrov! In mi smo jo imeli....v veselje in čast se nam je bilo spogledovati se z obročkastorepimi, zajtrkovati z bambusovimi lemurji in poslušati budnico pojočega indrija. Neprecenljivo!

Zato le korajžno...na obisk, na otok, na osmi kontinent, poseben, lep in samosvoj. Prisrčen pozdrav, vesele praznike in srečno! :-)

Damjan
Slike

INDOKINA

Andrej Grum, 09.12.2016
Naša odisejada po Indokini se počasi končuje. Ob hladnem pivu in steklenici vietnamskega vina preganjamo zadnje minute kamboške vročine in se počasi pripravljamo na mraz in sneg. V kratkih hlačah poslušamo božične pesmi in se nagajivo smejimo kičasto okrašeni plastični smrekici ob bazenu. In seveda debata nanese na pretekle dogodivšćine. Vietnam, Laos, Kambodža. Kje nam je bilo najlepše?

Vietnam je prekrasen. Pravljično lepi otočki zaliva Halong, kot tropski Kornati. Cesarsko mesto Hue z ekstravagantnimi grobnicami in citadelo. Hedonistični Sajgon, z neštetimi bari, nočnimi klubi in kaotičnim prometom. Fantastična kulinarika, izvirne začimbe in domišljeni recepti. Ja, ja, slišim izza omizja, ampak kaj pa kraljeva palača v Phnom Penu, glavnem mestu Kambodže. Kaj pa nepredstavljivi zakladi Angkor Wata? Zgradba, ki se po velikosti primerja s piramidami, z natančnostjo obdelave pa s poročnim nakitom kake princeze! Pa vsi ostali templji in palače v neposredni okolici? Čudovito jezero Tonle Sap, (blatni) biser Kambodže.

Zakaj se potem vsi strinjamo, da je pa najlepši vseeno Laos? Kaj je bilo tako lepega, tako posebnega na tej deželi? Težko opisati, nemogoče določiti. Mir. Spokojnost. Mističnost. Nasmeh ljudi, ki jih srečaš sredi ceste. Turizem se teh ljudi še ni dotaknil. Otroci se ne podijo za teboj in prosjačijo za Dolar. Prodajalci na stojnicah te prijazno sprejmejo in ponudijo blago, ne bodo pa tekli za teboj in te "žicali" za posel. Kot sto let nazaj se pred svitom menihi v Luang Prabangu odpravijo po ulicah in nabirajo hrano v svoje posodice. Budistični templji za vernike resnično predstavljajo središče njihovega duhovnega življenja. Če je v Vietnamu glavno božanstvo dolar in si Kambodža po krvavem režimu Rdečih Kmerov sploh še ni na jasnem v kaj sploh (sme) verjeti, pa v Laosu o tem ni nobenega dvoma. Oni so budisti. Verjamejo v Karmo, v dobra dela, v meditacijo in nek fatalizem sedanjega življenja. Zanje je le-to odraz njihovih preteklih grehov (ali zaslug). Tako brez pritoževanja vdano sprejemajo usodo v tem življenju in si z dobrimi deli poskušajo pridobiti boljše karte za naslednje življenje. Saj ne da v Laosu ne bilo dih jemajočih znamenitosti. Ravno obratno. Luang Prabang je eno najlepših mest na svetu. Turistično, a vseeno avtentično. Polno trgovinic, restavracij in barčkov, a tam ljudje še vedno živijo, ne zaradi turizma temveč bolj navkljub njemu.

Že kar nekakšna tradicija je, da me rojstni dan vedno pričaka nekje na poti. November je že tak potovalni mesec, da je to logično. Tokrat sem ga, seveda z zvestimi Trudovimi sopotniki, že drugič zapored praznoval v Vientiannu, glavnem mestu Laosa. V restavraciji smo spili odlično pivo Beerlao, po večerji pa so nam prinesli še torto. Manjkala ni niti "kolkor kapljic tol'ko let". Že čez dan pa smo naleteli na neko proslavo, kjer so šolarčki peli in plesali na odru, v okolici se je peklo meso, kuhala zelenjava in vrtela sladkorna pena. Seveda so me vsi hecali, češ, to je zagotovo za tvoj rojstni dan. Vendar pa to ni bilo edino tako praznovanje. Še en izmed sopotnikov je praznoval, kak teden kasneje, v Sajgonu. Seveda spet ni manjkala torta, toda še bolj pomembno je bilo pivo. Tega smo na tem potovanju spili kar nekaj. Vročina in odlična družba sta botrovala temu, skupina se je namreč super ujela, kot kaka družina smo bili. In degustacijska sodba? Za najboljše pivo naše poti smo soglasno proglasili Beerlao iz Laosa. Na drugo mesto pride kamboški Angkor, na tretje pa vietnamski 333. Na zdravje!

LP od vesele skupine na poti v domovino
Slike

BRAZILIJA

Uroš Samardžija, 03.12.2016
Trudovi potniki na velikem popotovanju po dveh največjih državah Južne Amerike smo drugi del potovanja vandrali po Braziliji. Kdor zelo rad leti, mu bo to potovanje še bolj všeč. Daljave med različnimi kraji v Argentini in Braziliji so takšne, da iz kraja v kraj enostavno letimo. Iz Argentine smo v Brazilijo prišli po kopenski poti pri tromeji s Paragvajem in mogočnih slapovih Iguazú. Od tam pa smo poleteli v nedavno olimpijski Rio, kjer smo se namestili na Copacabani, najslavnejši izmed številnih mestnih plaž. Rio je še najbolj znan po vsakoletnem karnevalu in po hribu Corcovado, s katerega gleda kip Kristusa Odrešenika na zelo razgiban relief zaliva Guanabara. Tu se med Atlantikom in strmimi vzpetinami gnetejo bogati in revni, stolpnice, vile in favele. Prebivalci Ria, karioke, pa vseeno vsi zelo radi preživljajo prosti čas na plaži. Veliko se jih rekreira. Skrb za telo in čilost je pomemben del življenja mnogih, ne glede na barve ali gmotno stanje. Na plaži se igra tako nogomet kot odbojka na mivki, še najbolj zanimiva pa je kombinacija obojega. V tem času je veliko trgovin in hotelov okrašenih v duhu adventa, a vzdušje po mestu je pri tridesetih stopinjah celzija nekoliko bolj poletno.
Slike

VIETNAM

Andrej Grum, 29.11.2016
Prvinski Laos s fantastičnim Luang Prabangom je že za nami, trenutno pa se nahajamo v zalivu Halong Bay, enem od najlepših kotičkov v Vietnamu. Tu je narava ustvarila čudovito kuliso tisočerih otočkov in čeri, ki so posejana v južnokitajskem morju. Z ladjico, ki je bila namenjena samo naši skupinici in na kateri smo že imeli okusno kosilo, pravkar križarimo po zalivu in uživamo ob hladnem vietnamskemu pivu Saigon. "Za presekat" pa je ostalo še pol steklenice viskija Chivas, ki sem ga kupil za praznovanje mojega rojstnega dne. Na zdravje in se še kaj javimo iz naše nepozabne poti. Andrej in ostalih 8 navdušenih popotnikov
Slike

ARGENTINA

Uroš Samardžija, 26.11.2016
Po prvih dneh obiska argentinske prestolnice ob spremstvu lokalnih Slovencev, smo danes poleteli na skrajni jug ameriške celine. Prileteli smo v enkratnem vremenu v najjužnejše mesto, Ushuaia, kar po staroselsko, v jeziku Jaganov, pomeni zaliv, ki gleda na zahod. V Buenos Airesu in okolici smo se že dobro najedli najboljših govejih zrezkov na svetu, videli gavče, tango in druge zanimivosti, a zdaj smo prišli v drug svet. Ushuaia se nahaja slabo uro leta do Antarktike ob kanalu Beagle, ki povezuje dva oceana. Malo južneje je rt Horn, ki sicer pripada Čilu. Vremenske razmere skozi leto niso najbolj prizanesljive, a danes smo zadeli na lotu. Arhipelag Ognjena zemlja, jug Patagonije, je zdaj s soncem obsijan do desete zvečer. Narava je prečudovita v svoji surovosti. Privoščili smo si lokalni specialiteti: morske pajke in odličnega lokalnega jagenjčka. U.S.
Slike

ŠRILANKA

Čedo Bučar, 15.11.2016
Ayu bowan Slovenija.
Trudovci se trenutno nahajamo v zelo luštnem hotelu na zahodni obali dragulja Indijskega oceana, natančneje v Waskaduwi. Glavnina potepanja po otoku je že za nami, tako da smo si privoščili kratek oddih pred odhodom proti domu. Moram priznati, da nam tukaj prav nič ne manjka, no včeraj smo pogrešali mrzlo pivo, ki bi se prav prileglo po kopanju v razburljivem, z valovi prijetno razburkanem in toplem oceanu. Namreč, včeraj je bila polna luna oz. Poya. Budisti na Šrilanki imajo vsako polno luno dela prost dan (beri državni uslužbenci). Večina trgovin in restavracij ne obratuje, tako da vae skupaj malo spominja na našo nedeljo. To pomeni, da se družine odpravijo v bližnji tempelj, kjer potekajo čez cel dan molitve, verniki se prav za ta dan oblečejo v belo barvo, ki ima pri budistih poseben simbolni pomen, vendar to je tudi primeren čas za druženje, počitek ali meditacijo. Na ta dan je strogo prepovedana prodaja in uživanje alkohola. Ne glede na to, da v naši skupini ni budistov, smo tudi mi izkoristili ta dan skoraj na identičen način s poudarkom na počivanju. Včeraj so bile dovoljene sanje, danes je nov popoln dan. Ne glede na to, da nas ves čas spremlja z dežjem bogata vremenska prognoza, nas 98% potovanja spremlja sonce, toplo morje, nasmejani ljudje in odlična hrana. Šrilanka, ostani to kar si in se sigurno zopet vidimo. Pozdrav od Trudovcev
Slike

NIKARAGVA

Uroš Samardžija, 07.11.2016
Že davno je tega, kar smo zapustili Gvatemalo, majevske kraje ob sladki reki Dulce, garifunski, sproščeni in karibski Livingston, ki ima bolj malo veze s samo Gvatemalo. Pa prekrasne majevske stele v Quirigui in najlepše majevsko mesto Copán v Hondurasu. Obiskali smo tudi državo, ki se imenuje Odrešenik (sveta) ali El Salvador (del Mundo). Tam nas je očarala ohranjenost "srednjeameriških Pompejev" Joya de Cerén in kolonialno mestece Suchitoto. Potem pa je sledila Nikaragva. Nikaragva precej v marsičem spominja na Kubo. Imajo podobno klimo, rum, cigare in voditelja Daniela Ortego, ki se je ravno včeraj, ko smo bili tam, dal ponovno izvoliti, čeprav proti ustavi, ki jo redno spreminja po svoji volji. A ta dežela vulkanov je res izjemen košček Amerike. Prav danes smo imeli srečo, da smo v kraterju vulkana Masaya v živo spremljali pravo žarečo lavo, kot bi gledali naravnost v sam pekel. Neverjeten in na nek način srhljiv prizor, ko ti pred očmi brbota ogromna gmota žareče lave in si misliš ali se bo morda ravno zdaj kot kipeče mleko začela vzdigovati proti nam. Sicer pa nas vedno očarata prekrasni kolonialni mesti León in še bolj Granada ob jezeru Nikaragva. Narava tu je pravi tropski raj. Redkokdaj skozi leto dnevna temperatura pade pod 27 stopinj C. A zdaj šele pridemo v Kostariko, ki pomeni "bogata obala".
Slike

NAMIBIJA

Andrej Grum, 04.11.2016
Prav kakor v risanki - pobeg iz Etoshe! S Trudovo skupino se namreč pravkar potepamo po Namibiji in včeraj smo imeli kar dolg in poln dan. Že zjutraj nas je presenetil živi muzej ljudstva Damara, ki so nam pokazali, kako so živeli njihovi predniki in kako še sedaj živijo nekateri redki predstavniki tega plemena (žal je sodobnost zahtevala svoj davek tudi tukaj). Zaplesali so nam svoje plese, oblečeni zgolj v njihove tradicionalne predpasnike iz kozjih kož, zakurili ogenj na tradicionalni način, pokazali svoja tradicionalna zdravila (tu jaz navijam za moderno zdravstvo, saj marsikateri njihov recept predpisuje oralno uživanje živalskih iztrebkov) in nas nasploh prepeljali v čase, ko je bila Afrika še nedotaknjena s strani belcev in so bili še Damare "plemeniti divjaki", kot so črne Afričane klicali tisti bolj uvidevni in človeški izmed raziskovalcev kontinenta. Pot proti Opuwu je bila dolga a pestra. Termitnjaki, tkalci in razne ujede, tudi svinje bradavičarke niso izostale. Ko pa smo se vozili ob ograji okoli narodnega parka Etosha so nas presenetile številne divje živali. Prav kmalu smo odkrili vzrok, ko smo prišli do mesta, kjer je bila ograja delno podrta in jo je ravno prestopala neka žirafa. Previdno je kukala levo in desno, kot da gre za pobeglega zapornika, ki oprezuje za pazniki. Nasmejali smo se in pofotografirali ubežne žirafe in zebre. Lep pozdrav iz vrooooče Namibije!
Slike

GVATEMALA

Uroš Samardžija, 01.11.2016
Trudova skupinica se zadržuje v Srednji Ameriki, trenutno še v Gvatemali. Preverili smo, če so vulkani še aktivni, če so kavovci letos dobro obrodili, tržnico v Chichicastenangu in potem poleteli v džunglo na severu, kjer smo v tropskem gozdu med divjimi purani, koatiji in različnimi opicami in ptiči poiskali glavne stavbe nekdanjega majevskega velemesta Tikal. Danes in jutri večina Gvatemalcev, tako staroselcev Majev kot mesticev, precej veselo proslavlja »dan mrtvih«. Na pokopališčih so pravi pikniki, veselo vzdušje, glasba, nobenih sveč. Fantje spuščajo zmaje v zrak in tekmujejo kateri bo šel višje v nebo. V garifunskem Livingstonu na karibski obali pa je spet popolnoma drug svet. Gvatemala ima neverjetno veliko število obrazov. Lep pozdrav iz dežele večne pomladi.

Uroš
Slike

MONGOLIJA in SIBIRIJA

Čedomir Bučar, 02.08.2016
V Sloveniji se zelo radi delimo vsaj na dve skupini - zapečkarje in vandrovce. Trudova skupina v Mongoliji in Sibiriji je bila vsekakor del vandravcev. Če bi vprašali naključne mimoidoče o tem koncu sveta, bi jih večina najprej pomislila na sibirske gulage oz. Mongolija... kje točno je že to? Zapečkarji bi se pri sebi spraševali, kaj za vraga boš počel tam? Glede na trenutno stanje v Evropi je to prava destinacija za pobeg od vsakdanjika in ravno to smo tudi dobili.

V Mongoliji smo uživali v neokrnjenih prostranstvih te ogromne in s človekom slabo poseljene dežele. Poleg zelenih step, kjer so se prosto pasli divji konji, smo bili priča redkemu pojavu. Namreč, Gobi je bil vse prej kot puščava. Pričakal nas je v vsem svojem bujnem rastju in cvetenju, za nameček nas je še osvežil z zelo močnimi večkratnimi nalivi, ki so v tem delu sveta bolj izjema kot pravilo. Nad tem redkim pojavom smo bili navdušeni še bolj od kamel, ki so se prostodušno sprehajale po namočenem pesku. Z mongolskim delom potepanja smo želeli vsaj deloma doživeti to nomadsko bit bivanja, saj smo vsak dan prespali v drugem taboru, kjer smo bivali v jurtah in uživali v lokalnih specialitetah. Za konec smo se udeležili razkošne otvoritvene slovesnosti festivala Naadam, ki ima status največjega in najbolj pomembnega dogodka v državi. Tukaj Mongoli tekmujejo v svojih tradicionalnih športno-bojevniških disciplinah, kjer vsak zmagovalec dobi poleg materialnih koristi tudi visok družbeni renome, vsaj za tisto leto.

Ker vandrovcem to še ni bilo dovolj, smo se usedli na vlak transmongolske železnice in se odpravili v Sibirijo. Težko prerežemo popkovino, ker v tem delu še vedno živijo mongolske etnične skupine, ki so se deloma socializirale z rusko večino. Vendar tajga in velika industrijska središča, ki so plansko rastla v zlati dobi komunizma, nam počasi le zlezejo pod kožo. Ja, tudi to je Rusija, večkrat pozabljena a v zadnjem času bolj opažena. Zakaj? Zaradi Bajkalskega jezera. Ta jezerski biser s svojo mogočnostjo ne more nikogar pustiti ravnodušnega. Na spletu ali drugih publikacijah lahko preberete, da predstavlja 20% svetovne zaloge pitne vode, mi smo to raje sami preverili. Brez skrbi, nismo ga izpraznili, smo pa ugotovili, da imamo zelo dobro in okusno svetovno zalogo, tako da ga priporočam. Na koncu smo vandrovci ugotovili, da bi lahko še kakšen dan nadaljevali, vendar gospa Evropa kliče.... Ja, včasih je tudi to bil del te gospe, a je skozi stoletja izginilo. Pa nič zato, hvala bogu da še vedno obstajajo tako čudoviti koščki sveta dostopni tudi nam.
Slike

ISLANDIJA

Tomaž Podgoršek, 03.07.2016
Včeraj nas je na Vestmanskih otokih pričakalo sončno vreme, v vulkansko lavo zakopane hiše, razgledi, njorke in družina ork. Te so nekaj časa plavale ob naši ladjici, nato pa smo odpluli naprej, saj smo si šli ogledat največjo kolonijo njork na svetu. Danes pa smo že v Reykjaviku, kjer čakamo začetek najpomembnejšega dogodka v novejši islandski zgodovini. Čez četrt ure se bo namreč začel prenos četrtfinalne nogometne tekme med galskimi petelini in ribiči. Že ves dan vihrajo zastave, povsod se slišijo pesmi in vikinško navijanje. Vsi upamo na ponovno zmago Davida nad Goljatom...
Navijaški pozdrav iz Reykjavika, HU
Tomaž in skupina
Slike

SEVERNA KOREJA

MihaAnzelc, 17.06.2016
Juhej, živi in zdravi smo se vrnili iz Severne Koreje. Potovanje je bilo boljše od pričakovanj. Namestitve so spodobne, ljudje prijazni, pravila malce absurdna.... Politika pa žal taka kot je: kult osebnosti svete dvojice (Kim Il-sunga in Kim Jong-ila), ki jo nadaljuje Kim Jong-un. Vsekakor pa dežela vredna obiska.

Najprej velja omeniti, da se ime "Severna Koreja" pri njih ne uporablja, uraden naziv je Demokratična ljudska republika Koreja v pogovoru pa samo "Koreja", saj iskreno verjamejo, da gre za eno, celovito državo, ki je na jugu začasno okupirana s strani zločinskih ZDA. Z močno protiameriško propagando, smo se na potovanju večkrat srečali, večinoma v obliki pretiranih, grotesknih razglednic, parol, plakatov in poročil. Izstreljevanje jedrskih raket in goreč New York se jim prikrade celo v otroško predstavo, vendar trezen obiskovalec hitro opazi, da gre za močno potenciranega oziroma kar namišljenega sovražnika, ki ga potrebuje vsak totalitaren sistem, bodisi v obliki hudiča ali "vanjskog neprijatelja". Sovraštva do samih Američanov pa iz pogovorov z domačini in dejstva, da smo srečali tudi nekaj ameriških turistov, ni razbrati.

Za potovanje po Koreji veljajo strožje omejitve, kot smo jih vajeni v drugih deželah. Potovati je možno zgolj v spremstvu (vsaj) dveh vodnikov, ki skrbita, da se obiskovalci držijo pravil in hkrati nadzorujeta drug drugega, da ne bi "zašla" v pogovorih. Vodniki so sicer po eni strani resda predstavniki režima, po drugi pa prav oni nosijo resne posledice neprimernega vedenja svojih potnikov, zato je bilo za uspeh potovanja najpomembneje, da ju pridobimo na svojo stran. Naša gospodična Pak in gospod Kim sta bila izjemno simpatična. Sprva previdna, ko pa sta ugotovila, da spoštujemo njihovo kulturo in upoštevamo pravila, pa sta se izkazala z ustrežljivostjo, prijaznostjo in nam večkrat dovolila, da smo skrenili z začrtane uradne poti ter doživeli vsaj malce pristnejši stik z deželo.

Potovanje je dobro uravnoteženo, vsak dan smo obiskali kaj zanimivega: prvomajsko praznovanje, na katerem smo zaplesali z domačini; popolnoma nov znanstveno-izobraževalni center, kjer smo v simulatorju doživeli potres; srednjo šolo, kjer smo aktivno sodelovali pri pouku angleščine; mavzolej v katerem počivata balzamirana Kim Il Sung in Kim Jong Il; izvrstno restavracijo, kjer smo si na žaru sami pripravili okusno račko; osnovnošolsko predstavo, kjer so izbranci prikazali glasbene in gledališke veščine; ter seveda demilitarizirano cono, verjetno najbolj zastraženo - in minirano - mejo na svetu. Pri slednji nam je sicer malce ponagajal dež, drugače pa nas je spremljalo prijetno pomladno vreme (15-20'C).

Uradna valuta je severnokorejski won, ki pa je namenjen zgolj domačinom. Turisti smo lahko plačevali v evrih, dolarjih ali kitajskih juanih, vendar program vključuje praktično vse, zato smo denar zapravljali zgolj za spominke, razglednice in izvrstno pivo, ki so ga varili v našem hotelu.

Vsekakor je Severna Koreja vredna obiska. Zanimiva je, ker obstaja v neki drugi realnosti in - dobesedno - drugem času, saj so tri leta po smrti ustanovitelja države Kim Il-sunga, uvedli lastno štetje, imenovano po državni ideologiji džuče (trenutno smo v letu Juche 105), leta 2015 pa so prešli še na lastni čas, ki je pol ure za časovnim pasom, ki mu pripadajo skupaj z J. Korejo, Japonsko in Rusijo.
Slike

NAMIBIJA

Damjan Glinšek, 07.06.2016
Pozdravljen, Svet! Kot mnogokrat poprej sem tudi tokratno javljanje prihranil za konec, to je za čas po naši vrnitvi. Možnosti za vklop v sodobno komunikacijsko omrežje, poznano kot svetovni splet, je bilo sicer kar nekaj, vendar se včasih več kot spodobi enostavno odklopiti od vsega živega in manj živega. Poleg tega me obisk Namibije dostikrat spomni na kak pomenek (ali celo zmenek) s prelestnim dekletom, čigar pozornosti se je potrebno predati z vsemi čuti, s slehernim atomom našega Bitja, saj takšnih priložnosti na tem svetu ni vsak dan v izobilju. Carpe diem, torej!

Prisrčno in mično dekle marsikoga očara že samo s tem, ko nam na pragu svojega domovanja zaupa svoje ime; Namibija. Lepo ime, pravo sozvočje plesa razposajenih samoglasnikov ter zvenečega m-ja in b-ja. In ko vstopite v njeno toplo domovanje, se pred vami razprostre veličastna, morda že kar kraljevska rezidenca. Le-ta je drugačna, a nič manj pestra in barvita kot je naša Slovenija, četudi leži v puščavskem svetu. Za vsakim vogalom nova sobana, nov prizor, pisan, samosvoj, pravi kozmos v malem. Namibija je zagotovo izvrstna gostiteljica. V vsaki sobani vas pričaka v novem krilu, v novi preobleki. Njene iskrivo modrikaste oči vam kot nebesna modrina sledijo pri vsakem koraku, gibu, z namenom svojemu gostu pokazati in dati najboljše.

Tudi tokrat nas Namibija ni razočarala. Nacionalni park Etosha je kipel od življenja; zebre so bile progaste bolj kot kdajkoli poprej, nosoroga pa nekoliko sramežljiva. Žirafe so bile že pregovorno elegantne, sloni žejni in razposajeni, noj pa še venomer povprašuje, ali se bo Čuri Muri vendarle vrnil... Pridih namibijske tradicionalnosti smo občutili na severozahodu. Opuwo zna biti pravi brbotajoči kotel različnih kultur; Nama, Herero, Himbe. Slednje smo obiskali tudi mi. Dobesedno smo vpadli v njihov vsakdan in se med drugim tudi naučili, kako se pripravi prava afriška ''polenta''. V ritmu »langsam, aber sicher« (počasi, a zanesljivo) smo spoznali tudi obmorsko mesto Swakopmund. Danes pomembno letovišče in adrenalinsko prestolnico Namibije sredi puščave, ki jo za marsikakšnim vogalom še venomer preveva nemški šarm in filozofija. Podlegla jima je celo arhitektura. Zgradbe dobivajo še venomer dvokapne strehe, za vsak slučaj, da bo »sicher«, morda bo pa jutri le snežilo. :-)

Za slovo nas je Namibija pričakala v svojem najljubšem ambientu; sredi tisočerih krivin, vijug in valov neizmernega morja peska. Pučava Namib je bila nepopisljiva, magična in dobili smo občutek, da dekle v svojem nabranem rdečkastem krilu zares obstaja le zaradi nas, to je za nas. Prav nič nam ni žal, da smo obiskali to prečudovito in samosvojo Krasotico. Preseneča pa nas, kako malo ljudi se še venomer odloča za njen obisk. Menimo, da pravo vprašanje ni, ali jo sploh obiskati, marveč samo kdaj se podati na pot... odgovor pa je na dlani; čimprej! Res pa je, da zna biti pot občasno malo dolga, a je nagrada zaradi tega tolikokrat večja, kar naj za konec potrdi še kratek izsek iz našega potovalnega dnevnika.

Ali ste vedeli..
...da smo bili tokrat deležni tudi eminentne družbe posebnih ''puščavskih'' slonov (kar je izjemna redkost!). Ker je ameriškima dekletoma zmanjkalo čaja, se je verjetno eden izmed njih odločil, da svojo srečo poskusi tudi pred sobo št. 16, kjer sta bivali naši dekleti Blanka in Mojca. Čaja na koncu slon ni dobil, ker jima ni uspelo najti dovolj velike skodelice, a ju je povsem prijazno (in brez zamer) prišel pozdraviti tudi naslednje jutro. Kako imenitno, da nam mama Afrika v tako kratkem času postreže kar dva (slonja) hoda.
...da naš voznik ni uspel najti ustrezne osebe, ki bi nas odpeljala do Himb, saj so mu zaupali le osebno ime, brez priimka in telefonske številke. Ime je bilo za povrh še napačno in osebe že več let ni nihče videl. Seveda nam je v pomoč priskočila ''kraljica'' Elizabeta, ki nas pozna že s prejšnjih potovanj, osvaja pa tudi že osnove slovenske terminologije.
…da smo tudi tokrat uspeli priklicati g. Tolly-a, marljivega namibijskega kmeta, ki nam je predstavil svoje tri mucke. So nekoliko večje, predejo nekoliko drugače kot naše, mu pa po vsem istem kopitu kot naše zasedejo njegovo posteljo. O ne, v mislih nimam navadnih muc copataric, marveč tri udomačene geparde, katerih dlaka je nežno polzela skozi naše povsem umirjene prste.
...da smo sredi puščave skoraj zakuhali slovensko - nemški mednarodni incident? Slovenska stran se je seveda odzvala relativno umirjeno in diplomatsko, česar pa ne moremo reči za nemško dretje. Smo pa na ta način lahko spoznali izjemne akustične lastnosti namibijskih sipin. Najlepša hvala, Deutschland...

Najlepša hvala tudi vam, draga skupina (Blanka, Mojca, Irena, Vlasta, Vlado in Franci) in Tebi takisto Namibija!!!! Pozdravljen, Svet!...se vidimo...

Damjan
Slike

KAVKAZ, Gruzija

Andrej Grum, 27.05.2016
Kar malo strah me je bilo, ko smo se vozili proti Svanetiji. Vremenska napoved je bila precej slaba, večinoma deževno, zgolj en lep dan v naslednjih desetih. Ampak to naj bi bil prav tisti dan, ko smo bili mi tam. Upajmo, da se tokrat meteorologi niso zmotili, sem si rekel. Preden smo se začeli vzpenjati v gorsko Svanetijo, smo prečkali privlačno nižinsko pokrajino Migrelijo. Vse hiše so zgrajene na kolih, saj je pokrajina na pol močvirska in v deževnem obdobju je dostikrat veliko zemlje pod vodo. V "prestolnici" Migrelije Zugdidi so nam postregli s fantastičnim kosilom, pri katerem ni manjkalo migrelijskih specialitet. Kot Svani tudi Migrelijci govorijo svoj jezik, čeprav se v šolah seveda učijo gruzinščino. In tudi njihova kulinarika je precej drugačna od gruzinske, predvsem bolj pikantna in z manj poudarka na siru. Med znanimi Migrelijci, katerim se priimki končujejo na -ija so Berija, Gamsahurdija in "naš" košarkaš Stepanija.

Ob "meji" z Abhazijo (narekovaji zato ker se je, vsaj v očeh Gruzijcev, ta pokrajina odcepila nezakonito) smo se potem začenjali vzpenjati v Svanetijo. Visoke gore in strmi bregovi, previsne pečine in sneg v ozadju. Povsem drugačne viste. Mokra cesta in deroča, blatna reka sta nam potrdili vremensko napoved, da je tu v zadnjih dneh veliko deževalo. Pogled v nebo pa drugi del, da se deževje končuje in da bomo morda res imeli kratko "okno" lepega vremena. Prihod v največje "mesto" Svanetije Mestio je bil tako v znamenju sonca in odlične vidljivosti. Skok v muzej Svanetije, kjer so nas očarale narodne noše in prestrašile zakrivljene sablje krvoločnih Svanov, ki bi lahko o krvnem maščevanju poučevali tudi Korzičane. Prav zaradi tega je tudi imela vsaka razširjena družina obrambne stolpe, kamor so se zatekli, če bi prišli maščevalci. V odsotnosti neke centralne oblasti so bili prav pogosri tudi boji med vasemi, sploh pa z muslimanskimi prebivalci s severa. Tudi v takih primerih so ti visoki stolpi prišli še kako prav. Kot smo med raziskovanjem ugotovili, je bilo življenje v njih tesno, prepišno in sploh neudobno, a grob je še bolj neudoben. Je pa razgled iz vrha neprekosljiv.

Naslednji dan smo se z džipi odpravili proti najvišje ležečem naselju v Evropi, 2.200 m visokem Žguliju. Še pred 10 letu bi bila ta pot kar nevarna, saj je uporne Svane tbilisijska vlada pomirila šele pred nekaj leti in uredila vladavino prava. Pred tem je bila nevarnost ugrabitve kar realna in še dandanes večina vodičev odsvetuje popotnikom prepire s Svani. Ti imajo v letu kar 60 dni praznikov, večina jih je verske narave in na tiste dni težko najdeš moškega, ki bi bil popoldne še trezen. Tudi na čudovito nedeljo, ko smo se z džipi odpravili v srce Svanetije je bil tak praznik. Že zjutraj so nam v neki lokalni cerkvici ponudili močno žganje, toda niso vztrajali, če kdo ni hotel. Pot nas je nato vodila skozi osko sotesko, prečkali smo dva prelaza, se spustili skoraj do reke in se zopet povzpeli na greben. Vreme in vidljivost sta bila odlična, obrambni stolpi z visokimi zasneženimi vrhovi v ozadju, svetlo modro nebo, idilična pokrajina. Videli smo kmeta, ki je oral polje z vpreženim volom, kot to tu ljudje počnejo že stoletja. Videli smo v slikovite črne kučme in široke volnene plašče odete pastirje, ki so z velikimi psi gnali na pašo živino. Najbolj impresivne pa so bile seveda gore. Lepo se je videla Škhara, s 5068 metri najvišja gora Gruzije, še bližje pa nam je bila čudovita Ušba. Ta 4710 metrov visoka gora z ene strani izgleda čudovito pravilno, skoraj kot Matterhorn, ko pa jo vidiš iz druge strani, se pokaže še njen drugi rog, ki je zelo izrazit in spominja skoraj na bikovo rogovje. Da strnem, čudovit dan smo imeli in veselimo se že nadaljnih dogodivščin in krasot Kavkaza!
Slike

UZBEKISTAN

Tomaž Marič, 24.05.2016
Še eno resnično lepo potovanje je za nami. Žal se zaradi (ne)dostopnosti do interneta med potjo nisem moogel javljati in tako pošiljam tole poročilo po vrnitvi, ko so se vtisi lepo uredili in ostajajo zgolj prekrasni spomini. Uzbekistan - dežela stepe, puščave (prekriva 4/5 celotnega ozemlja) in gora, dežela čudivitih, prijaznih ljudi in mogočnih mest, ki kot muzeji na odprtem pričajo o bogati zgodovini tega predela sveta, nas je resnično očaral. Potovanje smo pričeli v modernem Taškentu, glavnem mestu Uzbekistana, kjer smo takoj po pristanku postali milijonarji. Menjava evrov ali ameriških dolarjev v lokalno valuto (some) se odvija na cesti, saj "črni trg" odkupuje tuje valute po dvakratni ceni uradnega tečaja. Največji bankovec (5000 somov) ne odtehta vrednosti niti enega samega ameriškega dolarja in zajetne šope bankovcev smo tako komaj stlačili v popotne torbe. Taškent je danes moderno mesto, saj je po rušilnem potresu leta 1966 sovjetska oblast zgradila sodobno prestolnico s prostranimi parki, žuborečimi fontanami in impresivnimi vladnimi stavbami. Tudi stari del mesta je lepo obnovljen in že smo obiskali prve medrese, movzoleje in mošeje. Prisotnost islama (80% prebivalstva) se na ulicah komajda opazi, sa je nošenje burk in glasno klicanje k molitvi iz minaretov z zakonom prepovedano. Zvečer smo poleteli proti zahodnemu dele dežele in pričakal nas je "pravi" Uzbekistan. Hiva, Buhara, Samarkand, mogočna mesta na stari svilni poti, očarajo vsakega popotnika. Poseben vtis pa so na nas pustili domačini. Prijaznost in ustrezljivost je čutiti prav na vsakem koraku, kot da bi nekje na svetu še ohranili srčnost in predvsem človečnost, ki je v našem hitrem tempu vse manj prisotna. Uzbekistan, še se vidimo!
Slike

KALIFORNIJA

Andrej Grum, 29.04.2016
Lep pozdrav iz muhaste Kalifornije. Neka hipijevska pesem pravi, da v Kaliforniji nikoli ne dežuje. Tokrat smo videli, da to ni čisto res. Čeprav nas je vmes malo namočilo, pa smo, generalno gledano, imeli presneto srečo z vremenom. Večino časa našega ogleda v San Franciscu smo imeli brez dežja (še z starim tramvajem smo se peljali), le na Alcatrazu smo malo vedrili. Toda že naslednji dan nas je v Napi pričakal čudovit sonček, uživali smo med vinogradi in degustirali odlična vina. Ameriški vinogradniki se vsaj toliko kot s kvaliteto svojih vin ukvarjajo tudi z izgledom svojih posestev. Tako je vse čudovito urejeno, poslopja pa vsa izgledajo kot toskanski dvorci, francoski chateauji ali pa nemške graščine nad Renom. Kako uro stran se nahaja glavno mesto Kalifornije Sacramento. Navdušil nas je čudoviti Kapitol, v katerem domujejo tako guverner kot tudi kongresniki Kalifornije. Tokrat smo imeli posebno srečo, saj je bila tudi notranjost prostorov odprta za obiskovalce. Tako smo lahko občudovali guvernerjevo pisarno, razkošno okrašeno v marmorju, hrastu in usnju. V zelen žamet, po vzoru spodnjega doma britanskega parlamenta, je oblečen predstavniški dom, v rdečega pa kalifornijski senat. Dan smo zaključili s sprehodom po starem Sacramentu, ki izgleda skoraj kot v časih divjega zahoda. Parnik na reki je preurejen v restavracijo, saloon ima še vedno nihajna vrata, pločnik pa je, kot se spodobi, še vedno prekrit z deskami. Pravi kavbojski zaključek čudovitega dneva!
Slike

AZORI

Nina Zupančič, 26.04.2016
Azori so nas prevzeli s svojo vulkansko pokrajino, bujnim rastjem, urejenostjo in predvsem prijaznostjo prebivalcev. Po spoznavanju glavnega mesta Ponta Delgada je včeraj sledil pohod do slapu Salto do Prego. Sončno vreme in prijetne temperature so pripomogle k uživanju v naravi. Še bolj pa je naše razpoloženje dvignil piknik s sardinami na žaru, ki nam jih je v svoji hišici spekel kar lastnik lokalne agencije. Danes so bili vrhovi kaldere Sete Cidades sicer zaviti v deževne oblake, zato smo se podali na nekoliko krajši pohod in bili nagrajeni s soncem in čudovitimi razgledi. Nekateri so v objektiv uspeli ujeti celo azorskega orla. Zares uživamo!
Slike

BRAZILIJA

Damjan Glinšek, 25.03.2016
Pozdravljeni, bom dia! :-) A bo? Pri nas definitivno bo...Tokrat se vam za spremembo javljam kar z domačega praga, saj sta že dva tedna, odkar smo se vrnili z Južne Amerike. A je lahko kaj lepšega kot kakšen blagodejen zimski pobeg v tople kraje? Za dušo in premražene kosti....čeprav o kolateralni škodi te avanture še venomer priča moj ožgani nos. No, da ne bom zašel.

Brazilija je zares velika in čudovita država, ki je prav zagotovo vredna večkratnega obiska. Le kako pogosto lahko človek obišče deželo, ki je velika skoraj za pol kontinenta? Tam je veliko skoraj prav vse. Zagotovo je veliko je brazilsko gospodarstvo, čeprav ga trenutno preveva recesija, zaradi velikih korupcijskih škandalov velikih ljudi, seveda.

Veliki so razgledi, ki nam jih je nudil Rio de Janeiro. Mesto velja ravno zaradi le-teh za enega najlepših. Neprecenljivo je stati ob enemu izmed sedmih novih svetovnih čudes, Jezusu Odrešeniku, ter s soncem obsijan in z vetrom v laseh uživati v dih jemajočih panoramah, medtem ko vaš pogled radostno skaklja po kakšni svetovno znani plaži kot sta Copacabana ali pa Ipanema. Mesto smo, mimogrede, dodobra prečesali tudi po kopnem in videli tudi veliko drugih znamenitosti, veliko ljudi, okusili pa smo tudi velike porcije...hja, celo pivo je bilo ''zapakirano'' v večje, 600 ml steklenice.

Ker so bile razdalje tudi velike, smo raje uporabljali dosti bolj udobne notranje lete. Zaradi tega smo si lahko ogledali tudi eno izmed največjih vodnih čudes na našem planetu, slapove Iguazu. Pravzaprav zaradi svojega razpona, dolžine 2,7 km, sodijo med najdaljše na svetu. Obiskali smo jih tako z brazilske kot tudi z argentinske strani. Ne boste verjeli, vode je bilo ve-li-ko...velike so bile tudi vodne kapljice, čemur pa naša razgreta telesa niso prav nič ugovarjala.

Velika je tudi zgodovina države in njen človeški potencial. Tekom poti smo obiskali prestolnico Brasilio, kjer smo lahko do obisti spoznali intelektualno dediščino velikega moža, arhitekta Oscarja Niemeyerja, ki podobe mesta ni hotel hotel zaznamovati z njemu neljubimi ravnimi linijami, ampak se je raje poslužil fludnih krivulj, ki jih je videval v številnih silhuetah mogočnih gora, valov oceana ali pa celo v oblinah njegove ljubljene. Zares velika ideja in veliko delo.

Našo pot smo v skladu s prakso sklenili ob enemu izmed največjih zalivov, na severovzhodu države, ki velja za zibelko brazilske zgodovine, glasbe, duše. Obiskali smo mesto Salvador, kjer je svoj videospot posnel celo veliki Michael Jackson. Nekaj časa nam je ostalo tudi za krajše letovanje na bližnjem otoku Morro de Sao Paulo, kjer smo poskušali dokončno zaobjeti vsaj majhen del te kot kalejdoskop pisane veličine. Meni osebno tega ni uspelo narediti. Domov sem namreč prinesel le majhen košček te mogočne pogače, ki pa je svoji majhnosti navkljub sladek, barvit in topel in povsem prepričan sem, da me bo naredil za boljšega, večjega. Brazilijo že pogrešam in veselim se trenutka, ko bom tej čudoviti Krasotici vnovič lahko podal svojo roko.

VELIK pozdrav z Dolenjske! Damjan
Slike

PERU

Uroš Samardžija, 21.02.2016
Po glavnem mestu Limi, puščavski pacifiški obali, prelepi Arequipi in kanjonu Colca, kjer smo le za hip ujeli enega kondorja, smo se znašli na jezeru Titikaka. Jezero Titikaka leži na 3810 metrih nadmorske višine in je veliko skoraj za pol Slovenije. V kotičku jezera, kjer raste trstičevje, totora, že stoletja na svojih otokih iz totore živi pleme Urujev ali po špansko Los Uros. Danes je otokov že 82. Uruji z veseljem pričakujejo prihod vsakega obiskovalca, saj jim predstavljamo praktično edini vir dohodka. Živijo skromno, totora jim je vse. Iz trstičevja gradijo otoke, hiše na njih, uporabljajo ga za kurjavo, jedo srčiko totore. Najprej nam povejo vse o svojem vsakdanu, potem pa nas povabijo medse in nas oblečejo v njihova tradicionalna oblačila. Druženje je nadvse zabavno. Sodelujejo vsi prebivalci otočka, to je nekaj družin. Prelep dan je za nami in vsi so v teh lepih trenutkih pozabili na težave z nadmorsko višino. Uroš
Slike

EKVADOR

Nina Zupančič, 15.02.2016
Čar potovanja po Ekvadorju je prav njegova raznolikost ter neizmerno lepa in zanimiva narava. Spoznali smo se že z indijansko tržnico v Otavalu, si ogledali očarljivi stari del Quita z bogastvom cerkva, se čudili zakonitosti fizike, ko smo z eno nogo stali na severni in z drugo na južni polobli. V parku Antisana so nas pozdravili kondorji, v Bañosu pa smo se srečali s popolnoma tropskin rastlinstvo ter se kot pravi avanturisti popeljali preko kanjon Pastaze. Danes pa nas je na Chimborazu večina dosegla višinski rekord. Na 5.000 m smo bili višje kot kjerkoli v Evropi. Še bolj veseli smo bili zato, ker našega pohoda ni preprečila višinska bolezen. Za nagrado so nas prišle pogledat tudi vikunje. Jutri nas pričakuje Ingapirca in kolonialna Cuenca. Vsi se strinjamo, daje to čudovita dežela prijaznih ljudi. Nina
Slike

Maroko

Tomaž Marič, 30.12.2015
Kakšen fantastičen dan! Iz kraljevega mesta Fes smo se v spremstvu sončnega vzhoda odpravili na nepozabno vožnjo čez gorovje Atlas. Pokrajina kot iz pravljice. Za vsakim zavojem nov prizor... Mogočni previsi, zimzelen cedrov gozd, opice ob in osli na cesti, luksuzna smučarska središča, jezera, reke, oaze, nasadi palm, neskončne kamnite ravnice... Resnično težko bi lahko en sam dan nudil več pestrosti... No ja, mogoče še kaka ježa kamel v sončni zahod... Pa smo se odpravili še do saharskih sipin in zaključili v stilu. :-) Naj bo tudi v 2016 čim več takih ali vsaj podobnih dni! Pozdrav iz Maroka, Tomaž
Slike

VIETNAM

Andrej Grum, 30.12.2015
Med popotovanjem od Hueja da Hoiana smo srečali prav tipičen prizor vietnamske podeželja. Kmet je oral riževo polje z vodnim bivolom na povsem enak način, kot so to počeli njegovi predniki že tisočletja prej. Bila sta že uigran par, bivol je bil zelo ubogljiv in je brez kmetovega poseganja natanko vedel, kaj je potrebno storiti. Zraven je z motiko pomagala kmetova žena. Prav res, namesto 2015 bi se lahko pisalo 1015 pa ne bi bil ta prizor prav nič drugačen! Blizu kraja Da Nang, kjer so imeli Američani svojo največjo bazo, je čudovita plaža, ki so ji Američani nadeli vzdevek China beach, kitajska plaža. Zakaj natančno, je težko pojasniti, a ime se je med tujci prijelo. Tu so se vojaki med boji sprostili, pili pivo, poslušali glasbo in opazovali bombnike, ki so leteli nad severni Vietnam na bojne naloge. En od naših sopotnikov se je celo opogumil in se vrgel v valove. "Voda divja, a sploh ne mrzla!" je poročal. Zanimiv je tudi način, kako ribiči na tem delu lovijo ribe. Imajo povsem okrogle čolne, brez krmila, s katerimi mreže potegnejo na morje, jih nekaj časa tam pustijo in potem z vrvjo zvlečejo na kopno. Težaško delo, ki ravno tako ni bilo deležno nobenih tehničnih izboljšav v preteklih tisoč letih. No, morda edino to, da je zdaj vrv iz najlona, drugega pa nič.
Slike

Madagaskar

Rok Videc, 05.12.2015
Salama Slovenija! Ali pa Tong Soa! Vedno znova lepo pozdravljeni, dolgih 10.000 kilometrov od Madagaskarja. Otok tam daleč »doli« v Indijskem oceanu. Kako daleč je in obenem blizu. Kdo ne pozna Pedra Opeke in njegovih gigantskih dosežkov. Resnično veselje je videti njegovo skupnost in veliko ponosa se naseli v Slovencu, ko vidi kaj je naredil naš misijonar. Prava blagovna znamka je. Ne samo na Madagaskarju, zdaj že v svetu.. Vtisi… lepi, raznoliki, vsega po malem: narava, živali, ljudje. Klasika Afrike, bi rekli na prvi pogled, a vendarle. Malgaši ko Malgaši. Afrika pač. Prijazni ljudje, na »izi«. Prej azijskih potez, kot afriških, res je, velika mešanica ljudstev. Naše dvanajstdnevno potepanje po »Rdečem otoku« nam je ponovno potrdilo spoznanje: tudi najbolj revni ljudje na zemlji, so lahko srečni. Kako malo je potrebno, da sem jim priplazi prijazni nasmešek na usta. Ko se bodo enkrat znebili svojih »vodij«, jim bo vse še veliko lepše. A kje je še ta dan? Saj tudi pri nas v Evropi ni veliko bolje. Hudo je gledati tako velike socialne razlike, a Afrika to pač kaže na vsakem koraku. In cerkev kot institucija tukaj resnično veliko odtehta. To vzamemo v času potovanja v zakup. Tako je in nič drugače. Malgaške ceste ti tudi »dajo vetra«. Počasne in luknjaste, vsaka cestna luknja, bolje rečeno udarna jama, ima svoje ime. Po njih potuješ s petimi do desetimi kilometri na uro. Rekord 12 kilometrov, 52 minut! A Malgaši so mojstri improvizacije. Njih očitno to ne spravlja v obup. Le mi, tujci, »vazahe« smo tisti, ki nergamo. In koliko ljudi in tovora spravijo v svoje vaške taksije, neverjetno! Smetišča ob cestah so moteča, a njihovo okoljevarstveno razmišljanje je še daleč od našega. Tudi to spada k Afriki. Krasna narava, lepo obdelana dežela riževih polj, bazaltnih skalnatih gora in obilje stojnic ob poti. Kaj vse ne prodajajo ob cesti. V spominu ostajajo igračke iz recikliranih pločevink, vseh velikosti, izjemnega umetniškega navdiha. Res so mojstri. Električnih žic k sreči ni. Vsaj tri četrt poti, ki smo jo prevozili ne pozna elektrike! Neverjetno za nekdanjo francosko dobro stoječo kolonijo! Da o traktorjih in ostalih strojih ne govorimo. Tu so voli, bivoli in ljudje, ki garajo na riževih poljih. Obljubljena dežela za fotografe. Mobitel pa že v vsaki vasi in mladež sanja o mobitelih, tablicah in ostalemu zahodnemu strupu. Podeželje se hitro spreminja, prvobitna arhitektura izginja, povsod polno pasti sodobne globalizacije. Tu so še Kitajci s svojimi lovkami; pravi neokolonialisti. Z nekaj kilometri zgrajenih cest si vzamejo pravico in ropajo domače bogastvo. Kakšna škoda se dela povsod, ropanje narave, sekanje gozdov, erozija. Živalski svet je presenetljiv. Nepoučeni pričakuje afriško paleto živalstva, a le to je posebno, odmaknjeno, endemično kot rečejo učeni. Ni čudno saj se je otok že pred 160 milijoni let »odtrgal« od Afrike in odtlej živi samostojno življenje. Ostale so praopice lemurji, plazilci vseh vrst in kakšna drobna gozdna divjad. Ni ne levov, ne slonov, ne žiraf. Lemurjev je veliko vrst in vsi po vrsti so nas razveseljevali, od indrijev do plešočih dervišev, sifak. Vznemirljivi gozdni pohodi so nam jih še bolj približali. Madagaskar je otok tradicije, vraževerja, mešanja verstev. Po vsem otoku smo naleteli na množico novozgrajenih cerkva. Maše so priljubljena nedeljska zabava, zanimive so, ob nedeljah številni ljudje romajo k domačim cerkvam. Popoldan pa posedajo na in ob cesti. Cesta je vir družabnosti. Na njej se suši riž, ob njej se hodi, sprehaja, obiskuje vaške točilnice, poseda na toplem asfaltu….In vino imajo tudi na tem otoku. Ne ravno vrhunsko, a vseeno zanimivega okusa. Mnogo boljši je domači rum in to naši popotniki vedo iz prve roke. Vrhunec doživetij pa je srečanje (končno) z debelimi drevesi, baobabi. Narobe obrnjena drevesa, vodni rezervoarji in njih obrisi v sončnem zahodu in vzhodu. Meka za fotografe. Poseben trenutek potovanja, ko končno objameš baobab v njegovi deželi! Če bi izbiral, kaj je najlepše na otoku: brez dvoma baobabi! Skratka: na Madagaskar, da objameš svoj baobab!
Slike

VIETNAM

Andrej Grum, 04.12.2015
Trudovci vas tokrat pozdravljamo iz mesta Hue, v centralnem Vietnamu. Že nekaj dni smo skupaj popotniki, ki smo prišli iz Laosa in tisti, ki so se nam pridružili tu, v Vietnamu. Stara cesarska prestolnica na Dišeči reki (ki se tako imenuje zaradi gozda sandalovine višje proti toku) nas je navdušila z arhitekturo, hrano in prijetnostjo. Mesto je malo večje od Ljubljane in prijetna osvežitev po osemmiljonskem Hanoju. Ogledali smo si Prepovedano mesto (ja tudi tu ga imajo, ne samo v Pekingu), cesarsko grobnico in čudovito pagodo in pripadajoč tempelj. Zapeljali smo se z zmajsko ladjo na kratko križarjenje po reki, preizkusili pa smo tudi slovito juho z riževimi rezanci, Phó. Nasploh je hrana v Vietnamu odlična in bo treba doma na dieto!
Slike

JUŽNA AFRIKA

Čedo Bučar, 29.11.2015
Molo Slovenia, danes smo prispeli v Pilanesberg, ne največji ampak najbolj priljubljen narodni park v JAR. Poleg naravnih lepot, se nahaja le dobrih 15 minut stran svetovno znanega Sun Cityja, mesta, v katerem je bil dvakrat organizaran izbora za Miss sveta. City pa ni poznan samo po temu, ampak ga imenujejo Las Vegas južne poloble, namreč v njemu se nahaja poleg luksuznih hotelov, nakupovalnega centra, squash parka tudi največji casino na tej strani ekvatorja. Ampak, da ne bi preveč odplaval - temu, kar smo danes doživeli v parku, se lahko tudi pravi Las Vegas samo skrije. Namreč, bili smo priča od začetka pa do konca organiziranemu in uspešnemu napadu levjega krdela (5 samic in 2 samcev). Krdelo je bilo uspešno pri lovu na na eno izmed najmanj privlačnih kopenskih bitij, na svinjsko bradavičarko. To, kar smo danes videli se zgodi zelo redko, za kar so nekatere snemalne ekipe pripravljene čakati v zasedi več dni skupaj. Tako da bi se ob tej priložnosti zahvalil Afriki, še posebej Sun Cityju, ker nam je prinesel to zadovoljstvo. Za vse ostalo poskrbi TRUD :)) lp Čedo & Co

P.s. Spoštovani, za fotografijo se opravičujem, je pa pristni posnetek levje pojedine v živo po uspešnem lovu.
Slike

JUŽNA AFRIKA

Čedo Bučar, 25.11.2015
Molo Slovenia, v imenu Trudove skupine, ki se je morala odpraviti dobesedno na drugi konec sveta, kjer smo le našli dobro upanje, saj nam ga v domovini zelo primanjkuje... Cape s svojo okolico človeka očara in ti tiho šepeta da ostaneš za vedno, kajti upanja je tukaj več kot dovolj in to predvsem pozitivnega. Lp Čedo in ekipa
Slike

BURMA

Uroš Samardžija, 10.11.2015
Pozdrav od vesele skupinice, ki se mudi v Mjanmaru. Prav včeraj je bil dan zgodovinskih volitev za Mjanmarce, ki si že več kot pol stoletja želijo demokracije. V deželi tisočerih Bud in pagod smo opazovali dolge vrste ljudi na voliščih, ki so nam z zanosom mahali v pozdrav. Iz romarskega gorskega kraja Čaktijo, kjer mogočni pozlačeni granitni balvan s pagodo na "glavi" kljubuje fizikalnim zakonom na 1100 m.n.v., smo se danes odpeljali v novo prestolnico Nay Pyi Taw, ki so jo ustanovili leta 2005 na pol poti med dvema največjima mestoma dobesedno sredi niča. Burmanci so veseli vsake asfaltne ceste, tu pa so zgradili osempasovnico, kjer se le tu in tam pojavi kako vozilo. Ogromni luksuzni hoteli so prazni. V enem od njih smo edini gosti. Prestolnica se ponaša z megalomanskimi zgradbami, parki, hoteli, trgovskimi kompleksi, igrišči za golf a tu živi le vladajoča vojaška garnitura z družinami, pa še ti bolj po ukazu kot zaradi lastne volje. Tudi v Mjanmaru mladi že visijo na telefonih, stara tradicionalna družba bo s hitrimi spremembami, ki se dogajajo, kmalu eksotika. Lp Uroš
Slike

KITAJSKA, Veliki krog

Čedomir Bučar, 03.11.2015
Ni hao, ki pomeni pozdrav v mandarinščini, je največkrat slišana in uporabljena beseda Trudovcev na potepanju po Kitajski. Enkrat na leto Trud organizira tako imenovani Veliki krog po Kitajski, vendar si na koncu potovanja zastaviš vprašanje, če ne bi bilo celo bolje dodati besedo veličastni, glede na to, kaj vse doživiš. Kot vsako leto se odpravimo ravno na začetku sušnega obdobja (na jugu) oz. jeseni (na severu) in je zato najbolj primeren čas potepanja.

Potovanje se prične z glavnim mestom in njegovim zaledjem. Beijing s svojo velikostjo in moderno arhitekturo (z izjemo olimpijskih in ostalih spremljajočih objektov) večino Slovencev ne očara kot npr. Šanghaj, lahko pa začutiš mogočnost in pomebno težo cesarskega mesta. Tega občutka ni mogla izbrisati niti ljudska republika, čeprav ima obiskovalec občutek, da tega niti ni hotela, vendar je samo še bolj potencirala kult vsemogočnosti na vseh področjih.

Naslednja točka potovanja je Xian, stara prestolnica prvega kitajskega cesarja, ki je zaslužen za združitev kitajskega ozemlja pod enim vladarjem, danes pa po množici domačih in tujih turistov po zaslugi terakota vojščakov. Zaradi njih je mesto postalo atrakcija svetovnih razsežnosti, saj ta dosežek nekateri znanstveni krogi smatrajo za največji dosežek človeštva pred kristusovim rojstvom.

Krožnica nas vleče čedalje južneje, v eno izmed najbolj resnično kitajskih provinc, Sečuan. Provinca, ki slovi po zelo začinjeni kulinariki in je primerna za zelo dobro utrjene burbončice, še posebej tako imenovani Hot-pot. Provinca, ki ima največ naravnih rezervatov, namenjenih predvsem za zaščito enega najbolj znanih prebivalcev te dežele, lahko bi rekli tudi zaščitni znak Kitajske. Govorimo o pandi, endemitu, ki se ni mogel odločiti ali bo mačka ali medved, mesojed ali rastlinojed. Skratka, ta popularna plišasta igrača je glavna atrakcija Čengduja. Provinca, kjer so budistični menihi lahko izklesali svojo predanost v številnih jamah v bližini mesta Datzu in so danes na Unescovem seznamu, tako kot tudi mesto Leshan z največjim Budinim kipom na svetu. Provinca, v kateri se nahaja kitajski Manhattan, kot pravijo Čongčingu, mestu, kjer rastejo 100 nadstropne stolpnice kot gobe po dežju po obronkih mogočne in največje azijske reke Jangce. In če imaš občutek, da je bil to vrhunec potovanja oziroma da si videl praktično vse in te čaka samo še plovba po reki Li, ki se počasi zvija kot zmaj med romantičnimi in fantazijskimi obronki kitajskega krasa, si presenečen.

Naša krožnica gre še bolj proti jugozahodu v provinco Yunan, natančneje v mesto Lijang. Če smo zapustili "najbolj" kitajsko provinco, smo se znašli v "najmanj" kitajski - lahko pa tudi rečemo z manjšinami najbolj bogatem predelu države. Naxi, Moso, Yi, Bai, Sani so le nekatera ljudstva, ki jih srečamo in se tudi seznanimo z njihovimi običaji in kulturo, ki je resnično svojevrstna. Na 2400 m nadmorske višine, kjer se nahaja Lijang, mesto ljudstva Naxi in Moso, je vse tako drugače, od resnično modre barve neba, zasneženih vrhovov gora Shangrilaja, mitične gora Žadastega zmaja, ki se dviga nad mestom... Mestno jedro pa je tako zgodba zase. Si predstavljate lično urejene lesene hiše, med katerimi teče po umetnih kanalih rečica, nad rečico pa polno svežih rož? Tukaj imaš občutek, kot da si nekje drugje, a smo še vedno na Kitajskem. Samo tipična arhitektura nekako izda lokacijo, da kljub vsemu nisi nekje blizu vpliva evropskega gorskega življa. Vsa ta ljudstva, ki živijo na tem koncu dežele, Bai v okolici jezera Erhai in Dali te očarajo že s svojo opravo, kajti zelo so ponosni na svoje poreklo in to poudarjajo z videzom na vsakem koraku.

Kamniti gozd blizu Kunminga je občudovanja vreden, vendar mu mističnost vseeno doda ljudstvo Sani. Dekleta in fantje, ki sprejemajo obiskovalce v tradicionalnih oblačilih in starejši člani, ki nam tudi na koncu potepanja med kamnitimi stolpi nenavadnih oblik, predstavijo svoj ples s tradicionalnimi inštrumenti.

Na zadnji točki naše poti sta Šanghaj in Suzhou, moderna gospodarska in finančna prestolnica Kitajske. To je zgodba o uspehu, finančno središče Pudong je zraslo (ta izraz je več kot primeren, glede na višino stavb) v pičlih dvajsetih letih. Tam, kjer so danes vse pomembne zgradbe mesta, ni bilo pred kratkim ničesar, dobesedno. Za konec smo si prihranili Suzhou ali Kitajske Benetke. Seveda se mesto ne more primerjati s palačami, trgi in pojočimi gondoljeri. Zato pa ima kanale, v bistvu so del največjega vodnega kanala na svetu v skupni dolžini 1.700 km, ki je bil dokončan v času dinastije Sui (5. stol n.št.). Če greš s prstom po zemljevidu, se naš Veliki kitajski krog blizu izliva največje reke tudi simbolično zaključi. Na koncu si rečeš, tole je dobra izkušnja, ker zdaj vsaj vem, kaj imamo doma, v dobrem in slabem pomenu. Kitajska, bodi pozdravljena do naslednjih novih presenečenj, ker vem da ti jih še ni zmanjalo.

Čedo
Slike

KITAJSKA

Andrej Grum, 26.10.2015
Lep pozdrav vsem iz Pekinga. Trudovci smo sicer prvi dan v Prepovedanem mestu malo zmrzovali, zdaj pa koncno dočakali tudi sonček. Prekriva ga sicer koprena smoga, a sonček je vseeno. Danes smo imeli prav čudovit dan na velikem zidu in ob grobnicah dinastije Ming. Še gneče ni bilo, kar je prav nenavadno. Včeraj pa smo imeli zanimivo kosilo, ustavili smo se namreč na ulici Wang Fu Jing, kjer na stojnicah s hrano prodajajo žlikrofe, nabodala, vampe, poleg tega pa še nekatere manj "apetitlih" stvari kot so ocvrti kuščarji, kače, stonoge, črički in škorpijoni. Pa še kuhane morske zvezde in ščurki ter kobilice na žaru. Bolj pogumni so vse to tudi preizkusili. Črički niso bili kaj prida (zanič omaka), kača je bila odlična, škorpijoni hrustljavi, kobilice pa "s kruhom pomazane". Lep pozdrav iz Pekinga!
Slike

KALIFORNIJA

Andrej Grum, 21.10.2015
Še eno potovanje po Kaliforniji je za nami, tokrat z manjšo, a zelo prijetno skupino, ki je že odletela proti Sloveniji, sam pa še malo raziskujem zanimive kotičke za prihodnja potovanja (trenutno sem v San Diegu). 

Po nastopu letalskih akrobatov v San Franciscu smo doživeli še nekaj zanimivih dodatkov k vsakokratnemu programu. Ko smo se peljali po lokalnih cestah do Yosemite smo namreč (bila je nedelja) "narajmali" na pravi podeželski vaški sejem. Bil je oktober in seveda so bile "lajtmotiv" buče. A zraven še vse ostalo, od sladkorne pene do srečelova. Kot v filmih. Kako uro naprej smo pa, tudi naključno, ujeli še srečanje avtomobilski veteranov. Tako smo lahko občudovali avtomobilske "mišičnjake" (muscle cars) iz 60ih in 70ih let. Zraven pa obujali spomine na avtomobilsko ponudbo tistega časa v Jugoslaviji.

Tudi v Las Vegasu smo se zelo zabavali. Že zvečer smo se odpravili na sprehod po slovitem Stripu (z neonom razsvetljeni bulvar), naslednji dan se zjutraj odpravili na razkošni samopostrežni zajtrk in jo nato ubrali proti Hooverjevemu jezu. Na poti smo se ustavili še v trgovini z orožjem (ki so za Ameriko tako značilne, da jih je preprosto treba videti). Z enim "kompanjonom" sva se ob spodbudi ostalih odločila, da se preizkusiva v streljanju z Magnumi. Vse je šlo v sredo, čeprav je bil torek. Morda tudi zato, ker so bile tarče tako blizu. Popoldan smo preživeli na sprehodu skozi razkošno urejene hotele Las Vegasa, nekateri so si privoščili šoping, drugi pa kosilo v najboljši samopostrežni restavraciji.

V narodnem parku Bryce smo poleg čudovite narave ugledali tudi številne srne in jelenčke, v Grand Canyonu pa je skoraj čisto do ceste prišel odrasel jelen s čudovitim rogovjem. Prav dramatična je bila tudi nevihta, ki se je razbesnela le nekaj kilometrov stran v kanjonu. 

LP Andrej
Slike

KALIFORNIJA

Andrej Grum, 10.10.2015
Majhna a prijetna Trudova skupinica se javlja s potovanja po Kaliforniji. Velika gneča nas je presenetila že na letališču v San Franciscu. Toliko ljudi na tem letališču še nisem videl. In gneča se je nadaljevala po cestah in okoli turističnih znamenitosti. In zakaj so se vsi ti ljudje odločili priti v San Francisco prav za ta vikend? Kombinacija prostega ponedeljka (ko večina ZDA praznuje Kolumbov dan), čudovitega vremena in vikenda flote. Kaj je pa to, vikend flote? Ameriška mornarica si vzame en vikend v letu, da svojim davkopacevalcem pokaže, kam gredo vse te milijarde. Tako po zalivu plujejo vojne ladje, mesto je polno mornarjev v čednih uniformah, nebo nad mestom preletavajo hrupni lovci, vsako prizorišče pa ima še kak svoj program. Večinoma gre za koncerte, bodisi rock glasbe ali pa "pleh muzke" mornariškega orkestra. In seveda parade veteranov, nekateri od njih so se izkrcali še na Okinavi, drugi so se borili v Vietnamu ali pa v Iraku. Toda najbolj so nas navdušile letalske akrobacije mornariške eskadrilje Modri Angeli, ki so delali lupinge, sodčke in nas preletavali v nizkem letu. Zavistni in malo prestrašeni, so se (drugače zelo predrzni galebi) zadrževali kar pri tleh. V zraku so bili pač preveliki ptiči.
Slike

KANADA

Martin Leljak, 14.08.2015
Sredi poletja je čas dopustov tudi v Kanadi, ko so mesta bolj prazna, v kanadskem Skalnatem gorovju pa ogromno dopustnikov. Tako je bil zaprt recimo Ontarijski parlament v Torontu, lahko pa smo si ogledali parlament Britanske Kolumbije v Victoriji. V glavnem lepo vreme je zvabilo množice ljudi na obale morij, jeter in rek, ki jih v Kanadi ne manjka. Kljub sredini poletja nas je ujela huda nevihta pri Ottawi in gosta megla Tihega oceana. Spet smo opazovali različne divje živali: grizlije, jelene, tjulne in majhne veverice ter se sprehodili po ledeniku, med hoodooji, ob smaragdnem Lake Louise - jezero Peyto letos zaradi obilice padavin sploh ni bilo videti svetlo cianidne barve. Zapluli smo po nacionalnem parku Thousand Islands, v Niagarske slapovom dokler so bili močni motorji še kos močnejšemu rečnemu toku in na za poldrugo Slovenijo velik Vancouver Island. V najhitreje rastočem kanadskem mestu Calgaryju so gradnje zaradi nižjih cen nafte nekoliko zastale, medtem ko se zabavam zlasti v Vancouvru in Montrealu kar ni videti konca. Spet smo poskusili sladice iz javorjevega sirupa, tradicionalno indijansko večerjo in na zahodu še meso bizona ter skorajda obvezni 'cariboo', ki z jeleni nima nič skupnega - če ostanemo pri enem ali dveh, seveda. Kanada je tako raznolika in razsežna, da je 14 dni minilo kot bi trenil.
Slike

KAMČATKA in SIBIRIJA

Tomaž Podgoršek, 12.08.2015
Čeprav smo uživali na poldnevni plovbi po prelepem Avačinskem zalivu in na vzponu na kamčatske vršace, smo bili presrečni, ko smo se po dveh dneh spremenljivega vremena zbudili v sončno jutro brez oblačka. Naša lokalna vodnica Daša je imela srečno roko (ali pa pravilno vremensko napoved) pri izbiri datuma za enega najlepših dni našega življenja. Odpeljali smo se na letališče in se vkrcali na helikopterje Mi-8. Dvignili smo se v jasno nebo in odleteli proti severu. Vertaljot, kot Rusi pravijo helikopterju, je večkrat zaokrožil nad vulkani. V najlepših kraterjih se je lesketala sinja površina vulkanskih jezer. Pod nami so se izmenjavali različni odtenki zelene in modre. Prvemu pristanku je sledil izlet v izredno aktivno dolino gejzirjev, drugemu pa sprehod med vulkanskimi jezeri in iz njih uhajajočimi žveplenimi hlapi v kalderi prostornega ognjenika. Nato smo pristali še ob bistri reki Županovi, kjer je Franci v nekaj minutah pokazal svoje mojstrstvo in nam nalovil dovolj lososov za zasluženo večerjo.
Slike

VOLGA, od Moskve do St. Peterburga

Čedomir Bučar, 22.07.2015
Trudovci smo se pred dvema dnevoma vrnili iz prav prijetnih ruskih poletnih temperatur v vročinski val podalpske dežele. Saj ne da bi se pritoževal, saj je poletje in poleti naj bi bile visoke temperature. Tako da smo kakšen dan pogrešali to vročino. Pa ne mislim v Moskvi ali St. Peterburgu, ne. Zelo bi pa prišla prav med potjo, torej takrat, ko smo se 5 dni z ladjo vozili po čudoviti pokrajini, kjer smo lahko občudovali nedotaknjeno divjino in pa manjša ter večja naselja, še posebej lično urejene dače (ruske vikendice), okrog katerih se je bohotilo skrbno zasajeno cvetje in pa tudi kakšen majhen zelenjavni vrtiček se je lahko opazil. Namreč dače pomenijo povprečnemu prebivalcu (tukaj mislim povprečnemu po mesečnemu dohodku) velik doprinos pri prehrani družine. Danes še posebej, kajti sankcije se poznajo, ne na prvi pogled, vendar ko kakšno besedo več spregovoriš z domačini, se zelo hitro odprejo ekonomske rane političnih odločitev svetovnih voditeljev. Tako da se praktično ne ve, kaj in kako bo izgledal jutri, se pa že ve kdo bo zmagal na naslednjih volitvah. Ne smemo pozabiti, da je ruska duša podobna medvedji, če je ranjena, je nevarna. Vendar Rusi imajo zdravilo tudi za takše rane in ji pravijo vodka. To je posebno zdravilo, ki se brez recepta streže v posebnih odmerkih. Namreč, če želite naročiti 0,5 vodke (ali po domače štamperl), vam bo natakar odgovoril, da ne poznajo takše mere, ampak samo 0,3 ali pa 0,4. Ti seveda potrdiš 0,4, ampak glej ga zlomka, to pomeni 0,4 litra. Ja, je preveč za še tako ranjenega Slovenca, za rusko dušo je pa ravno pravi odmerek obliža na težko rano. Do naslednjič bodi pozdravljena Rusija, pa kakršna že boš, glede na to, da že veš kdo ti bo takrat vladal. Do svidanja, Čedo
Slike

IRSKA

Uroš Samardžija, 12.07.2015
Pozdrav iz glavnega mesta Irske. Trudova odprava skoraj tridesetih potnikov zaključuje popotovanje z ogledi in uživanjem v prijetnem vzdušju irske prestolnice. Sklenili smo krog po devetih dneh potem ko smo obiskali Severno Irsko z Velikanovim stopinjami, Belfastom in (London)derryjem. V Donegalu so se fantje navdušili nad irskimi kapicami in postali smo Paddy-ji. Navduševala nas je zahodna atlantska obala Irske, predvsem pa lokalni pubi, ki so srce irskega držabnega življenja. Spontano petje in poplesavanje pride po kozarcu Guinnessa še bolj do izraza. Zelena dežela keltskih Ircev nas je navdušila tudi s predstavo njihovih vrhunskih pevcev, glasbenikov in plesalcev v Killarneyu. Škoda, da ni malo več sonca...
Slike

ALJASKA

Andrej Grum, 11.07.2015
Anchorage, največje mesto Aljaske je kar nekako hecen kraj. Je mesto, saj šteje toliko prebivalcev kot Ljubljana, po drugi strani pa je sredi divjine in živali si meja mesta predstavljajo drugače kot ljudje. Tako pozimi losi, lisice in tudi medvedje zaidejo prav v mesto, prevračajo smetnjake, se pasejo po vrtovih in drevoredih in po svoje urejajo promet. Še bolj pogosto se to dogaja v drugih mestih in mestecih. Divjina je vedno za vogalom. Zato ni čudno, da so prebivalci te zvezne dežele skoraj vsi tudi oboroženi. Za nas nenavadno, a po svoje razumljivo. Tako smo se po ogledih odpravili še na pivo in se zapletli v pogovor z točajem, ki nam je zatrdil, da ima doma nič manj kot 70 kosov orožja! Ko smo bili mnenja, da je to morda malček pretirano, nam je zatrdil, da je to nujno potrebno. Kako naj njegova 6-letna vnukinja strelja z isto puško kot on? Saj se bo poškodovala! Morda bi kdo pomislil celo, da orožje ne sodi v roke predšolskih punčk, a to je pač Aljaska. Sklenili smo, da na naši poti spotoma obiščemo še trgovino z lovsko opremo. Tam smo videli orožja več, kot ga ima slovenska vojska. Pištole, puške celo avtomate in mitraljeze imajo. Če bi prišlo do kake medvedje ofenzive verjetno. Poleg orožja pa imajo Aljaščani tudi največ lahkih letal na prebivalca. Velika večina divjine drugače kot z hidroplanom sploh ni dostopna, tako da se meščani iz Anchoraga na vikend izlet odpravijo kar z takim letalom, ki lahko pristane na vsakem jezercu ali travniku. Glavno mestno letališče za ta letala je na dveh povezanih jezerih, Hood in Spenard. Naš hotel je bil blizu, tako da smo se tam okoli zapeljali tudi mi in naredili nekaj zanimivih fotografij!

Po zelo lepem dnevu v Anchoragu (mestni muzej je fantastičen, eden najboljših v ZDA) smo se naslednji dan odpravili do mesteca Seward (imenovanega po zunanjem ministru, ki je v imenu ZDA z Rusijo podpisal pogodbo o nakupu Aljaske), kjer smo se vkrcali na ladjo in se odpravili na križarjenje ob južni obali polotoka Kenai. Čemerno jutro se je prelevilo v čudovit dan, polek ledenikov in mogočnih gora pa smo videli tudi vse mogoče divje živali. Igrivi tjulnji in morski levi, neutrudne morske vidre, slikovite morske papige (puffin), najbolj impresivni pa so bili seveda kiti. Sivi kiti so bili sicer bolj sramežljivi in smo jim videli predvsem hrbte, pa se to bolj od daleč. Toda glavači so bili bolj ustrežljivi. Pripluli so povsem blizu naše ladjice, tako da smo jih videli, slišali in tudi zavohali, saj so izdihnili svoj zrak tako blizu naše ladje, da bi jih tudi prehlajen zavohal. Kako "dišijo" vas zanima? Hja, po postanih ribah, saj je to njihova glavna hrana, zob si pa tudi ne ščetkajo prav pogosto. No, prišel, videl in zavohal, bi rekel Julij Cezar. Lep pozdrav iz popotovanja po Aljaski in Jukonu!
Slike

ISLANDIJA

Miha Anzelc, 24.06.2015
Pozdrav iz dežele ognjenikov in večnega ledu. Za nami sta že dve tretjini potovanja, ki se kar prehitro bliža koncu. Po slapovih, ledenikih, vulkanih in Vestmanskih otokih smo današnji dan namenili prestolnici. Na ogled Reykjavika nas je popeljala lokalna vodnica Svava, ki je nekaj let preživela v Ljubljani kot članica slovenske filharmonije. Zanimivo je bilo slišati njeno predstavitev Islandije in razlike s Slovenijo. Prosto popoldne so nekateri izkoristili za kopanje v znameniti Modri laguni, drugi so pohajkovali po mestu, najbolj navdušeni pa so bili tisti, ki so se odpravili na ogled kitov, saj so doživeli kar nekaj bližnjih srečanj. Jutri nas čaka vrhunec potovanja, t.i. zlati trikotnik, ki vključuje Geysir, čudoviti slap Gullfoss in narodni park Thingvellir. Tu so bila pred tisočletjem srečanja islandskega parlamenta, mi pa bomo na prelomnici med Evropo in Ameriko, ki ima odlično akustiko, zapeli slovensko himno.
Slike

ZAKAVKAZJE, ARMENIJA, Erevan

Andrej Grum, 16.05.2015
Kot vsako leto ob (približno) tem času sem se s Trudovo skupino zopet odpravil na Kavkaz. Najprej je na sporedu prestolnica Armenije, Erevan. Armenci so letos, še ne mesec nazaj, praznovali 100-letnico genocida. No, praznovali ni pravilen izraz. Obeležili. Vsekakor so ob stoletnici začeli z novo kampanjo o zavedanju in priznanju genocida Turkov nad njimi. Saj pri vseh dokazih je tega težko zanikati. In te so Armenci tudi razstavili v pretresljivem muzeju. Faksimile vladnih dekretov, zemljevidi in številke, sploh pa pretresljive fotografije žrtev in njihovi osebni predmeti so dovolj, da se človek vpraša, kakšne zveri ljudje pravzaprav smo. No, dan se je zaključil ob bistveno prijetnejši noti, saj smo po celodnevnemu ogledovanju prečudovitih cerkva "zašpancirali" še na Trg republike, kjer imajo fantastično glasbeno fontano. Tako ob taktih Mozarta in Beatlov voda brizga visoko v nebo, barvasti žarometi pa poskrbijo za nepozaben spektakel. Če upoštevamo še, da je ravno sobota, se ni čuditi, da so domačini še pozno v ñoč množično posedali okoli trga. Srečno naključje pa je, da je ravno muzejska noč in smo se lahko (zastonj) sprehodili še čez narodno galerijo, ki se nahaja na istem naslovu. Erevanska narodna galerija namreč velja za eno najbolje založenih na ozemlju bivšega "sajuza". Tako Rembrandtu, Rubensu in Tintorettu družbo delajo ruski avantgardisti, Gončarova, Chagall, Kandinski. Poleg obveznih romantikov, klasicistov in realistov. Brjulov, Repin, Vrubel so le nekatera imena iz dolgega seznama. Lep kulturno prosvetljeni pozdrav iz sončnega Erevana!
Slike

IRAN

Čedomir Bučar, 12.05.2015
Salam aus Iran, ponavadi vedno kaj napišem o potovanju po Iranu šele potem, ko se vrnem podalpsko zmešnjavo. Ne glede na to, da Iran bojda razvija visoko tehnološko razvito orožje, vendar internetna povezava je tam kjer obstaja, zelo slaba in počasna. Ne glede na to, da sem bil v tej deželi že ničkolikokrat, mi je še vedno izziv. Zakaj? Niti enkrat se še ni zgodilo, da bi čisto vse šlo kot po maslu. V svetu večina držav uporablja en koledar, to mislim na Gregorijanski. Vzhodno od nas še vedno uporabljajo tudi starejši Julijanski koledar ali še bolj vzhodno kitajski. Torej, večina držav uprablja enega do dva, razen Irana. Ta namreč poleg v svetu razširjenega Gregorijanskega uprablja še staro perzijskega in lunarnega, torej vsega skupa 3 koledarje. Vsi državni prazniki se ravnajo po prvem, družinska praznovanja po drugem in verska po tretjem. Zato nikoli ne veš na kaj boš naletel. Če nam pravijo da imamo preveč praznikov, smo proti Irancem pravi amaterji. Khoda hafez do naslednjega snidenja
Slike

KALIFORNIJA

Andrej Grum, 12.05.2015
Štirinajst potnikov se je odločilo, da se prijavi na naše potovanje po nacionalnih parkih ZDA in Kaliforniji nasploh. No, to je zgolj delovni naslov našega programa, tudi nekaj Utaha, Arizone in Nevade smo videli. Od 58ih nacionalnih parkov, kolikor jih je v ZDA, smo jih videli sicer samo 5, a so ti eni izmed najlepših in najbolj znanih. Prevozili smo natanko 2222 milj, videli 3 velemesta in najrazličnejše pokrajine, od gorovja Sierra Nevada do puščave Mojave. Najprej smo prileteli v edinstveni San Francisco, pričakalo nas je čudovito sonce in modro nebo. "It' never rains in southern California" (nikoli ne dežuje v južni Kaliforniji) sicer poje Albert Hammond, toda San Francisco se šteje že za severno (Kalifornijo) in tam človeka včasih pričaka tudi kaka deževna kaplja ali pa vsaj meglica. Hvaležni za lepo vidljivost smo se kar takoj odpravili na obvezno slikanje pred mostom Golden Gate, ki je verjetno največja znamenitost mesta. Manj znana je impozantna mestna hiša, ki je bila zgrajena zgolj slabih 10 let po uničujočem potresu in (posledičnem) požaru, ki sta mesto leta 1906 popolnoma porušila. Čudovite lesene viktorijanske hiše, živahna kitajska četrt, razkošni parki in starodobni tramvaji dajo mestu svojevrsten pečat, ki ga ločuje od drugih ameriških mest in ga naredi zelo posebnega. Sploh "tramvaji", ki to sploh niso, saj gre za neke vrste "standseilbahn" (če kdo pozna dober slovenski izraz naj mi ga prosim pošlje kar na trudov mail). To vozilo namreč nima nikakršnega motorja, ampak se preko sistema ročic in sklopke "šlepa" na pleteno žico, ki ga potegne navkreber, navzdol grede pa seveda zavira samostojno. Vožnja po strmih ulicah je na momente prav vratolomna, kar smo izkusili tudi mi z našim minibusom, saj smo se spustili po najbolj strmi izmed ulic San Francisca, ulici Filbert, ki ima na enem odseku naklon kar 31,5 %. Brez kričanja, vpitja in smeha seveda ni šlo, saj imaš skorajda občutek da se spuščaš po vlakcu smrti. Kako divjanje po teh ulicah (kot v nadaljevanki in številnih filmih) seveda povsem odpade, saj je skoraj na vsakem križišču stop znak v vse smeri in za denarnico in zdravje je bolje ob takem znaku povsem ustaviti. Ameriški policisti s tem sploh ne hecajo in se prometnim prekrškarjem dostikrat zgodi, da končajo v ječi. Seveda ne na Alcatrazu, saj je ta zdaj odprt zgolj za turiste in ogledali smo si ga tudi mi. Posebej celice v katerih so se dolgočasili številni razvpiti zaporniki tipa Al Capone ali pa Ptičar Strut in mnogi drugi čikaški gangsterji. Ker je mesto vsaj tako kot po mostu in ulicah znano tudi po kulinariki. Prav v centru mesta se namreč nahaja restavracija, kjer za zelo zmerno ceno pripravijo odličen steak s pečenim krompirjem in smetano. Na slovitem Fisherman's wharfu, kjer se ribiči gnetejo za prostor in kjer je to primarno dejavnost že davno zamenjala turistična, smo si privoščili tudi odlično ribje kosilo. Kalamari, jastogi, školjke in ribe, zraven pa seveda odlična Clam chowder, gosta ribja juha z školjkami ali škampi. Le malo stran od San Francisca se nahaja ena izmed najbolj prestižnih ameriških univerz, Berkeley, kjer je med drugim študirala tudi naša Sara Isakovič. Videli smo tako stavbe same univerze, kot dormitorije in hiše, v katerih imajo sedež bratovščine. Te se poimenujejo po črkah grške abecede (in te na velikih plakatih že na fasadah označujejo v kateri stavbi je katera bratovščina) in so pomemben del študentskega življenja v ZDA. V napi smo se cel dopoldan vozili med vinogradi in žlahtno kapljico seveda tudi preizkusili, prav hecna izkušnja je voziti se mimo vseh teh graščin, ki izgledajo kot srednjeveške francoske graščine ali pa renesančne toskanske vile, pa veš da so stari zgolj nekaj deset let. Najstarejši morda kako leto več kot sto. Mondavi, Beringer, BV, Peju so našim ušesom dokaj nepoznane znamke, toda med enologi zelo cenjene. Kar se seveda odrazi tudi na ceni. Kvalitetna "buteljka" stane vsaj 40 dolarjev, cene pa navzgor niso omejene. Prestolnica Kalifornije je Sacramento, kjer se človek po marmorju in žametu državnega parlamenta (ki je impozantnejši od Kapitola v Washingtonu) lahko sprosti v starem predelu, ki so ga ohranili takega, kot je bil 150 let nazaj. Salooni z nihajnimi vrati, poroka na parniku na reki (to smo zgolj videli, saj naši sopotniki niso imeli takih želja), trgovinice in slaščičarne ter pločnik, krit z deskami, kot v časih divjega zahoda. Za vikend včasih celo uprizorijo revolveraške dvoboje. O naravnih parkih Yosemite in Sekvoja sem že veliko pisal, tako da bom zgolj na kratko omenil čudovito vreme (čeprav smo v Sekvoja parku naleteli še na sneg in se celo malo kepali) in odlično vidljivost, ki nam je omogočila narediti nekaj odličnih fotografij gorovja Sierra Nevada ter drevesnih orjakov, ki rastejo na njegovih pobočjih. Podobno velja za naravne parke Bryce in sekvoja, le da je tu kompozicija skalovja povsem drugačna. Trdi granit Sierra nevade zamenja peščenec razgibane planote grand Escalante. formacije in oblike so povsem drugačne. Grand Canyon je seveda tako gigantski, da tam po plasteh prevladujejo vse možne kamnine, tako sedimentne v zgornjih plasteh kot bazalti v spodnjih. Občutek, ko se človek postavi pred to velikansko razpoko v zemeljski skorji je naravnost spektakularen. Tako majhnega se nisem počutil že od osnovne šole, ko sem bil nepripravljen poklican pred tablo. Toda omeniti moram še dve velemesti. Meni eno najljubših mest je gotovo Las Vegas, čeprav hazardiranja sploh ne maram. Toda fantastična arhitektura glavnega bulvarja, imenovanega The Strip je fantastična. Morda kič, toda najboljši materiali, najboljši arhitekti in najbolj nore zamisli pustijo nepozaben vtis. Vsak hotel/igralnica je zgodba zase, vsak sledi svoji liniji, ima svojega ekscentričnega lastnika (ali vsaj bivšega lastnika), ima nekaj po čemer se razlikuje od ostalih, skorajda kot pavji samci ki se šopirijo pred samicami. Najvišja fontana Belaggia, perfektna emulacija Benetk v Venetianu, Eiffolov stolp Parisa (in najboljša patisserie v ZDA), črna steklena piramida Luxorja (kjer imajo razstavo predmetov, ki so jih dvignili iz razbitine Titanika) ali pa elegantno pročelje hotela Wynn. Toda Vegas ni samo zunanjost - restavracije za vsak okus in vsak žep, elegantni shopping emporiji ter spektakularne večerne predstave, so vsaj tako dolga tradicija v Vegasu kot kazinoji in mafija. Nepozabno. Vsakič znova. Tudi tokrat so se nekateri naši sopotniki udeležili večernih predstav. Mladino je navdušila Britney Spears, malo manj mlado mladino pa Cirque de Soleil, cirkuške predstave s pridihom erotike. Spodobne erotike, je treba dodati, saj ima gost v Vegasu tudi na tem področju na voljo vso paleto intenzivnosti. In za konec glamur Los Angelesa. Seveda smo se podali na lov za zvezdami, toda ker smo jih lovili v nedeljo dopoldan so bili verjetno vsi pri maši :) No, od maše jih je res nekaj šlo, toda znanih obrazov nismo videli. Je pa bilo zanimivo videti, kako se bogataši Beverly Hillsa in Bel Aira zbirajo na nedeljskih brunchih (nekaj vmes med zajtrkom in kosilom), saj najamejo celo servis, ki poskrbi za to da obiskovalcem odopeljejo/pripeljejo avtomobile, če je seznam povabljenih prevelik za sicer razkošna parkirišča pred samimi vilami. No, edini zvezdi, ki smo jo ujeli v objektiv, sta bila Johnny Ramone in Rudolph Valentino, ki počivata na najstarejšem pokopališču v Los Angelesu, Hollywood forever. Punker s kitaro v roki, elengantni zvezdnik nemega filma pa v razkošnem mavzoleju, sredi umetnega otočka.
Slike

ALBANIJA IN KOSOVO

Damjan Glinšek, 02.05.2015
Pozdravljeni! Përshëndetje! :-) Ste že kdaj obiskali ''deželo tam doli'' ? Ne, ne, da ne bo pomote, ne mislim Avstralije... Dežela postaja zadnja leta pravi hit južnega Balkana, saj jo pogosto omenjajo tudi imena, kot so Lonely planet in New York times. Prav tako nimam v mislih Črne gore...No? Kakšna ideja? Al....Al......No?....Al.....ba...ni... Tako je! Albanija! :-) Marsikdo si ob sami misli na obisk le-te reče: »A se ti hecaš?!!? Ja pa kaj še?!!!?« (uporaba klicajev ni bila naključna) Včasih kdo celo prizna, da je imel glede Albanije obilo predsodkov ali celo kanček strahu, ampak Albanija nas je dosedaj venomer pozitivno presenetila z urejenimi, povsem evropskimi mesti, kot so Tirana, Drač, Skadar, Saranda, z vse boljšo cestno infrastrukturo, s svojo neokrnjeno naravo ter z neskončno prijaznostjo in poštenostjo domačinov. Začrtana pot na naših zemljevidih, ki jo počasi zaključujemo, kaže, da smo z našim potovanjem zaobjeli večino njenih znamenitosti. Od njene neobljudene in z utrdbami posejane notranjosti moramo izpostaviti zlasti Unescova mestna bisera Berat in Gjirokastro, ki se junaško bohotita na vrhu hriba, nekje na ''pol poti'' med Nebom in Zemljo. Že kratek sprehod po njunih citadelah, kraljestvu kamna, nam da vedeti kako močan in življenja poln je bil njun sredneveški utrip. Od tu nas je pot vodila proti albanski rivieri. Da, prav ste slišali. Albanija ima sedaj že svojo riviero, ki se zaradi vse večjega zanimanja zelo hitro razvija. Naša panoramska vožnja je sicer potekala po lokalni cesti, a je bilo doživetje na zalive razlomljene obale in njene sinje modrine, kraljestva, kjer si roko podajata Jonsko morje in Adriatik, zaradi tega še večje. Pot pa nas je včeraj pripeljala na sever k Skadarskemu jezeru, ki slovi kot največje na Balkanu. Razgled s tukajšnje trdnjave je zares veličasten in jezero izgleda kot veliko ogledalo ob robovih katerega se muzajo tri vodne lepotice (reke). Danes se po eni izmed njih, gre za mogočno reko Drin, skozi čudovite soteske zapeljemo na severovzhod države, v samo nedrje Albanskih alp, katerega redko obiščejo celo domačini. Neokrnjenost v svoji popolni obliki, katero bomo nadgradili še z obiskom čudovitih samostanov Kosova. Ker »vse teče« (Πάντα ῥεῖ ) in se zelo hitro spreminja vas vljudno vabim po čimprejšnjem obisku te zaenkrat še malo poznane dežele...prisrčen pozdrav vsem!!! :-) Damjan s skupino
Slike

KANARSKI OTOKI

Miha Anzelc, 01.05.2015
¡Buenas tardes! V značilnem čudovitem vremenu smo si ogledali 4 največje otoke izmed 7, ki tvorijo Kanarske otoke. Najsevernejši, Lanzarote, nas je navdušil z vulkansko čarovnijo v narodnem parku Timanfaya na pogorju Montanas del Fuego (Ognjene gore), kjer je temperatura le nekaj metrov pod površjem blizu 600 stopinj. Za "vulkanski žar" je tako dovolj le skopati luknjo. Vulkansko pečen piščanec je bil odličen, še posebej v spremljavi lokalne malvazije, ki jo tamkajšnji prebivalci, kljub neizprosni in nerodovitni zemlji s posebno vrsto suhega, lijakastega poljedelstva uspešno pridelujejo, tudi za izvoz. Pred soncem smo se umaknili v vodne jame Jameos del Agua in se sprehodili po najdaljšem vulkanskem tunelu na svetu (Cueva de los Verdes).

Fuerteventura ponuja čudovito neokrnjeno naravo; vulkane, sipine, čudovita ribiška naselja z izvrstno hrano, mladim kozjim sirom in plantažami Aloe vere, ki je balzam za kožo opečenih popotnikov.

Gran Canaria se upravičeno imenuje "kontinent v malem" saj ta stožec premera 50 km ponuja vse od puščavskih sipin, kjer rastejo samo turisti, do zmernega podnebja s paradižniki, solato, mandlji in agrumi, ter bujne tropske poraščenosti z nasadi banan. Čudoviti stari del prestolnice Las Palmas, od koder se je Kolumb podal na "odkrivanje Amerike", ohranja spomin na čase španske kolonialne slave.

Največji otok, Tenerife, je tako raznolik in lep, da je že skoraj kičast in prav s težkim srcem se bomo ločili od njega... Jutri nas po prijetno napornem tednu za konec čaka še vzpon na najvišji vrh Španije, 7500 m visok vulkan Teide. Iz vode ga sicer gleda "samo" 3.718 metrov, ki pa jih bomo zaradi pomankanja časa morali žal premagati z žičnico. Kanarski otoki si vsak zase zaslužijo vsaj teden dni obiska, tole potovanje pa je bila odlična degustacija, ki je vzbudila željo po več.
Slike

MAROKO

Nina Zupančič, 29.04.2015
Maroko je zares najlepši spomladi. Že od prvega dne dalje nas spremlja zelena barva. V severnem delu smo se vozili čez nepregledna polja valujoče zelene pšenice. Ni čudno, da so tu kar tri kraljeva mesta - Rabat, Meknes in Fes. Tudi stari Rimljani so izkoristili rodovitnost zemlje in se naselili v Volubilisu. Na Srednjem Atlasu so nas pozdravile cedre, na poti proki Visokemu Atlasu cvetoči gorski tavniki ter sneg na vrhovih. Vstopili smo v puščavski svet, a so zelene oaze ob rekah Ziz, Dades in Todra opominjale, da voda pomeni življenje. Posebno doživetje je bil izlet do Zagore. Kanjoni, vrezsni v bazaltno planoto spominjajo na divji zahod, številne kasbe v oazah pa nas opomnijo, da smo v Magrebu. Najbolj južno točko na poti smo dosegli v Tamergutu. Iz Zagore je pa do "zlatega" Timbuktuja le še 52 dni ježe na kameli. Jutri nas čaka vedno čarobni Marakeš. Nina
Slike

AZORI

Tomaž Podgoršek, 27.04.2015
Danes smo se najprej zapeljali do slapu, ki ga obkroža prelep botanični vrt. Nato smo se ustavili na nekaj dih jemajočih razgledih in občudovali atlantsko modrino. Višek izleta pa je bil dvourni sprehod skozi bujne gozdove, kjer smo spoznali mnoge uvožene in domorodne rastline. Ustavili smo se pri še enem slapu in se nekateri celo okopali. Osvežujoča voda je v nas prebudila lakoto, zato nas je naš vodnik Evaristo povabil na piknik z odlično hrano kar na svoj dom. Komaj že čakamo na nove dogodivščine. Lep pozdrav s čarobnega otočja vam pošilja Tomaž s skupino.
Slike

JAPONSKA

Tomaž Marič, 14.04.2015
Japonska velemesta so si podobna kot jajce jajcu. Moderni nebotičniki, neskončne avenije, pisane izložbe in brezizrazni pešci. Ni čudno, kot kakšen feniks so ponovno vstala iz pepela (po zavezniških bombardiranju med II. sv. vojno) in rasla po istem ključu. Izjema je Kyoto, ki so se ga ameriški bombniki izogibali v loku in tako priča o bogati zgodovini dežele vzhajajočega sonca. Ohranjenih je čez 1600 budističnih templjev, čez 400 šintoističnih svetišč, cesarjeva palača, številni vrtovi, stare četrti, srednjeveški gradovi... Danes smo celo zaplesali z gejšami, obiskali šoguna Tokugavo, prečesali zen vrtove in zaključili dan z izvrstnim sušijem in kozarcem vročega sakeja. Kaj lepšega! Konichiva, Tomaž
Slike

BRAZILIJA

Andrej Grum, 10.03.2015
Spet sem imel to srečo, da sem preživel dva čudovita dneva v Riu de Janeiru. Že prilet je bil nekaj fantastičnega: pristali smo namreč na mestnem letališču Santos Dumont, ki se nahaja na umetnem otočku, prav blizu Sladkornega stožca. Ponavadi namreč pristajamo na mednarodnem letališču, ki pa je precej daleč stran od mesta. Je precej večje in zmogljivejše, toda Santos Dumont postreže s čudovitimi pogledi na mesto, skoraj kot bi šel na panoramski let. Tako smo že z letala videli vse znamenitosti, od slovitega štadiona Maracana do Kristusa odrešenika in čudovitih plaž. Posebej zanimivi so pristajalni manevri, saj zaradi izjemno kratke steze (za tretjino brniške) in omejenega manevrskega pristora letalo leti skoraj tik ob gori Corcovado, na katerem stoji Kristus (in to tako blizu, da se človeku zdi, da se bo krilo dotaknilo skal), potem hitro odvije v levo pred goro Sladkorni stožec in poravna letalo za pristanek. Šele ko je letalo nekaj metrov nad tlemi, se prikaže steza, nam se je zazdelo da pristajamo v morju. Toda zmotno bi bilo mišljenje, da je cela zadeva nevarna, saj dnevno pristaja in vzleta na stotine letal, pa navkljub temu že desetletja ni bilo incidentov. Tak je bil torej že uvod v Rio, kmalu zatem smo se odpravili na raziskovanje slovite plaže Copacabana (kjer smo imeli hotel), ustavili smo se na prenovljeni Maracani, kjer so Nemci osvojili naslov svetovnih prvakov v nogometu, ter na Sambodromu, kjer so še pospravljali za burnim karnevalom, ki so ga praznovali dva tedna prej. Zamikal nas je skok med valove, ko smo se sprehajali po mondenih plažah Leblon in Ipanema, dan pa končali z obiskom Sladkornega stožca, čudovite gore, ki daje Riu značilno podobo in od koder se kažejo slikoviti pogledi na to čudovito mesto. No, zaključili ga še nismo, saj smo se po ogledih odpravili se v Churrascerio, značilno brazilsko restavracijo, kjer se odvijajo prave mesne orgije. Natakarji se med mizami sprehajajo z nabodali in režejo slastne kose pljučne pečenke (najboljši kosi so filet mignon, izdatno mariniran v olivnem olju in česnu, ki se kar stopi v ustih), debelih kosov ramsteka ali začinjenimi klobasicami. Seveda ne manjka prilog in solat pa tudi drugih vrst mesa, toda kdo bo jedel krompir, ko pa se okoli "sprehaja" slastna govedina. Po izdatnem obroku smo dan resnično zaključili šele v Lapi, žurerskem predelu Ria. V enem izmed množice lokalov smo odkrili živo glasbo,kjer nas je z živahno glasbo (od bossanove do sambe) na plesišče zvabil kvartet črnih glasbenikov in vešče zmešana Caipirinha (značilni brazilski koktejl). Okoli nas so bili sami domačini, mi smo jim bili skoraj bolj zanimivi kot oni nam in kar težko smo se poslovili in se odpravili na (kratek) počitek.
Slike

ŠRILANKA

Tomaž Marič, 01.03.2015
Ayu Bowan! Zeleno, ki te ljubim zeleno. Tako bi lahko najlažje opisali Šri Lanko, otok, ki se je do leta 2009, zaradi notranjih sporov, dolgo časa skrival pred množicami turistov. Danes se gradijo nove cestne povezave, odpirajo luksuzni hoteli, neskončni odtenki zelene pa navdušujejo prav na vsakem koraku. Večino države pokriva tropski gozd, obdelovalne površine pa skozi celo leto krasijo prostrana riževa polja, nasadi kokosovih palm, v višjih predelih otoka pa znamenite čajne plantaže. Potovanje po otoku mine kot bi trenil. Za nami je ježa slonov, vzpon na osamelec Sigyrijo, safari v Yali, kjer smo iskali leoparde, obiski muzejev, templjev, zeliščnih vrtov... Zdaj pa nas čaka še zaslužen oddih ob Indijskem oceanu, kjer bo nekaj naslednjih dni zeleno nadomestila turkizno modra barva Indijskega oceana :-) Pozdrav iz Bentote! Tomaž
Slike

Ekvador in Galapagos

Andrej Grum, 28.02.2015
In tako je prišlo, da sem skupaj s Trudovci spet imel priložnost uživati na "začaranih otokih", Islas encantadas, kot je stoletja star vzdevek Galapaškega otočja. Kar se same kopnine tiče, bi se človek začudil, od kje so tako poznani, saj po povrsini merijo zgolj 8.000 kvadratnih kilometrov. Torej slaba polovica Slovenije. Nobenih rudnih bogastev, nič kaj prida rodovitna zemlja, pa so vseeno po celem svetu poznani. Zaslužen za to je predvsem oče evolucije, Charles Darwin. Na tem otočju je dosegel intelektualni preboj, ki ga je potem objavil v knjigi "O nastanku vrst". Zaradi svoje izoliranosti sredi Pacifika so otoki namreč svojevrsten laboratorij, kjer živijo številne živalske vrste, ki jih ne najdemo nikjer drugje na svetu. In predvsem zaradi njih, pa tudi zaradi svojevrstne vulkanske pokrajine, se je tja odpravila tudi Trudova skupinica, upajoč na prijetne dogodivščine! In teh nam res ni manjkalo: že naslednji dan po prihodu na otočje so nas v pristanišču otoka Isabela pricakali razigrani tjulni in srepeči morski legvani. Iz zraka so kot nemške Štuke v vodo navpično pikirali strmoglavci, cela jata se jih je naenkrat zapodila v morje, taktika ki jim obeta najvecji ulov rib. Vmes se kot torpedi preganjajo galapaški pingvini, upajoč da od "bombardiranja" preplašeno ribo zgrabijo tudi sami. Naslednji dan smo se odpravili na pohod na vulkan. Treking ni bil preveč naporen, Sierra Negra pa nas je nagradila s pogledom na mogočni krater in prijetnim hladom. Mene pa tudi z precej srbečimi piki mravelj, ko sem se nič hudega sluteč ustavil ravno na njihovi "avtocesti". Seveda pa so najbolj poznane kopenske želve velikanke. Na vsakem otoku je svoja vrsta, ki se razlikujejo po barvi in obliki oklepa. Ti častitljivi velikani, nekateri stari tudi 150 let, pa so vseeno kar gibčni, ko jim začne nagajati "pomlad". Letni časi so na ekvatorju seveda drugačni kot pri nas, a mi smo se potikali naokoli ravno v času, ko se večina živali razmnožuje. Tako nas je med sprehodom po višavju otoka Santa Cruz presenetilo kvakanje starega želvjega samca. Ko smo zadevo raziskali, smo v grmu odkrili želvji par, ki se je predajal ljubezni. Lepo od nas sicer ni bilo, a vseeno smo se prelevili v voiyerje in jih fotografirali in snemali. Kaj sta si mislila o radovednih opazovalcih sicer ne vemo, a upamo, da sta bila pri svojem početju uspešna, saj so te želve zelo ogrožena vrsta. Med vožnjo z gliserjem na otok Floreana so se nam pridružili tudi delfini, ki so skakali čez valove, ki smo jih naredili. Kapitan je namreč, ko je opazil te inteligentne in igrive živali, naredil nekaj krogov in delfini so nam z veseljem priredili predstavo. Skoraj se nam je zdelo, kot da so nas čakali in nas prišli pozdravit. Zanimivo je tudi glavno mesto Peurto Ayore, polno trgovinic, galerij, lokalčkov in restavracij. Tam pripravijo odličen Ceviche, nekakšno solato iz rib in morskih sadežev, ki so tu seveda povsem sveži. Privoščili smo si tudi ocvrte ribe, ki so nam jih pripravile žene ribičev kar v pristanišču. Ribe so bile ulovljene zgolj kako uro nazaj, tune, škarpene in zobatci so bili na meniju tisti dan. Vsepovsod naokoli pelikani, burnice in morski levi poskrbijo za bučno zvočno kulido in predstavo. Povsod lepo, doma najlepše - rek seveda drži, a če bi imeli možnost, bi vsi zagotovo še za kak dan podaljšali naše bivanje na začaranih otokih!
Slike

VIETNAM

Andrej Grum, 11.02.2015
Pravkar se nam izteka čudovito potovanje po Vietnamu. Dežela, ki je sinonim za vojno, nam je postregla s številnimi presenečenji in dogodivščinami. Čeprav smo imeli v začetku precej smole z vremenom, si nismo pustili uničiti razpoloženja. Skupinica je bila neverjetno homogena, čeprav zbrana iz vseh koncev Slovenije, različnih starosti, poklicov in političnih prepričanj :) Odlično smo se ujeli, se hecali, smejali in nasploh uživali v vsem, kar nam je Vietnam ponudil. In dežela ima za ponuditi veliko. Odkar so proti koncu 80ih Vietnamci opustili centralno plansko gospodarstvo, se dežela neverjetno hitro razvija. Partija sicer ostaja trdno v sedlu, toda gospodarstvu so pustili veliko svobodne iniciative in se obenem odprli tujim investicijam. In čeprav je revščine ogromno, lahko na vsakem koraku začutis podjetnost Vietnamcev, ki se trudijo ujeti izgubljeni čas. Prišli smo v deželo ravno, ko so se domačini pripravljali na praznovanje svojega največjega praznika, kitajskega novega leta, Tet, kot mu rečejo Vietnamci. Kot se za novo leto spodobi, je cela dežela okrašena z lučkami, cvetjem in oltarčki, polnimi hrane in daril za božanstva in duhove umrlih prednikov. Taki oltarčki so ponavadi zunaj, pred hišami, čeprav jih včasih postavijo tudi kar sredi krizišča. V tem času mora vsaka družina pripraviti dovolj hrane, pijače in slaščic, da se bodo vsi vsega do sitega najedli. Nekatere družine več mesecev varčujejo za ekstravagantne novoletne pojedine. V vsakem mestu se že tedne pred novim letom vrstijo kulturne prireditve-plesi, koncerti in lutkovne predstave. Obvezna dekoracija vsakega doma so tudi breskovi cvetovi ali pa kar cela drevesca. Ta drevesca so v tem času strahovito draga, tudi več tisoč dolarjev za najbolj razkošna, še za lepo vejo je treba odšteti sto dolarjev. Tako videvaš skuterje, naložene z drevesi, da izgleda kot da se mali gozdiček vozi po cesti. Vejice, riževi kolači in piščanec za revnejše, drevesa, belgijske praline in pasja (pasje meso je zelo drago) pečenka za bogataše....
Slike

NOVOLETNA SOKOTRA

Čedomir Bučar, 10.01.2015
Salam aleykum! Ni dolgo nazaj, odkar smo se Trudovci potepali po Sokotri in Jemnu. Zato bi se tokrat bolj osredotočil na opis celinskega dela Jemna. Če malo spremljamo medije, smo bili pred kratkim priča terorističnim napadom v prestolnici te čudovite države. A to ne pomeni, da je nevarno za turiste in ostale popotnike, to so namreč predeli, v katere tujci že v osnovi ne zahajajo, ker tudi ne smejo. Poleg tega so po celotnem Jemnu razvrščene "vaške straže", ki skrbijo za večji del varnosti v zelenem biseru Arabije. Trudovci smo se počutili povsem varni, kjerkoli smo se potepali. Predvsem bi izpostavil, poleg Sane seveda, mesto Thula. To mesto je oddaljeno dobro uro od prestolnice in nam pričara resnično prvinskost starih mest v temu delu sveta. Mesto, ki so ga postavili trgovci in bolj premožni veljaki v preteklosti se razprostira pod mogočnimi ruševinami trdnjave, ki dominira na skalnem grebenu. Včasih je bilo na bazarju preko 140 prodajaln. Večina njih je prodajalo vse mogoče izdelke iz bližnje in daljne okolice. Mesto je namreč bilo na zelo pomembni stari poti, ki je potekala od juga Jemna in Sokotre do Jeruzalema in Tira ter naprej do starega Egipta in večnega mesta Rima. Po tej karavanski poti so se kamele šibile pod tovorom raznih kadil in začimb starega sveta. Danes je to le bled odraz nekdanjih zlatih časov. Ne glede na to - prebivalci so topli, prisrčni in veseli vsakega tujca, kajti ravno mi jim vlivamo vero in upanje v boljše čase. Zadnji večer potovanja smo si povrhu vsega privoščili še kopel v tradicionalnem, 500 let starem hamamu. Tako "očiščeni" se nismo počutili že kar nekaj časa, zato smo po okusni večerji zaspali kot dojenčki. Komaj čakam da se zopet vrnem v, kot pravijo, streho Arabije.
Slike

MAROKO

Andrej Grum, 29.12.2014
Danes smo solidarno z domovino zmrzovali tudi Trudovci v Maroku. Še pred sončnim vzhodom smo se iz Fesa odpravili na pot čez srednji Atlas. Afrika se tokrat ni izkazala za posebno vroč kontinent. Smola pa je hotela, da se je avtobusu pokvarilo gretje, tako da smo se vozili mimo zaplat snega kar v bundah in kapah. Zal nas niso pricakali za vragolije dovzetne in razposajene opice, verjetno je bilo za njih premraz, občudovali pa smo impozantne cedre in s snegom pokrite gorske vrhove. Ko smo prečkali prelaz, nas je na drugi strani Atlasa, ko smo se spuščali v Saharo, pričakalo bleščece sonce in nas tudi lepo pogrelo. Za zaključek dolgega dneva smo se s "terenci" odpravili na peščene sipine Sahare in uživali v krasnem sončnem zahodu. Lep pozdrav iz Maroka!
Slike

SOKOTRA IN SANA

Čedomir Bučar, 18.12.2014
Zopet smo se z malo Trudovo skupino vrnili z rajskega otočka. Vsak pomisli, ko sliši za rajski otok, na otoček porasel s kokosovimi palmami, peščenimi plažami... No, Sokotra nima vsega od naštetega, vendar si kljub temu zasluži ta laskavi naziv. Največji otok arhipelaga, ki leži na strateško zelo pomembni lokaciji, je pravo turistično odkrtije zadnjih nekaj let. Naziv arabski Galapagos je več kot upravičen, kajti narava je resnično nekaj izjemnega in neponovljivega. Drevesa so gospodarji otoka in ne človek, kateremu se je kljub nemogočim bivalnim razmeram uspelo obdržati. Zakaj nemogočim se boste vprašali, a nisi napisal da je to rajski otok? Ja, vendar otok je neprimeren za kmetijsko obdelovanje zemlje, na njemu se lahko pasejo samo koze, ovce in krave v pomanjšani različici, kajti cela krava ne tehta več kot 300 kg. Rajski si zasluži s svojo neokrnjenostjo, z lepimi peščenimi plažami, s toplimi sladkovodnimi izviri vode, ki niso primerni samo za osvežitev, ampak tudi za kopanje, lepimi planotami iz katerih je čudovit razgled kamor seže pogled in kar je najbolj pomebno z mirom in tišino. Tam lahko pozabite na mobilne telefone, ker signala ni in se prepustiš času in prostoru. Zbudiš se pred sončnim vzhodom, katerega ne želiš zamuditi in zaspiš dokaj kmalu po zahodu, kajti celodnevno potepanje in čofotanje v morju ali pa v tolmunih, ter okusna večerja ob vodni pipi te utrudi in ko greš spat, že komaj čakaš novo jutro. Na žalost Adam in Eva nista bila stacionirana na Sokotri, ker potem ne bi mogla zaužiti prepovedanega sada in ne bi bila izgnana iz bošjega vrta in človeštvo ne bi trpelo. Hvala bogu za Sokotro, ker zdaj imamo priložnost vsaj nekaj dni uživati v prvinskosti, dokler jo ne bodo preveč obremenili z nepotrebno navlako. Upam, da še ne v času mojega bivanja na tem planetu.
Slike

PERU

Uroš Samardžija, 17.12.2014
Pred kratkim smo se vrnili s čudovitega popotovanja po Peruju. Zadnja leta je Peru postal ena od Trudovih uspešnic, saj je dežela zdaj mirna in varna. Nekoč je bil najpomembnejša španska kolonija zaradi izjemnega bogastva, predvsem rudnega. Peru začnemo spoznavati v devetmilijonski prestolnici Limi, ob pacifiški obali. Sledi vožnja ob oceanu proti jugu po puščavskem pasu, kjer je ena najsušnejših pokrajin sveta. Toda puščavo na momente presekajo andske reke, ki prodirajo proti oceanu in v teh dolinah so prave zelene oaze, kjer smo se ustavljali ob lokalnih stojnicah in poskušali dobrote kot so oljke, lubenice, mango in drugo sadje. Ob obali smo z domačini po kantinah jedli razne ribje in rakove juhe, v Andih pa je prevladoval krompir in lamino ali alpakino meso. Peru je domovina krompirja, tu ga poznajo kar 1300 različnih vrst. Narava je zelo zanimiva in raznolika. Ob morju smo v NP Paracas opazovali morske leve, pingvine, kormorane, strmoglavce, pelikane, videli pa smo tudi eno res ogromno meduzo premera kakih 70 cm. Po preletu mističnih linij ljudstva Nazca smo se odpeljali v prelepo kolonijalno mesto Arequipo. Od tod so nas že vabili Andi, kjer smo dosegli najvišjo točko tik pod 5000 metri. Kokini listi, čaj in bomboni so nam lajšali hipoksijo, včasih tudi kak aspirin, a smo se do jezera Titikake že privadili na višino okoli 4000 m. Uživali smo na jezeru z Uruji, ljudstvom, ki živi na plavajočih otokih iz totore (trstičevja). Za konec nas je čakala bogata dediščina Inkov v Cuzcu in Sveti dolini. Vrhunec vsega pa je bil obisk Machu Picchuja - odlično ohranjenega inkovskega mesteca na skoraj nedostopnem grebenu. Bilo nas je enajst in potovali smo kot kakšna malo večja družinica. Vsak dan nova pozitivna presenečenja, prelepi kraji, ljudje, običaji in okusna hrana. Vselej se vračamo s polnimi kovčki pletenin iz alpakine volne in mnogimi drugimi dobrotami kot so kvinoja, maca, chia in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Peru je treba doživeti.
Slike

INDIJA

Rožle Verhovc, 07.12.2014
Sever nas je popolnoma očaral, Zlati Tempelj je na vse nas naredil poseben vtis. Najsvetejši hram za sike na svetu. Prepoznate jih po turbanih na glavi. Nasmejali smo se ob spremljanju ceremonije zapiranja Indijsko pakistanske meje ter se oprali grehov v najsvetejši reki na svetu, reki Ganges... Ob Gangesu smo spoznavali eno najbolj kompleksnih religij na planetu, hinduizem. Haridvar in Rišikeš ležita ob vznožju najvišje gorske verige, mogočne Himalaje. Vsak večer se ob spremljavi ognja tu odvija večerni verski ritual, Arti. V Indiji se non stop nekaj dogaja, na trenutke dobimo občutek, da čas prav beži. Nihče med nami ne verjame,da je vlak spet pripeljal nazaj v New Delhi. In spet smo na začetku. Tokrat ta začetek imenujemo malce drugače. Konec.
Lep pozdrav vsem iz čarobne Indije.
Trudovi Indijci
Slike

ČILE IN BOLIVIJA

Nina Zupančič, 05.12.2014
Mislili smo, da nas narava s svojo lepoto in divjostvo ne more več presenetiti, pa smo prišli v Bolivijo. Vse okrog nas vulkani, med njimi pa lagune - vsaka drugačne in bolj nenavadne barve, in v njih čilski, andski in jamesovi flamingi. Še bolj nenavadna in lepa je solna ponev Uyuni, kjer smo na "otočku" Inkahuasi opazovali cvetoče do 12 metrov visoke kaktuse. Gostoljubnost in prijaznost bolivijcev je pa pika na i.
Slike

INDIJA

Rožle Verhovc, 04.12.2014
Železniška postaja New Delhi ob 4h popoldan. Na desetine… ne, na stotine..ne, na tisoče ljudi kamorkoli pogledaš .Nekateri sedijo na tleh, spet drugi na tistih nekaj klopcah ob strani, velika večina pa kot v mravljišču leta sem ter tja. Vsem se za razliko od tistih na ulici nekam mudi. Tokrat tudi nam, vlak ne bi čakal. Presenetljivo so vlaki v Indiji zelo točni, da sistem funkcionira pa skrbi podjetje z največ zaposlenimi na svetu. Ja, Indijske železnice imajo kar dober miljonček in pol zaposlenih. Na karti piše številka sedeža kot na letalu. Številka vagona je označena na peronu in je ni mogoče zgrešiti. Vse je lepo organizirano. Na vlaku je tudi postrežba kot na letalu… Najprej velika plastenka vode, pa prigrizek, pa kava, pa malica, pa večerja, pa čajček, pa sladoled... a nas bodo sploh pustili malo zadremat? :) Pogled skozi okno; čudovit sončni zahod sredi pravega indijskega podeželja, sredi tiste prave Indije, katere delček vozimo tudi s seboj. Kakšnih 150 metrov za nami. V ekonomskem razredu, kjer ni oken, klimatske naprave ter letalske postrežbe. Vlak se je ustavil, prispeli smo v Amritsar, prestolnica sikizma, ene od zanimivejših svetovnih religij. Ura je že skoraj 23h, gremo spat.
Lahko noč iz Punjaba! Trudovi Indijci!
Slike

ARGENTINA IN BRAZILIJA

Andrej Grum, 03.12.2014
Čeprav ste bralci o našem potovanju že dvakrat brali, pa ne moremo, da se ne bi spet pohvalili. Dan se sicer ni začel prav mirno, nesporazum in velika gneča na cesti, tako da smo zadnji čas prišli na letališče. Včeraj smo se občudovali ledenike in ledene gore Patagonije, danes pa že uživamo subtropskem okolju slapov Iguasu. Gvanake so zamenjali simpatični (čeprav nadležni) koatiji, kondorje pa tukani in drugi eksotični ptiči. Vode je tudi tu ogromno, samo da ni v obliki ledu, ampak se v veličastnih slapovih zliva v skoraj 3 kilometre širokih slapovih 80 metrov v globino. Množina vode, nepredstavljivo hitri tok in grmeče bučanje poskrbi za surrealistični spektakel. Za konec smo si na terasi hotela Sheraton privoščili odličen kapučino, s pogledom na slapove, seveda. In morda sta prav v istem stolu sedela tudi Robert de Niro in Jeremy Irons, ko sta tu snemala film The mission.
Slike

INDIJA

Rožle Verhovc, 03.12.2014
Trudova skupina se spet potepa po eni izmed najbolj slikovitih azijskih držav, po Indiji.
Indija nas je pričakala v sončku, ki s prijetnimi temperaturami med 20 in 28 st. C prikliče nasmešek na obraz slehernemu izmed nas. Pa smo pobegnili od turobnega vremena doma. Prve dni smo namenili odkrivanju zlatega trikotnika-New Delhija, Jaipurja ter Agre. Presenetila sta nas kaotičnost in zgodovinska raznolikost indijske prestolnice, sloni so nas v stilu radžastanskih maharadž in maharanijev ponesli na slavno trdnjavo Amber, med barantanjem pa smo se izgubljali po ozkih ulicah bazarja v Jaipurju. Za piko na i prvega dela potovanja pa je poskrbel prečudoviti Tadž Mahal v Agri, svojevrsten spomenik ljubezni in definitivno ena najlepših stavb v Indiji.
Ne verjamete?!? Pridite v Indijo in se prepričajte sami... nas pa že čaka vlak, ki nas popelje na sever v deželo sikov, v Pandžab.
Ujemite sončen pozdravček iz Indije. Trudovi Indijci
Slike

ČILE IN BOLIVIJA

Nina Zupančič, 02.12.2014
Verjetno je bil današnji dan eden od vrhuncev potovanja po Čilu. Ni nas motilo nekoliko bolj zgodnje vstajanje, saj je čarobna pokrajina gejzirov Tatio odtehtala vse. V navdušenju sploh nismo čutili, da smo dobrih 4.000 m nad morjem. Nas je pa zato pošteno zeblo, saj nas je pričakalo 8 stopinj pod ničlo. Kar velik kontrast v primerjavi s puščavo Atakama, ki nas je presenetila z nenavadno pokrajino in vzdušejem v San Pedru. Jutri pa v Bolivijo. Le kaj lepega nas čaka...?
Slike

ARGENTINA IN BRAZILIJA

Andrej Grum, 02.12.2014
Zdaj se trudovci nahajamo v Patagoniji. Včeraj smo imeli čudovito križarjenje po Lago Argentino. Vreme je bilo...zanimivo :) Štirje letni časi v prav toliko urah. Od orkanskega vetra do bleščečega sonca. Malo nas je pretreslo, malo zmočilo, malo opeklo. Toda... pluti po zelenomodri gladini ledeniškega jezera med ledenimi gorami in opazovati nenaravne odtenke modrine deviških ledenikov... neprecenljivo! Za vse ostalo je tu gotovina, kajti Mastercard obračuna po uradnem tečaju, ki je 50% slabši od "na črno zamenjanih" dolarjev. Danes smo si pa privoščili kosilo v restavraciji s pogledom na ledenik Perito Moreno, nad nami so krožili kondorji, v restavraciji je bilo pa tako prijetno da se nam je hotel pridružiti tudi en detel. Lep pozdrav iz Calafate
Slike

ARGENTINA IN BRAZILIJA

Andrej Grum, 27.11.2014
Malo utrujeni smo se direktno iz letališča odpravili na raziskovanje glavnega mesta. Buenos Aires je verjetno najbolj sofisticirano mesto Južne Amerike, Portenos, kot se imenujejo (puerto pomeni pristanišče, torej, v šali bi rekli pristaniščniki) se imajo bolj za Evropejce kot za Južnoameričane. V 19. in v začetku 20. stoletja je bila Argentina med najbogatejšimi državami sveta in to obdobje zaznamujejo razkošne palače, večinoma fin de siecle beaux arts, z nekaj neoklasicizma in art deco za začimbo. Seveda nismo mogli mimo Evitalij, kot bi lahko poimenovali vse, kar je povezano z Evito Peron. Videli smo tako balkonček, od koder je nagovarjala svoje pristaše (in na katerem je Maradona leta1986 dvignil pokal), kot njeno grobnico na slovitem pokopališču Recoleta. Toda v mestu živi tudi nekaj tisoč Slovencev in tudi po njihovi zaslugi smo se počutili zelo dobrodošle. Že lokalni vodič je bil prisrčni Tomaž, druga generacija argentinskih Slovencev, kot tudi naš voznik Franci in oba sta nam predstavila svoje mesto v čudoviti luči. V četrti la Boca smo videli tudi stadion, ki ga je zasnoval naš rojak arhitekt Sulčič in obiskali nekega mojega sorodnika Marjana Gruma. On je prva generacija, rojen še v Sloveniji (na Igu), pa se je takoj po vojni še kot otrok s starši odselil v Argentino. Gostoljubno nas je sprejel v svojem umetniškem ateljeju in nam razkazal svoje umetnine, pokazal stare družinske fotografije ter pripovedoval od svojem življenju v novi domovini. Večerjo (in kot se spodobi je bil to goveji steak) smo pojedli, medtem ko smo opazovali ognjevite plesalce tanga. Ko jih človek opazuje, se zdi kot da je vse skupaj otročje lahko, kot da se noge kar same od sebe v taktih glasbe prepletajo in poskakujejo. Lep pozdrav iz Buenos Airesa!
Slike

MEHIKA

Damjan Glinšek, 26.11.2014
Živela Mehika!...lepa in ljubljena…

Odeta v sveži objem Oceanov in s soncem obsijana si nas poklicala in mi smo vnovič prišli. Prav nič nam ni bilo mar za tistih več tisoč dolgih kilometrov, saj smo bili končno pri Tebi. Tvoj »Buenos dias!« je bil kot ponavadi topel ter pomirjujoč in dobili smo občutek kot da smo prišli domov.
Samozavestno si prisedla ter nas zasula s svojimi iskrenimi besedami. O nas Te je zanimalo prav vse in tudi sama si nam bila pripravljena zaupati vse…
Vemo, da so Te skozi zgodovino klesala občasno težka stoletja, a zaradi tega si danes pokončna in nezlomljiva. Vsemu navkljub pa ostajaš lepa in graciozna, draga Mehika. V Tvojih očeh se odraža globina in pestrost Tvojih mavričnih prostranstev, bodisi da gre za na nebo prislonjena vulkanska pogorja, bujno zelenilo tropskega gozda ali pa valovito modrino Karibov.
Tvoji črni lesketajoči lasje, ki se kot veletok prelivajo preko Tvojih ramen, v nas prebudijo duh zvedavih zvezdogledov, ki so v daljni preteklosti proučevali z zvezdastimi diamanti posejano še neodkrito nočno preprogo. In takšnih neodkritih biserov nam tu ostaja še mnogo. Rdečilo Tvojih ustnic pa nas navdaja z neizmerno strastjo in energijo, postajamo neumorni, nepremagljivi.
In Tvoje Srce? Utrip le-tega je moč čutiti v nasmehu skorajda vsakega človeka, ki ga srečamo. Zelo močan utrip, to je prešeren nasmeh, pristen in nezlagan. Utrip - nasmeh, ki razveseljuje, tolaži, zdravi. Nasmeh, zaradi katerega hočemo ostati v Tvoji družbi.
Sedaj Te poznamo nekoliko bolje, draga Mehika. Ti pa še vedno posedaš z nami, lepa in graciozna ter nas osvajaš s svojim čebljanjem. Zavedamo se, da bo potrebno kmalu oditi in ne bo lahko zapustiti Tvojega objema, neumornega utripa, magičnega nasmeha in omamnega pogleda.
Za Tabo bo ostal goreč spomin in morda želja ter upanje, da ponovno obiščemo Tvoj pisani kalejdoskop doživetij.
VIVA MEXICO! …lindo y querido…

Prisrčen pozdrav z Jukatana!
Damjan s skupino
Slike

FLORIDA in BAHAMI

Peter čerček, 10.11.2014
Zdravo, prvi del našega potovanja bi lahko opisali z besedami pesmi "smisel življenja je ležanje na plaži, z možgani na off in čivavo na plaži". No, čivav tokrat nismo vzeli seboj, smo si pa dodobra odpočili možgane s križarjenjem po Bahamih. Ladja, ki nas je popeljala po njih, nam je nudila obilico zanimivih doživetji in razvajanja. Bele peščene plaže, na katerih so nekoč varno zavetišče našli pirati, so nas spremljale vse 4 dni križarjenja. Nadaljevanje poti smo opravili s kombijem, ki nam je nudil popolno svobodo gibanja. V Miamiju, kjer je stil življenja bolj podoben tistemu v južno ležečih krajih Latinske Amerike, smo spoznavali arhitekturo in življenje kubanskih pribežnikov, umetnikov in ostalih, ki so hladne predele severnejših delov ZDA zamenjali za prijetno klimo tropske metropole. Samo streljaj od mestnega vrveža pa se nahaja največje močvirnato območje ZDA, nacionalni park Everglades, kjer smo se srečali s čisto pravimi ameriškimi aligatorji, želvami in množico ptic, ki si tu v zimskih časih poiščejo varno in toplo zavetje. Sama vožnja po močvarah je bila še posebej zanimivo doživetje, kjer smo z rečnimi čolni dobesedno leteli skozi trsje, ki porašča ta predel. Pot smo nadaljevali skozi Orlando, obiskali nekaj zabaviščnih parkov in si nekoliko posušili denarnice v nakupovalniškem raju ZDA. Na celotni poti smo se dodobra spoznali tudi z mnogimi vrstami ameriškega piva, za kar pa lahko rečem, da je Laško še vedno zakon!" Lp Peter
Slike

KITAJSKA

Čedo Bučar, 05.11.2014
Nihao! Velika kitajska pot. Verjeli ali ne, vendar v tem poimenovanju potovanja ni prav nobenega pretiravanja. Tukaj ne mislim na veliki Kitajski zid (največji objekt, kar ga je zgradilo človeštvo) in ne mislim na Tiananmen (trg nebeškega miru) v Pekingu (največji odprti mestni trg na svetu) in ne mislim na grobnico prvega kitajskega cesarja v Xianu (ki je največja tovrstna grobnica na svetu) in ne mislim na kip sedečega Bude v Leshanu (največji Budov kip na svetu) in ne mislim... Še bi lahko našteval, a nima smisla. Bistvo je bilo povedano. Ne glede na velikost te dežele v vseh možnih merilih, smo jo začutili. Utrip večmilijonskih velemest, ki so si na prvi pogled enaka a vendar različna, kot podeželje kjer je boj za preživetje in način bivanja tako drugačen od le teh. Od smoga in večno meglico objetega Pekinga ali Šanghaja, do modrega in svežega gorskega zraka ter kristalno čiste pitne vode v mestnem parku Lijianga. Preprosto rečeno, Kitajska ni ena sama, jih je več, a vendar preveč za eno potovanje. V bistvu je tako hitro se spreminjajoča, da jo lahko zopet obiščeš po isti poti, a bo ta drugačna. Če zakjlučim z mislijo Vinka Šimeka, nekaterim bolj znanega kot Jaka Šraufcigerja, da med nami in Kitajci ni bistvene razlike z eno malenkostjo. Na Kitajskem jedo s paličicami in delajo z lopatami, pri nas pa jemo z lopatami in delamo s paličicami... LP Čedo
Slike

IRAN

Tomaž Podgoršek, 05.11.2014
Komaj smo se vrnili v megleno Ljubljano, smo si že zaželeli vrniti v sončen Iran. Iransko sonce nas je deset jesenskih dni oskrbovalo z zadostnimi količinami vitamina D. Poleg sonca pa so za nas že tradicionalno skrbeli tudi prijazni domačini in nas razvajali s čajem in ostalimi dobrotami. Tokrat nas je poleg Isfahana najbolj očaral Yazd. Poleg ogleda zaratustrskih svetišč kot so Stolpi tišine in Tempelj večnega ognja, smo se odpravili na daljši večerni sprehod skozi stari del mesta. Sprehod smo končali na terasi pod tisočerimi zvezdami. Srkajoč čaj smo v pravljičnem vzdušju občudovali številne osvetljene palače in mošeje.
Slike

KANARSKI OTOKI

Damjan Glinšek, 26.10.2014
Pozdravljeni! Hola! Moram priznati, da smo s skupino tudi za tokratne krompirjeve počitnice zadeli žebljico na glavico. Medtem ko prejemam sms sporočila o vremenskih spremembah, padavinah, predenju centralne kurjave ter o blagodejnih učinkih še neodpisanih krušnih peči, nam ni prav nič hudega. Prav zares! Kanarsko otočje je bilo že tisočletja nazaj znano kot otočje Sreče in del le-te smo trenutno tudi mi, a ne samo zaradi prijetnih temperatur, ki se tu v povprečju skozi celo leto gibljejo okoli 24 stopinj ali celo več. Da prav imate, govorim o večnem objemu toplega sonca ter o hudomušnem plesu kratkih rokavov! Podnebje pa zagotovo ni edini razlog za obisk teh vulkanskih biserov Atlantika. Obisk Kanarskih otokov je tudi potovanje nazaj v preteklost, v čas vladavine vulkanov, čas, ko si je nezlomljivo življenje šele utiralo svojo pot. In otok Lanzarote je s tega vidika prav poseben; mesečeva pokrajina, dih jemajoče vulkanske formacije ter čudoviti razgledi po modri oceanski preprogi so nas presenečali na vsakem koraku. Sprehoditi se je bilo možno celo po najdaljšem vulkanskem tunelu na svetu, po katerem si je lava utirala pot napram objemu morja več kot 5.000 let nazaj. Otok je tudi pravi arhitekturni biser, ki že desetletja kljubuje nepopustljivemu urbanizmu. Ta zasluga gre zagotovo Cesarju Manriqueju, slikarju, kiparju, arhitektu, ki si je za svoje platno vzel kar cel otok. Skorajda ni kotička, ki se ga ne bi dotaknila njegova umetniška roka bodisi da gre za naravno znamenitost, restavracijo, bar ali pa cestno krožišče. Navdihujoča simbioza narave in umetnosti, ki vas zlahka prevzame. Otok pa seveda ne bi bil popoln brez svojih iskrenih in toplih ljudi. Ni potrebno veliko; gesta, nasmeh, morda kakšna španska beseda in že vas bodo vzeli za svoje. Tudi nas so, v mestecu Haria smo bili deležni njihove neizmerne gostoljubnosti, saj so tiste, ki so bili pripravljeni narediti korak dlje, takoj povabili medse, na fiesto, kar sredi glavnega trga. Ali je lahko še kaj lepšega kot v hipu postati član nove velikosrčne kanarske družine in to ob kozarcu dobrega lokalnega vina, krožniku domače paelle ter ob žametnih zvokih večdesetčlanskega lokalnega orkestra? Človek slejkoprej zapleše v tem malem raju na zemlji…zadosti daleč od temperaturnih nihanj, dežja, predenja centralne kurjave ter blagodejnih učinkov še neodpisanih krušnih peči…. Prisrčen pozdrav in se vidimo v tem malem raju, mar ne? Damjan s skupino
Slike

KALIFORNIJA

Andrej Grum, 21.10.2014
Danes smo doživeli res zelo nenavaden zaključek prijetnega dneva. Po planu smo obiskali narodni park z mogočnimi sekvojami ter čudovitimi granitnimi formacijami. Nato smo si za večerjo privoščili slasten goveji "steak", za popestritev večera pa se odpravili v country bar v kraju Oildale pri Bakersfieldu. Lokal, ki se imenuje Trout, je prava legenda med tovrstnimi prizorišči, saj so tukaj v svojem času peli mnogi priznani glasbeniki in ga poznajo skoraj vsi ljubitelji country/western scene. Toda ko smo vstopili, nas je čakalo presenečenje: večina klientele se je rodila še za časa F. D. Roosevelta. In to ne v njegov zadnjem mandatu. A 80-letniki so nam pokazali, kaj zmorejo: naše sopotnice so prosili za ples, peli in igrali so na odru, njihove dame so (v šali) celo zahtevale striptiz od nekaterih članov naše skupinice. Pozneje smo izvedeli, da imajo ob ponedeljkih seniorski večer in odšli spat s prijetno zavestjo, da se življenje po osemdesetem šele prav začne :). LP Andrej
Slike

KALIFORNIJA

Andrej Grum, 20.10.2014
Trudovci nadaljujemo potepanje po Kaliforniji. Včeraj smo se posvetili vinorodnemu obmocju v okolici reke Napa. Zjutraj smo začeli s šampanjčkom, nadaljevali z rdečim, zvečer pa potem "prešaltali" na pivo. No, jaz, ki sem na teh izletih tudi šofer, sem samo nevoščljivo opazoval. V Sacramentu smo se sprehodili po kavbojski četrti in se počutili kot v filmu z Johnom Waynom ali Garyjem Cooperjem. Danes smo se pa ustavili v Home Depot, nekaj podobnega kot pri nas BauHaus ter kupili pručko. Pručko? Ja, čeprav je Mercedesov kombi sicer zelo udoben, pa so pragovi precej visoki za vstopanje. Sploh, če ima clovek malo krajše noge. Tako je bilo med številnimi postanki po narodnem parku Yosemite precej bolj udobno vstopati in izstopati. Lep pozdrav iz sončne Kalifornije! Andrej
Slike

Vzhodna Turčija

Andrej Grum, 04.10.2014
Danes imajo muslimani enega svojih največjih praznikov, kurban bajram. Na ta dan se najprej odpravijo v mošejo, nato pa opravijo klavno daritev živali. Ponavadi zakoljejo drobnico, kozo ali ovco, redkeje kravo. Nato tretjino mesa obdržijo zase, tretjino podarijo sosedom in prijateljem, tretjino pa razdelijo revežem, ki si niso mogli privoščiti živali za zakol. Ker je mesa obilo, se vsaj enkrat na leto tudi reveži do sitega najedo. Že tedne prej se pripravljajo na ta praznik in tržnice so polne drobnice, na skoraj vsakem tovornjaku so koze in celo s samokolnicami jih prevažajo naokoli. Na jutro kurban bajrama se potem povsod po dezeli vrstijo praznovanja, ljudje se oblečejo v nove obleke in se obiskujejo, tako da smo na cestah skozi vasi srečevali cele procesije. Posebno doživetje. Sicer pa so nas Turki presenetili tudi s svojo radodarnostjo glede jezika. Srbom in Bosancem so namreč posodili toliko izrazov, da kdor zna ta jezik, zna tudi skoraj turško na pol. Tako smo se na celi poti učili tudi turcizme. Kasika, čekič, komšija, ortak, torba, aula, čarsaf, pamuk in (ker se v domovini ravno končuje razgreta volilna kampanja) tudi izraza majmun in budala sta turškega porekla. Lep pozdrav iz vzhodne Turčije
Slike

Vzhodna Turčija

Andrej Grum, 01.10.2014
Trudovci, ki se potepamo po vzhodni Turčiji, smo imeli prav razburljiv dan. Začeli smo ga se ob jezeru Van, na skoraj 1600 metrih nadmorske višine in temu primernemu jutranjemu hladu. Najprej smo si ogledali starodavni karavanseraj, se sprehodili po lokalni tržnici in preizkusili njihove datlje ter lešnike (ste vedeli da Turčija pokrije kar 70% svetovnih potreb po lešnikih?). Za kosilo smo si privoščili turško varianto pice (pravijo ji pide in lastijo si jo tako Turki kot Gruzinci in Armenci). Ob rekah babilonskih smo sedeli in jokali, so Boney M uglasbili besedilo dveh svetopisemskih psalmov. No, mi smo ob Tigrisu (obe babilonski reki, Evfrat in Tigris, izvirata v turških gorah) sedeli in popili odlično kavo, ter uživali ob pogledu na seldžuške minarete in ostanke mostu, ki so ga čez ta veletok dali postaviti že rimski imperatorji. V Hasankeyfu ljudje, podobno kot v Kapadokiji, žive v jamah, ki so jih vrezali v mehki vulkanski tuf in v eno takih bivališč smo šli v goste tudi mi. Nedaleč stran smo si ogledali čudovito in izredno staro cerkev sv. Jakoba iz 4.-5. stoletja, kjer so nam sirski kristjani zapeli liturgično pesem v njihovem materinem jeziku, Jezusovi aramejščini. Po večerji v našem hotelu, ki je v bistvu prenovljen, skoraj 1000 let star karavanseraj, smo si v Midyatu ogledali še dvorec, kjer snemajo turško telenovelo Sile. Fantastičen dan, jutri pa nadaljujemo pot po zgornji Mezopotamiji!
Slike

KANADA

Martin Leljak, 28.08.2014
Kanada je dežela presežkov: 500 krat večja od Slovenije, njeno ozemlje oblivajo vode treh oceanov. Na naši poti po Kanadi so nas pozdravili ledeniki vršacev Skalnatega gorovja, številne reke in jezera izjemnih barv, gričevja poraščena z rdečelistnim javorjem, prerije in (pol)puščava. Tako smo zvečer šli spat v hotel v Calgaryju, ki je od prejšnjega hotela v Torontu, kjer smo se zjutraj zbudili, oddaljen 3298 kilometrov. Zgodovino te ogromne dežele smo spoznavali v Muzeju civilizacije, ki so ga zgradili po načrtih pripadnika staroselcev, z novo ladjo smo zapluli pršico Niagarskih slapov, obiskali rezervat Indijancev, posebno vozilo za vožnjo po ledeniku - ledeniški raziskovalec bo kmalu nepotrebno, saj ledenik Athabasca počasi a zanesljivo izginja. Posladkali smo se s sladicami iz javorjevega sirupa, poskusili kanadsko vino in številne vrste piva, letos je ranč bizonov bankrotiral in je naprodaj. Tudi tam se pozna krizo. Ponos izjemno prijaznih Kanadčanov, ki imajo korenine v 140 državah sveta, je navdihnil tudi nas, ko smo največji kanadski praznik: Canada Day praznovali skupaj z njimi v Vancouvru, za mnoge najlepšem kanadskem mestu.
Slike

JAPONSKA - Hirošima

Andrej Grum, 27.07.2014
Koničiva! Danes smo si trudovci ogledali Hirošimo. Boleč opomnik, da vojne vedno začnejo bogati starci, umira pa v njih revna mladina. Eno stavbo, ki je tu še ostala, čeprav z delno stopljenim jeklenim ogrodjem, so preuredili v spomenik. Zraven je tudi izredno pretresljiv muzej, ki kaže nečlovesko trpljenje prebivalcev, ki so preživeli začetno eksplozijo, pa umrli zaradi poškodb čez nekaj dni, tednov, mesecev, let... Prav prijetno je bilo nato sprehoditi se po čudovitih vrtovih Shukkeien. Ne največji ali najbolj razkošni, a zagotovo eden najlepših vrtov v deželi, kjer smo posedeli v paviljončku na grhu griča in razmišljali o eksistencialnih temah. Večer smo zaključili v lokalni restavraciji, kjer smo si privoščili lokalne specialitete, ostrige na žaru ter okonomijaki (tanka palacinka, nudli in še polno sestavin, popečenih na žaru, direktno pred gostom). 

Nedaleč od Hirošime smo obiskali otoček Miyajima. Tu stji šintoistično svetišče, pravzaprav je v srednjem veku cel otok veljal za svetišče boga morja. Ker vhod v svetišče vedno označuje leseni slavolok tori, so ga tukaj postavili kar na sipini, ki je med plimo potopljena, tako da izgleda kot da tori plavajo na vodi. Za Japonce je to svetišče eno najpomembnejših in si ga pogosto izberejo za tradicionalno poroko. Zdaj pa skok s superhitrim vlakom (300km/uro) v zgodovinski Kyoto! Pozdrav iz japonske! Andrej & co
Slike

RUSIJA - Po Volgi

Čedomir Bučar, 25.07.2014
Po vrnitvi s prelepega križarjenja med St. Peterburgom in Moskvo se mi je utrnilo nekaj misli o tej prostrani deželi. Mati Rusijo, vsaj tako ji pravijo najbolj vzhodno in največje slovansko ljudstvo, občasno obišče tudi kakšen predstavnik najbolj zahodnega in najmanjšega slovanskega ljudstva in takrat so pričakovanja le tega različna kot je veličina te države. Rusije praktično z ničemer ne moreš primerjati z našo deželo na južni strani Alp. Morda pa le... Mogoče Sankt Peterburg, najbolj baročno in evropsko rusko mesto, urbanistični in arhitekturni svetovni biser, da palač in parkov v okolici niti ne omenjam? Mogoče jezera, katera veličina se meri v tisočih kvadratnih kilometrih s tisočerimi otočki in otoki? Mogoče neskončni brezovi gozdovi, katerih belina pričara glasbeno pravljico Prokofjeva Peter in volk? Mogoče reke in kanali, kateri povezujejo vsa ta jezera z velikimi zapornicami, po katerih dvigujejo in spuščajo ladje različnih velikosti in namenov? Mogoče starodavni samostani in cerkve, kateri so rastli kot gobe po dežju v teh prostranstvih? Mogoče Moskva, srce matere, vzhodni Rim, London po Londonu,...? Ne da se vsega omeniti in našteti. Vsem znani rek pravi:"Videti Rim in umreti." Jaz pa pravim:" Doživeti Rusijo, ker si zaželiš še marsikaj doživeti." Dosvedanya, Čedo
Slike

HONGKONG in MACAO

Andrej Grum, 22.07.2014
Po mnogih pripetijah smo le prileteli v Hongkong, kjer nas je že kar na letališču pričakal čudovit sončni zahod. Naslednje jutro smo se po strmi tramvaj progi povzpeli na Viktorijin grič, od koder je prelep pogled na nebotičnike Hongkonga. Popeljali smo se tudi z sampanom po aberdinskem zalivu, kjer si ribiške ladje delijo prostor z večdeset milijonov dragimi jahtami in kjer nekateri ljudje še živijo na čolnih, kot se to vidi v starih filmih. Sprehodili smo se po centru, se popeljali z dvonadstropnim avtobusom, dan pa zaključili z večernim izletom s trajektom po zalivu in občudovali eno od najlepše osvetljenih mest Azije. Nasledji dan smo si privoščili še kratek skok iz v Macao. Ta nas je kljub vlagi in vročini očaral z mešanico kitajske sproščenosti in portugalskega temperamenta. Portugalci so tu namreč vladali več kot 400 let in so v mestu zapustili ogromno značilne arhitekture. Utrdbe, palače, gledališča, upravne stavbe, predvsem pa številne cerkve so v kombinaciji s kitajskimi templji prinesli mestu vpis na Unescov seznam kulturne dediščine! Po značilnem portugalskem kosilu s polenovko smo na hitro skočili še v kazino - hotel Venetian, narejen po vzoru lasvegaškega! LP iz Hongkonga
Slike

TIBET

Andrej Grum, 21.07.2014
Začelo se je lepega sončnega tibetanskega dne. Ko so na vlaku na vrata našega kupeja, tik pred Lhaso, potrkali cariniki, je Tatjana ugotovila, da ji manjka torbica z denarnico in potnim listom. Kako se je to zgodilo, je za nas še sedaj uganka. Izjemnega pomena je bila pomoč naše konzulke v Pekingu, ki je bila z ekspeditivnostjo, prijaznostjo in skrbnostjo, poleg izvrstno opravljenega strokovnega dela še tolažba in navdih. Nadomestni potni list smo tako dobili rekordno hitro iz Pekinga v Lhaso, zakompliciralo se je potem pri izstopnem vizumu, ki ga v takem primeru zahtevajo Kitajci. Ko je končno le kazalo, da ga bomo dobili, je vsem policijskim postajam v Lhasi "crknil" internet in printanje vizuma je bilo onemogočeno. Scenarij za Hitchkocka! No, dobesedno v zadnjem trenutku se je vse rešilo in vsem je odleglo, ko je Tatjana s taksijem pridrvela na letališče v trenutku, ko se je "checking" za Hong Kong, našo naslednjo dogodivščino, že zapiral. Konec dober vse dobro!
Slike

TIBET

Andrej Grum, 19.07.2014
Trudovci se že cel dan vozimo po dolini reke Brahmaputra. Yarlong, kot ji pravijo Tibetanci, izvira v okolici gore Kailash, na tromeji Tibeta, Nepala in Indije, potem pa zavije proti vzhodu, kjer si izreže globoko strugo v tibetansko planoto. Naša pot nas vodi mimo strmih sotesk, pisanih vasic, ob zelenih poljih ječmena (najljubša hrana Tibetancev je prav moka iz praženega ječmena - čampa) ter rumenih poljih oljčne repice, s katero oskrbujejo celo Kitajsko. Ustavili smo se v neki vasici, kjer so prost sobotni dan s pridom izkoristili za verski festival. Stojnice s hrano, glasba, plesi, celo odbor za gradnjo pagode je zasedal. Objektivi naših kamer so tako imeli veliko motivov, domacini pa zabave z nami, saj se v tej vasici turisti ponavadi ne ustavljajo.
Slike

KITAJSKA - TIBET

Andrej Grum, 12.07.2014
Trudova skupinica je po dolgi poti le prišla do Pekinga. Preden se vkrcamo na vlak za Tibet bomo seveda preživeli še nekaj dni v Pekingu. In danes smo se že odpravili proti velikemu zidu. "Hja, res je velik!" je vzkliknil Richard Nixon, ko ga je prvič videl. In tokrat se je tudi meni zazdel še večji, saj smo si pogledali neki drug del kot ponavadi. Sedaj so se na Kitajskem začele počitnice in zdi se, kot da se je cela država odločila preživeti uvodne dni dopustov na velikem zidu. Tako da nas je iznajdljiva vodička peljala tja, kjer sicer nismo bili sami, a gneče skoraj ni bilo. Je pa med Kitajci skupina belih tujcev bolj zanimiva fotopriložnost kot sam zid in takoj, ko smo se postavili v vrsto, smo imeli med seboj kandidate, ki so se hoteli slikati z nami. Ni kaj, navkljub drugačnemu slovesu so Kitajci zelo prijazni in posrečeni! LP, Andrej
Slike

IRSKA

Uroš Samardžija, 07.07.2014
Pozdrav iz "zelenega otoka"!
Trudovi raziskovalci Irske že teden dni uživamo v prelepem vremenu, ki nam omogoča občudovati slikovite podobe različnih irskih pokrajin. Bili smo že v Belfastu in Derryju na severu, pa v osamljenem Donegalu, v živahnem mladostnem Galwayu in na Moherskih klifih. Posebno lepi so Aranski otoki, kjer na slikovitih otokih govorijo le galsko, enako velja tudi za polotok Dingle. Tu smo prav tako spoznavali lepote divje pokrajine ob Atlantiku in videli najzahodnejšo točko Evrope izven kontinenta. Spomnili smo se na stari film Ryanova hči in se čudili prelepim irskim hiškam s prečudovitimi pisanimi vrtovi in kot preprogo pokošeno travico. Irska je lepa, še lepše pa je zvečer uživati v lokalnem pubu ob kozarcu Guinnessa. Uroš
Slike

PROVANSA

Dunja Bohorič, 28.06.2014
Naša provansalaska skupina je navdušena. Vreme imamo lepo, dočakali smo razcveteno sivko in sončnice. Čebelji panji so polnijo, čebele prijazno letajo okoli nas. Pred nami je še nekaj očarljivih provansalskih mest, na žalost pa bomo jutri zvečer že doma. Lp Dunja
Slike

ISLANDIJA

Miha Anzelc, 23.06.2014
Sončica (nordijska boginja Sól) se nam zadnje dni na polno smeje in nam lepša čudovito islandsko pokrajino. Danes smo obiskali Vatnajökull, največji ledenik v Evropi, in prvič odkar obiskujem Islandijo so nam razmere dovolile, da smo se lahko kar brez posebne opreme povzpeli na jezik večnega ledu v Skaftafellu. Dežela je res na gosto posuta z naravnimi čudesi in le dobre pol ure kasneje smo z amfibijskim vozilom že pluli med ledenimi gorami ledeniške lagune Jökulsarlon. Islandija goste preseneti tudi s hrano, ki večinoma temelji na izvrstnih ribah in jagenjčkih izjemno polnega okusa, saj se od pomladi do jeseni prosto pasejo po okoliških hribih, antibiotikov in hormonov pa ne uporabljajo. Edina težava/presenečenje za obiskovalce je turistična infrastruktura, ki je sicer čista in urejena a specifična (spi se večinoma po dijaških domovih in gostiščih, saj drugega ni), predvsem pa ne dohaja povpraševanja, saj je lani Islandijo s 325.000 prebivalci obiskalo več kot 800.000 tujih turistov. Ti skupaj z domačini, ki v poletni oz. edini sezoni prav tako radi potujejo, prekašajo gostinske in nastanitvene zmogljivosti. Mi je pa nadvse všeč pri slovenskih turističnih skupinah, da smo po naravi pohodniki in nam ni problem zlesti na kakšen nenačrtovan slap ali kak kilometer dlje od drugih turistov, tako da doživimo pristno naravo te izjemne dežele. Pa zvečer se radi podružimo... tudi danes :-)
Slike

RUSIJA - Po Volgi

Tomaž Podgoršek, 09.05.2014
Po nočni plovbi in obilnem zajtrku smo prispeli v Saratov. Bil je dan zmage, zato smo si najprej pogledali Park pobedi z ogromno zbirko raket, tankov, letal in drugega sovjetskega orožja. Po ogledu nekaj najlepših mestnih cerkva smo se sprehodili po najdaljši mestni promenadi v Rusiji. Po kosilu pa nas je že čakal tečaj ruščine, medtem ko je ladja tiho in mirno brzela skozi svetlozeleno gozdnato pokrajino. LP Tomaž
Slike

IRAN

Čedomir Bučar, 08.05.2014
Iran je postal v zadnjem letu pravi hit. Ne samo za Slovence, ampak so ga odkrili tudi druge evropske in neevropske nacije. Država, ki je na osi zla, je očitno očarala in to ji še vedno zelo dobro uspeva, predvsem s svojimi resnično neverjetno ustrežljivimi in ljubeznivimi ljudmi. Kdaj se vam je nazadnje pripetilo v Sloveniji ali pa v Evropi, da bi vam tekla kri iz nosa in bi naenkrat imeli okoli sebe ljudi, ki bi vam bili pripravljeni takoj pomagati? To je v Iranu nekaj samoumevnega. Pa ne zato, ker ste turist in se želijo pokazati v najboljši luči. Ne, to počnejo zato, ker imajo v sebi še vedno kanček tega, kar smo mi ne dolgo tega še imeli a tudi izgubili, na žalost. Zato, ko me ljudje vprašajo, ali sem se že naveličal potepanja po Iranu...? Ne, nisem in se tudi še dolgo ne bom. Vaš Čedo
Slike

INDIJA

Tomaž Marič, 05.05.2014
Pozdravljeni! Tokrat malo zapoznelo in dugačno javljanje, saj smo že nazaj (beri: problemi z (pre)pametnim telefonom). V dveh besedah bi lahko potovanje opisal kot kratko a sladko! :) Poročilo pa povzemam iz anketnega listka ene od zadovoljnih potnic: "Ja, res je čarobna tale Indija, doživeti jo moraš, ne da se nikakor opisat z besedami. Templji, Tadž Mahal, vožnja z rikšami po starem delu New Delhija, jahanje slonov... Pretresel me je ogled kuhinje v zlatem templju v Amritsarju, koliko prostovoljcev... Skratka Indijo moraš sprejeti z vso lepoto in bedo. Bilo je čudovito in nepozabno!" Sam se ne bi mogel bolj strinjat. Tomaž
Slike

MADEIRA

Anja Cuznar, 04.05.2014
Bon dia! Pošiljamo vam lepe pozdrave s čudovite Madeire, kjer se vsak dan predajamo novim doživetjem. Na posestvu nad vasico Camara de Lobos so nas prijetni domačini popeljali v svet svetovno znanega vina Madeira. S sankami smo se popeljali iz kraja Monte, od koder smo fotografirali glavno mesto Funchal. Kulinarične navdušence so prepričale "espade", pa tudi "espetade". Ljubitelji hoje smo se dva dni zapored podali na sprehod ob levadah, vodnih kanalih, kjer smo na vsakem koraku srečali sproščene domačine v praznovanju 1. maja. Potovanje smo zaključili z mislijo, da je sončna Madeira zagotovo destinacija, vredna ponovnega obiska - še posebej, ko v domačih krajih dežuje! Anja Cuznar
Slike

JAPONSKA

Tomaž Marič, 05.04.2014
Smo že čez polovico našega potovanja. Zdi se, da na drugem koncu oble čas mineva veliko hitreje kot doma. Hja, kaj čmo, ko clovek uživa, pač ne gleda na uro. :-) Japonsko spoznavamo v vseh možnih vremenskih razmerah. Prvih nekaj dni nas je grelo sonce, včeraj namočilo nekaj kapljic dežja, danes, v osrčju japonskih hribov, pa smo se prebudili v zimsko pravljico. Prav neverjetno je opazovati kako snežinke delajo družbo čudovitim cvetočim češnjam. Svet je lep! Pozdrav iz Takayame, Tomaž
Slike

MEHIKA

Damjan Glinšek, 23.02.2014
Pozdravljeni! Prav nič si ne morem pomagati, da ne bi ob vsakokratnem prihodu v Cancun pomislil le na eno ime - Frederico Garcia Lorca. Možakar mi jo je s svojo mislijo »Zeleno, ki te ljubim zeleno« že kar nekajkrat zagodel. Moja najljubša barva je namreč Modra. In v Cancunu, v občestvu vsemogočnega in toplega Sonca vlada Modrina. Ne ena, ampak nešteto odtenkov, ki z roko v roki in kot domine postrojeni v vrsto smejoč stojijo in čakajo na dokončni objem prostrane peščene obale. Da, Modro je tisto, ki ga ljubim Modro. Zato ne zamerite mojemu nestrinjanju, señor Lorca. A karibska Modrina ni edina, ki je vredna obiska. Cancun je tudi moderno in svetovno znano letovišče; velikopotezni projekt, ki je še vedno v teku in to že od 70-ih let 20. stoletja. Tu danes na skoraj 20 kilometrov dolgem pasu (nekdanji otok) najdete več kot 80 hotelov. Za marsikoga je to dejstvo na prvi pogled kar malo zastrašujoče in predstavlja prevelik odklon od klasične kolonialne in indijanske Mehike, a verjamite, da je strah povsem odveč. Cancun je le eden izmed mnogih mehiških obrazov, ki ga je potrebno spoznati in dober dan in pol, ki ga preživimo tu, je za marsikoga celo premalo. Možnosti je namreč v izobilju. Možna je udeležba na številnih fakultativnih izletih (npr. Isla Mujeres, potapljanje) ali pa obisk kakšnega nakupovalnega središča, mestnega akvarija, razglednega stolpa, morda delfinarija… Nam tokrat povsem zadošča že oskrba našega hotela, kjer nam je na voljo kar nekaj restavracij in barov in to vse po standardu »vse vključeno« (all inclusive). Malo novodobnega razvajanja po več tisoč kilometrov dolgi poti le ne more škoditi, kajne? Kakšna dobra večerja, sladica z nekaj dodatnimi kalorijami in kakšen odličen cocktail v roki in to z razgledom na modra karibska prostranstva preverjeno napolni naše baterije ter osveži telo in duha. Modro, mar ne? Da…..Modro, ki Te ljubim Modro…Azul que te quiero Azul…Prisrčen in topel pozdrav iz Cancuna. VIVA MEXICO! Damjan s skupino
Slike

INDIJA

Peter Čerček, 20.02.2014
Agencija Trud se vedno pridno pošilja odprave v Indijo. Tokrat smo se odpravili po že vsem dobro poznanem Radžastanu in Agri s Tadž Mahalom ter manj znanem Amritsarju in Haridvarju (na sliki jutranja joga v tem svetem mestu), sedaj pa že nadaljujemo po slikovitem jugu dežele. Ob sveti reki Ganges smo se sproščali z jutranjo jogo in si tako nabirali novih moči, v Pandžabu pa spoznavali s sikovsko kulturo. Polovica skupine nas je včeraj žal zapustila in verjetno že uživa ob goveji juhici in praženem krompirju, medtem ko ostali uživamo ob pekoči hrani in prav tako pekočem vremenu na jugu. No, vsaj pivo je primerno ohlajeno! Čaka nas še 8 dni potovanja, kjer se bomo dodobra spoznali z bujno naravo tropskih predelov Indije. Lep pozdrav, Peter in družba
Slike

ETIOPIJA

Rožle Vrhovec, 24.01.2014
Danes je dan za kuhanje lokalne etiopske specialitete, Tibs. Tibsov poznamo več vrst, Shekala Tibs nam je vsem najljubši. Ponavadi ga najdemo v pivnicah, kjer nam ob sveže narezanem govejem mesu popečenem v glinčeni posodi postrežejo še ledeno hladen Jambo, kakor pravijo vrčku točenega lokalnega piva. Naša skupina se je lotila priprave Tibsa iz kozlička. Podeželje med domačini, lokalna družina, kravica se sprehaja po dvorišču, za kupom slame se skriva stranišče »na štrbunk«, pod skromnim podstreškom iz gline in blata sezidano ognjišče z dvema velikima ploščama za kuho, ženski del ekipe lupi in reže čebulo, paradižnik, pekoče fafarone ter kuhajo kavo... Moška ekipa je zadolžena za kozliča in rezanje mesa na majhne koščke, ki jih kasneje popečemo na vroči plošči... In nastalo je najboljše kosilo na potovanju daleč stran od restavracij - tam pri ljudeh, ki že tisočletja kuhajo na isti način z istimi pripomočki. Lep pozdravček od Trudovih popotnikov iz čudovite Etiopije.
Slike

BURMA

Tomaž Marič, 08.01.2014
Kratek dotik letalskih koles na pristajalno stezo nas je vrnil v realnost. Vsega lepega je enkrat konec, a spomini ostanejo za vedno. Spomini na številne pagode, ki se kot sulice z zlato konico dvigajo proti modremu nebu. Spomini na veličastne templje, neštete budove kipce, ki že stoletja klubujejo vsaki oblasti in še danes bdijo nad življenjem prijaznih domačinov in menihov. Spomini na plavajoče vrtove, neokrnjeno naravo, rastoča mesta, z voli obdelana polja, čudovite sončne zahode... Spomini na nepozabno popotovanje po resnično pravljični deželi - Burmi.
Slike

LAOS

Andrej Grum, 05.01.2014
Trudovci vas lepo pozdravljamo iz Laosa, ene izmed najlepših držav jugovzhodne Azije. Takoj po prestopu meje s Tajsko smo se sprehodili skozi čudovit muzej na prostem: na desetine sakralnih kipov, mešanica hindujske in budistične mitologije. Na enem je prikazan demon Ravana, ki ugrabi princeso Sito in jo nese na Šrilanko. Stvar se zanj sicer ni najbolje končala... Nato smo nadaljevali v Vientianne, današnjo prestolnico Laosa, ki je prava mala metropola, kjer se francoski kolonialni vplivi mešajo z azijsko tradicijo. Templji, pagode, slavolok in palače... Ne manjkajo niti luksuzni hoteli s superdragimi limuzinami. Tudi mi smo prenocili v enem takih, z Rolls Roycem parkiranim na sprednjem parkirišču. Blišč in beda Laosa bi lahko rekli...
Slike

MAROKO

Uroš Samardžija, 02.01.2014
Vsem lep pozdrav iz prelepega Maroka, kjer je skupinica Trudovih popotnikov zaključila novoletno popotovanje po skrajnem severozahodu Afrike. Za nami so številna kraljevska mesta Maroka, različne maroške pokrajine in krajine, ki imajo vsaka svojo barvo. V istem dnevu vidiš zeleno pokrajino med obalami Maroka in gorovjem Atlas, beli sneg v gorah in rumenkasto oranžno v Sahari. Neverjetna geografska raznolikost pa je dodatno začinjena z lepoto in bogastvom maroških mest, zgodovine, kulture in tradicije. Vsak dan posebej je poln najrazličnejših doživetij. V srednjeveškem Fezu, kjer se ponašajo z najstarejšo univerzo na svetu, je potrebno doživeti labirintaste ozke ulice, kjer je edino transportno sredstvo osel. Barantanje s trgovci je tako in tako pravilo in pravi obred. V istem dnevu poledica in sneg v "maroški Švici" v kraju Ifrane v Srednem Atlasu, kjer ima človek občutek, da se je preselil v francoske Alpe. Konec istega dneva čakanje sončnega zahoda na sipinah Sahare. Svetovljanski Marakeš s slikovito tržnico Djemaa el Fna in odličnimi prodajalnami začimb in arganovega olja. Pred odhodom v turobno vreme, ki nas čaka doma, pa smo se še malo naužili toplega sonca pred največjo znamenitostjo petmilijonske Casablance - moderne mošeje pokojnega kralja Hassana II, ki se ponaša z najvišjim minaretom na svetu - 210 metrov. Srečno novo leto vsem in obilo lepih potovanj!
Slike

MAROKO

Uroš Samardžija, 01.01.2014
Vsem, ki nas spremljate na Trudovih straneh, najprej od srca voščimo srečno novo leto. Voščilo tokrat prihaja od majhne skupinice iz Maroka, prelepe dežele s skrajnega severozahoda Afrike. Trenutno se nahajamo v Marakešu, kjer smo sinoči silvestrovali. Potovanje po Maroku je silno zanimivo, saj je dežela neverjetno slikovita. Zelena atlantska obala, zasnežena smučišča med cedrami v pogorju Atlas, čarobne saharske sipine in oaze. In vse to v enem dnevu. Dežela je znana po odlični hrani, mesto Marakeš se ponaša z bogatimi trgovinami z začimbami. Tu se na veliko prodaja arganovo olje, ki je najdražje olje na svetu. Znani so tudi po žafranu. Marakeš privablja tudi veliko število svetovno znanih ljudi. Mnogi radi preživijo tudi nekoliko več časa v tem prelepem mestu. Eden takih je bil pokojni Yves Saint Laurent, modni kreator, ki je bil lastnik botaničnega vrta Majorelle, kjer je iskal mir in navdih. Tudi mi smo zaključili dan v tej nekoliko drugačni oazi sredi mesta.
Slike

INDIJA

Peter Čerček, 30.12.2013
Pozdravljeni iz Indije Koromandije. Naše novoletno potovanje se je že prevesilo čez polovico, tako da je skrajni čas, da malo vzbujamo skomine pri vseh ostalih, ki ste letos ostali doma. Kot vedno nas Indija ni pustila ravnodušne, polne ulice in kaotični svet nas spremlja že celotno potovanje. Na naso srečo večino tega opazujemo iz varne razdalje in se le čudimo, kako lahko tak svet sploh deluje... Ampak deluje. Ulice polne več ali manj nasmejanih ljudi nas spremljajo na naši poti skozi deželo, ki ima mnogo ponuditi tistemu, ki ji prisluhne. Kaj bi avtomobili brez hupe, ceste brez zastojev, tržnice brez zavzetih prodajalcev in svet brez verovanja v lep jutri... Dolgčas! No, nekaj kar lahko vsi potrdimo, je, da nam nikoli ni dolgčas. Indija obiskovalcu na vsakem koraku ponudi nekaj, v kar je vredno upreti oči. Če jo ljubis ali sovražiš, ne moreš zanikati njene posebnosti. Indija je zakon! Peter in družba vas ima rada :)
Slike

MALEZIJA, BRUNEJI, LAOS

Anja Cuznar, 20.12.2013
Nekaj dni je že od našega prihoda, pa vendarle bi rada na kratko predstavila naše zanimivo potovanje. Po postanku v Kuala Lumpurju smo začeli s spoznavanjem Malezije, ki se ponaša s 14. najbolj konkurenčnim gospodarstvom na svetu. Sledil je polet na eksotični otok Borneo, kjer smo se na lastne oči najprej prepričali, da je sultanat Brunej res država, kjer se cedita mleko in med. V državi Sabah smo prenočevali ob reki Kinabatangan - v tamkajšnji lodž smo pripluli iz Sandakana in se na rečnih safarijih srečali s krokodilom, videli pa smo tudi orangutane, varane, pigmejske slone ter endemične opice Proboscis. V državi Sarawak smo obiskali kraje, kjer živi pleme Iban. Naš lokalni vodnik nam je z navdušenjem predstavil njihove običaje in v njihovem prebivališču (longhouse - dolga hiša) smo se počutili zelo domače. Po številnih pustolovščinah na Borneu smo poleteli nazaj v Kuala Lumpur. Začutili smo utrip kolonialne Melake, preden smo nadaljevali pot v zasanjani Laos. Po čudovitem večeru v tradicionalni restavraciji v Vientianu, kjer so nam domačini predstavili svoje plese, so bili pred nami čarobni dnevi v mestu Luang Prabang. Pluli smo po reki Mekong, jahali slonice ter kupovali mehke svilene rute in šale. Zgodaj zjutraj smo se udeležili obreda darovanja hrane menihom, ki nam je napolnil srca s hvaležnostjo in notranjim mirom. Potovanje smo sklenili s stiski rok in željami, da se ponovno srečamo na kakšnem potovanju!
Vaši Trudovci
Slike

NAMIBIJA

Nina Zupančič, 10.12.2013
Ena od prednosti Namibije je tudi ta, da interneta ni na vsakem koraku, zato se oglašam z nekaj zamude, ko smo polni lepih vtisov že doma. Pravzaprav ne vem, kaj nas je najbolj očaralo - prikupna urejenost Windhoeka in Swakopmunda, popolnoma drugačen utrip v Opuwu, ali preprosto nepopisno lepa narava in prijazni ljudje. V puščavi Namib smo se podali do Dead Vleia in Sossusvleia in občudovali vedno drugačen puščavski svet, ki nas je presenečal z življenjem - oriksi, skočiči, noji, šakali in seveda velbičevke. Morski levi na Cape Crossu so imeli ravno mladičke, flamingi pa tudi še niso zapustili lagune v Walvis Bayu. V okolici Palmwaga smo imeli bližnje srečanje s puščavskim slonom, bolj prijazen vtis pa so pustile žirafe, gorske zebre in kuduji. Grmičarje smo spoznali preko njihovih skalnih poslikav v Twyfellfontainu, Damare v "živem muzeju", ki so ga pred kratkim odprli, piko na i pa je dodal obisk pri Himbah. V Namibiji že dve leti ni bilo dežja, zato je bila pokrajina do slapov Epupa prav žalostno izsušena in zato kontrast palm in baobabov ob reki Kunene toliko večji. Za zaključek nam je v Etoshi v slovo pomahal še kralj živali - lev v vsej svoji veličini. Potovanje bo ostalo nepozabno tudi zaradi izredno prijetne skupine, kjer smo postali ne samo sopotniki, ampak pravi prijatelji....torej se vidimo s TRUD-om še na kakšni poti!
Slike

SOKOTRA in SANA

Alen Brajnik, 06.12.2013
Za nami je en teden prekrasnega potovanja po čudoviti Sokotri. Kaj sploh reči oziroma izpostaviti ob toliko zanimivih doživetjih... Uživali smo v sprehajanju po idilični pokrajini, spoznavali mnoge endemične vrste dreves, med katerimi so zmajeva drevesa le ena od zanimivosti, v spominu nam bodo ostala srečanja s preprostimi domačini in veselimi otroci v odmaknjenih vasicah, kjer ni stresa in hitenja, obisk lokalne šole, odlična kosila in večerje, ki so nam jih pripravljali naši čudoviti šoferji, kampiranja na sipinah pod milijardami sijočih zvezd ob šumenju morja, lahkotni trekingi, kopanje v Indijskem oceanu, pogovori ob "šiši" po večerji v naših kampih... Še enkrat hvala neutrudnim šoferjem in vodički, ki so nam predstavili lepoto tega izjemnega otoka, za katerega domačini pravijo, da je najbolj varen kotiček na zemlji... In zares smo se počutili varni in dobrodošli na vsakem koraku in v vsakem trenutku minulega tedna... Sokotro je potrebno ne le videti, ampak tudi doživeti in to nam je dopuščal lahkoten program, ko smo se lahko v miru posvetili naravi, otrokom na poti, seveda tudi fotografiranju (več slik sledi v kratkem v galeriji na tej spletni strani). Sedaj pa nas čakata še dva dneva Sane, ki nas bo prav gotovo enako začarala s svojimi tradicionalnimi hišami, suki... Pozdrav vsem od celotne skupine, babi Milena pa še posebej pozdravlja svojo vnučko Evo, ki danes praznuje rojstni dan
Slike

ZIMBABVE, Viktorijini slapovi

Tomaž Podgoršek, 04.12.2013
Juhu, spet na Viktorijinih slapovih. Slapovi Mosi-oa-Tunja, Grmeči dim, kot jih imenujejo domačini, so res nekaj posebnega. Nekajkrat smo jih preleteli s helikopterjem, s katerega smo poleg ogromnih količin vode uzrli tudi črede slonov. Naslednji dan smo se najprej ustavili pri spomeniku Davidu Livingstonu, ki je kot prvi belec gledal to veličastno predstavo narave, nato smo krenili na nekajkilometrski sprehod, poln izjemnih pogledov, sonca, pršenja vode, opic, divjadi, stoletnih dreves... Za piko na i pa smo se odpravili še v Zambijo na pivo s pogledom na stari most s slapovi v ozadju.
Slike

MEHIKA, Palenque

Damjan Glinšek, 30.11.2013
Prisrčen pozdrav iz Mehike! Prisrčen pozdrav iz pravega raja na zemlji! Palenque so po mnenju mnogih eno izmed najlepših arheoloških najdišč, ki priča o lepoti in mogočnosti svetovno znane majevske civilizacije. In ta sloves je povsem upravičen. Staro majevsko mesto kakor biser počiva v nedrju tropskega gozda, kar zaznate že ob samem prihodu. Gre za pravi desant na vaša čutila, saj se vam v nosnice kot blisk pritihotapi jutranja svežina tropov, oko pa oplazi nežno gozdno zelenilo v tisoč in enem odtenku. Ob čebljanju tamkajšnjih ptic potrebujete le nekaj korakov in že se znajdete v samem centru nekdanjega ''antičnega'' mesta. Tu vas s skoraj horizontalno iztegnjenimi vejami pričaka sveto majevsko drevo, ceiba, kakor bi vam hotelo izraziti dobrodošlico. In ko se s soncem obsijani prišleki ozremo naokoli, dobimo občutek kot da smo v avdienci pri velikem majevskem vladarju K'inich Pakalu, v središču mesta, v središču majevskega sveta. Tu se njegovi vladavini v spomin še venomer bohotijo impresivne zgradbe, zlasti Pakalova palača in njegov Tempelj inskripcij ob katerem se ponosno muza večno počivališče skrivnostne Rdeče kraljice. Nadaljnji sprehod po mestu nam razkrije še marsikateri čudež te visoko razvite civilizacije ter nam da hkrati misliti tudi o njeni intelektualni prodornosti bodisi da gre za skrivnostno majevsko pisavo, njihovo znanje astronomije ali pa filigransko umetnost. Palenque so zato mesto vredno obveznega obiska, mesto kjer človekov prstni odtis biva v sožitju z naravo še več kot 1200 let po njegovem zatonu. In še nasvet: Palenque obvezno zapustite po drugi poti. Mesto je bilo v preteklosti poznano kot Lakamha (kraj visoke vode). Sledite žuborenju voda in doživeli boste pravi čar tamkajšnjega gozda. Jaz jo rad ucvrem po tej skrivnostni poti tudi zato, da lahko uzrem njo, prelestno majevsko dekle. V svoji angelsko beli obleki ter dolgimi temnimi lasmi, ki se preko njenih ramen prelivajo kakor slap postaja vsako leto vse bolj graciozna. Verjamem, da ob njenem globokem pogledu in sijočemu nasmehu nisem edini, ki bi želel pokupiti vse njene spominke . Palenque….pravi raj na zemlji in bleščeči biser v nedrjih tropskega gozda… VIVA MEXICO! Damjan s skupino
Slike

JUŽNA AFRIKA, Capetown

Tomaž Podgoršek, 29.11.2013
Dan za dnem nam je Capetown nudil nova in nova presenečenja. Čeprav nam vremenske razmere niso dovoljevale obiska Mizaste gore, smo bili z izleti več kot zadovoljni. Poleg samega mesta, za katerega mnogi pravijo, da je najlepše na svetu, smo si ogledali tudi otok tjulnjev, pa dih jemajoči Rt dobrega upanja, pa plažo s pingvini... Nekaterim je bil najbolj všeč botanični vrt Kirstenbosch, kjer so svoj dom našle neštete rastline z najjužnejšega predela afriške celine, drugi pa so čakali na naslednji dan, ko smo nameravali obiskati kar tri vinske kleti. Naj povem, da se je splačalo...
Slike

PERU, Machu Picchu

Uroš Samardžija, 26.11.2013
Iz puščave ob Tihem oceanu smo se dvignili v višavje in v Andih vztrajali precej časa, vseskozi nad tri tisoč metri nadmorske višine. Čisto na koncu Trudovega programa potovanja po Peruju pa se nahaja "veliki finale" - čudo sveta - Machu Picchu. Ta imeniten kraj se nahaja na nedostopnem gorskem hrbtu, ujet med dve visoki gori. Gre za najbolj ohranjeno inkovsko mesto, saj ga španski osvajalci niso nikoli odkrili. Tu se končajo Andi, tropska klima pa nas spomni, da se tu začenjajo neskončni tropski gozdovi Amazonije. Mojstrstvo inkovskega gradbeništva nas vselej osupne in lahko se samo čudimo, ali so to res gradili samo navadni Zemljani z golimi rokami. Najkorajžnejši smo se najprej zagnali na najvišjo razgledno točko med terasami nad mestom, nekateri pa so raje ostali nekoliko nižje, saj močno sonce in visoka vlaga na 2400 metrih nadmorske višine nista mačji kašelj. Trudovi Perujci se veseli in polnih prelepih vtisov vračamo iz čarobnega Peruja domov. LP, Uroš
Slike

PERU

Uroš Samardžija, 22.11.2013
Pozdrav iz Peruja. Pravkar se nahajamo v Punu ob jezeru Titikaka, največjem plovnem visokogorskem jezeru na svetu. Smo na 3810 metrih nadmorske višine. Bili smo na obisku pri Urujih, najstarejšim prebivalcih na teh prostorih. Ljudstvo Uros ali Uruji že stoletja živijo na plavajočih otokih, ki jih izdelujejo sami iz jezerskega trstičja, imenovanem "totora". Ta rastlina, ki je je v jezeru v izobilju, je neverjetno vsestransko uporabna. Iz totore izdelujejo cele otoke, hišice, čolne in najrazličnejše uporabne predmete, košare in rogoznice. Uporabljajo jo kot kurjavo v kuhinji, dobra pa je tudi za pod zob. Najprej smo spoznali njihov način življenja, malo smo se podružili, skupaj zapeli, pojedli malo totore in se z njihovo ladjo iz totore odpravili še na nekoliko večji otok, kjer smo poskusili slastne flancate iz kvinoje. LP, Uroš
Slike

UGANDA IN RUANDA

Andrej Grum, 21.11.2013
Trudovci se moramo tokrat malo považiti: nahajamo se v nacionalnem parku Queen Elisabeth v Ugandi. Danes smo se odpravili na safari,ki je bil naravnost sanjski: že zgodaj zjutraj smo naleteli na zmuzljivega leoparda. Veličastna mačka je prečkala cesto in se skrila v grmu. Ne bi rad bil v kozi gazelice, ki se bo, nič hudega sluteč, pasla v bližini. Kaj šele smo videli par kilometrov naprej: tam je namreč hijena ulovila antilopo in jo pred našimi očmi (in fotoaparati) trgala na koščke. Prav kmalu so se v bližini "štempljali" še jastrebi, ki so potrpežljivo čakali, da si hijena do sitega napolni želodec. Nedaleč stran sta sicer počivali tudi dve levinji, a sta bili očitno preveč siti v obilju vseh gazel in divjih prašičev, da bi se jima dalo kam premakniti. Tako sta potrdili lenobni sloves svoje vrste. Ker smo pred tem videli tudi slone in bivole, par dni pred tem pa tudi nosoroga, smo lahko odkljukali velikih pet. Sedaj pa na gorile! Lep pozdrav iz Ugande!
Slike

Madagaskar in Mavricijus

Tomaž Marič, 20.11.2013
Madagaskar je za nami. Ugotovili smo, da nismo potovali zgolj krajevno, ampak tudi časovno. Vrnili smo se kakih 40 let nazaj in opazovali, kako otroci bosi tekajo po dvoriščih, se veselijo vsakega bonbona in se čudijo našim telefonom in fotoaparatom... Polja se obdelujejo ročno, ah, kot nekoč, baje, pri nas... Baje smo tudi pri nas, nekoč davno, bili zadovoljni z majhnim. Super je bilo, nepozabno. Zdaj pa malo oddiha na čudovitem (mogoče že rahlo kičastem) Mavricijusu. Pase!!!! Lp, Tomaž
Slike

IRAN

Tomaž Podgoršek, 08.11.2013
Čeprav Iran ne slovi po svojem nočnem življenju, prej ravno nasprotno, se Trudovci nismo dali. V Kermanu, Yazdu in Shirazu je še kar nekako šlo, zapletlo pa se je v Isfahanu, kjer smo najmanj pričakovali tovrstne probleme. Prvo noč smo bili preutrujeni, drugo pa nas je pregnal nepričakovan dež. Šele tretjo noč smo bili poplačani za svojo vztrajnost. V čajnici, ki je izgledala kot etnološki muzej, smo si privoščili nekaj čajev in qalyan, kot Iranci rečejo vodni pipi. Gostoljubni Iranci so naredili izjemo, ko so našim potnicam dovolili sedeti v prostoru, rezerviranim za moške pogovore. Tudi Iranke bi se pridružile, pa jim žal tradicija in strogi zakoni islamske republike zapovedujejo drugače. Isfahan pa popotniku nudi še mnogo več. Recimo mostove preko reke Zajande. V mestu so kar štirje mostovi, od katerih se vsak lahko kosa s slavnim, z Nobelovo nagrado ovenčanim višegrajskim mostom preko reke Drine. Nenavadno suho poletje je vodo popolnoma izsušilo, s čimer so nastale dodatne površine za druženje na toplem poznojesenskem soncu. Ljudje se sprehajajo po suhi strugi, posedajo na mostu in na njegovih temeljih, nam pa so se odprle nove možnosti za fotografiranje arhitekturnih lepotcev.
Slike

VOLGA, križarjenje

Tomaž Podgoršek, 04.10.2013
Pravzaprav bi si vsako od obiskanih mest zaslužilo vsaj kratek zapis, pa vendar bom danes pisal samo o Kostromi. Tu se je začela tristoletna vladarska pot dinastije Romanovih, ki so znali zato mesto nagraditi ob različnih priložnostih. Ko je v 18. stoletju požar uničil leseno mesto, je dinastija zagotovila denar za izgradnjo prelepega zidanega trgovskega mesta. Razen samostana in palače Romanovih, ki stojita na slikovitem sotočju Volge in Kostrome, se v mestu na vsakem koraku vidi trgovski pečat. Tržnica je ogromna, zaključuje se s trgom v obliki sonca, s trga pa v obliki sončnih žarkov vodijo ulice v različne smeri. Vsemu pa dodajajo čar palače okoli trga, ki se bleščijo v sončno rumeni barvi.
Slike

VOLGA, križarjenje

Tomaž Podgoršek, 29.09.2013
Po poldrugem dnevu plovbe smo zjutraj pripluli v Volgograd. Že z ladje smo v daljavi uzrli največji kip ženske na svetu, kip Matere Rusije. Obisk Spominskega parka Stalingrajske bitke na Mamajevem kurganu je posebno doživetje. Ogromni kipi, jezerca, stopnišča, šumeči topoli, večni ogenj, menjava častne straže in Schumannova glasba, vse v čast žrtvam največje bitke v zgodovini. Bitke, v kateri je milijon vojakov žrtvovalo življenje, da se je človeštvo rešilo Hitlerja. In da lahko mi še vedno govorimo blagozvenečo slovenščino.
Slike

TIBET, PEKING in HONGKONG

Tomaž Marič, 12.08.2013
Peking vedno znova preseneča. Izraz "svetovna kriza" smo si najbrž izmislili na zahodu, saj je na Kitajskem ni nikjer videti ali čutiti... Medtem ko se pri nas kregamo, Kitajci silovito drvijo naprej. Po Pekingu nas je čakalo prekrasno potovanje z vlakom na Tibet. Nekdo je nekoč dejal: cilj potovanja je pot. Na streho sveta smo prispeli z vlakom - že sliši se nepozabno in dejansko je res tako. Sicer pa sam Tibet postaja prava turistična atrakcija. Plus za napredek, škoda za kulturo. Splača se pohiteti, svet se namreč vrti po svoje... Za konec smo obiskali še Hongkong. Včasih je en teden premalo in en dan preveč. No, naša dva dneva v tem mestu sta bila ravno prav, da smo ga začutili in zavili v spomin. Skupni vtis: za nami je potovanje, ki bi ga moral doživeti vsak. 
Slike

PERU, Arequipa

Uroš Samardžija, 27.07.2013
Sinoči smo prispeli v Arequipo, drugo največje mesto Peruja. Po urah in urah vožnje po puščavi ob obali Tihega Oceana, ki jo prekinjajo le zelene oaze ob izlivih andskih rek, smo zavili proti notranjosti in se povzpeli na nadmorsko višino 2400 metrov. Tu se sredi puščave in mogočnih vulkanskih stožcev pojavi zeleni raj ob reki Chili. Pred skoraj šeststotimi leti se je tu s svojo odpravo mudil tudi inkovski vladar Mayta Capac in ko so ga vojskovodje vprašali, ali bodo ostali malo tu, je baje rekel: "Are quipay!" Ostanimo tu! In tudi mi smo ostali dve noči. V prelepi oazi pod vulkanom Misti (5822 mnm) leži danes prelepa kolonialna Arequipa. Med večjimi znamenitosti spadata Samostan Sv. Cataline, pravo mesto znotraj mesta in muzej v katerem hranijo popolnoma ohranjeno truplo inkovke deklice, ki je bila žrtvovana na vrhu šesttisočaka Ampata pred skoraj šeststo leti.
Slike

SKANDINAVIJA

Gregor Košec, 15.07.2013
Najsevernejša točka je Nordkap, 307 metrov visoka pečina, rt na otoku Magerøya. Norvežani so tukaj uredili turistični center Nordkapphallen, ki lahko hkrati sprejme več tisoč obiskovalcev, ki upajo, da bodo videli polnočno sonce in trenutek, ko se začne sonce ob nastopu novega dne zopet dvigovati. Nam se je prikazalo samo za nekaj minut. Leži na 71°10′21″N, dejansko pa je bližnja točka Knivskjell oddaljena še približno 1500 metrov severneje. Knivskjellodden je dostopen samo pohodnikom, zato turistično ni toliko zanimiv. Na otok Magerøya od leta 1999 vodi tunel, ki je eden najglobjih na svetu in sega več kot 200 metrov pod morsko gladino.
Slike

SKANDINAVIJA

Gregor Košec, 14.07.2013
Na Laponskem so nas na cesti in ob njej spremljali severni jeleni. Črede, ki štejejo v povprečju 60 glav, so v veliki večini v lasti Samijev. Za nadzor čred uporablajo motorne sani, štirikolesnike in kros motorje. Namesto s šotori pa jim sledijo s počitniškimi prikolicami in avtodomi. Losa, gozdnega velikana, smo srečali samo v Polari - v živalskem parku, kjer smo spremljali hranjenje rjavih medvedov, polarnih lisic, volkov...
Slike

KRIŽARJENJE PO VOLGI

Anja Cuznar, 10.07.2013
Pozdravljeni! Nase potovanje se je začelo v Peterburgu, ki velja za kulturno prestolnico Rusije. Po intenzivnem spoznavanju razkošnih palač smo "severne Benetke" spoznali tudi med vožnjo po kanalih, ki so v obdobju belih noči prava poslastica za ljubitelje fotografije. Po poteh ruskih carjev smo pluli po največjih jezerih v Evropi - Ladoškem in Oneškem jezeru. Vrhunci naše poti so bili obisk otoka Kiži ter mest Kirilov, Jaroslavl in Uglič, kjer smo odstirali tančice ruske zgodovine. Vsak dan z zanimanjem spremljamo dvigovanje in spuscanje zapornic na rekah in trenutno plujemo po Volgi, materi ruskih rek. Na ladji Lenin ob večerih spoznavamo bogato glasbeno dediščino Rusije, včeraj pa smo nastopali tudi mi in pesem "Kol'kor kapljic, tol'ko let" je požela bučen aplavz. Prisrčen pozdrav iz Rusije, Anja
Slike

LADAK IN KAŠMIR

Tomaž Marič, 02.07.2013
Smo že v Amritsarju, prestolnici Sikhov. Sikhi so znani po svojih slikovitih nošah, turbanih, neostriženih bradah in so ponos Indije. Simbol sikhovske vere je zlati tempelj v središču mesta, kjer od sončnega vzhoda do zahoda pojejo hvalnice, nepretrgan tok romarjev pa prihaja poslušat blagoslovljene besede. Tudi mi smo se že zgodaj potopili v to pisano množico in začudeno opazovali, kako tradicija že več kot štiri stoletja kljubuje napredku časa. Čaka nas še voznja do pakistanske meje, jutri pa sklenemo krog našega potovanja v Delhiju. Kaka škoda, da vse lepe stvari minejo tako hitro! Pozdrav iz Pandžaba, Tomaž
Slike

LADAK IN KAŠMIR

Tomaž Marič, 01.07.2013
Zmatran, a zadovoljen pozdrav iz najvišjih predelov Indije! Za zapoznelo javljanje je kriva odsotnost interneta in blokada telefonov. V Ladaku smo uživali v prekrasnih razgledih, v pravljičnih budističnih samostanih in v družbi čudovitih, srčnih domačinov. Krona vsega pa je bilo prečkanje najvišje ležečega prelaza za motorna vizila na svetu - prelaz Khardung La (5602 m nadmorske višine) in zasluženo, kraljevsko razvajanje na umetelno izdelanih ladjicah v šrinagarju. Da ne bom predolg - dosedanji del poti lahko brez težav strnem v tri nesede: svet je lep! Pozdrav iz Kašmirja, Tomaž
Slike

Islandija

Miha Anzelc, 30.06.2013
Juhu juhu, čudovit 4. dan smo preživeli na Vestmanskih otokih. Z avtobusom smo se odpravili po otoku Heimaey, ki je s 4135 prebivalci edini poseljen. Glede na to, da na Islandiji, ki je petkrat večja od Slovenije, živi samo 320.000 ljudi, od tega slabi dve tretjini v Reykjaviku, in da ima drugo največje mesto Akureyri samo 170.00 ljudi, je ta otok kar "poln". Še posebej, če vemo, da je naselje leta 1973 z lavo zalil vulkan, ki še vedno preti. Sicer pa je poleg nepričakovanih vulkanskih izbruhov slabo vreme edina stvar, ki lahko pokvari potovanje po Islandiji. K sreči nam je nordijski bog Freyr, ki je zadolžen za sončne dni, naklonjen. Sonček nas spremlja že od prvega dne in to dobesedno: imamo ga približno 21 ur na dan... od 3h zjutraj do polnoči. Sicer pa tale zapis ne bo ravno dolg, saj imamo v skupini tudi 6 Hrvatov, s katerimi ostalih 29 Slovencev ravno proslavljamo vstop v Evropsko unijo. Pivo je drago, ampak dobro. Skál! LP, MihA
Slike

BALTIK, Talin

Uroš Samardžija, 27.06.2013
Talin, prestolnica Estonije, leži na skrajnem severu države ob Finskem zalivu. Estonija je dvakrat večja od Slovenije, a ima samo 1,3 milijona prebivalcev. Nasproti Talinu, na drugi strani Finskega zaliva, le osemdeset kilometrov stran, leži finska metropola - Helsinki. Talin je prelepo mesto. Ne vem, če obstaja še kje tako lepo ohranjeno srednjeveško jedro. Toledo v Španiji je drugačen, saj je sredi kontinenta, tu pa smo ob morju,v srednjeveškem biseru Hanse, ki se je nekoč imenoval Reval. Zares pravljično mesto. Vsaka hiša je znamenitost zase, ki govori na stotine zgodb. Ogromne cerkve, med katerimi je bila cerkev svetega Olafa do leta 1625 skoraj stoletje najvišja stavba na svetu s 159 metri višine. Mesto je polno tujcev, tako kot nekoč, ko je bilo eno najuspešnejših trgovskih mest Evrope. Vkrcamo se na trajekt in že čez dve uri plovbe smo na Finskem, v glavnem mestu - Helsinki.
Slike

BALTIK, Litva

Uroš Samardžija, 26.06.2013
Zapustili smo Vilnius, glavno mesto Litve in se danes zapeljali najprej v Kaunas, prestolnico prve litovske republike pred drugo svetovno vojno. Mesto je bilo dopoldne še popolnoma prazno, kot da ne bi bil ponedeljek. A ni bil delovni dan. Litovci praznujejo "Janezovo" in praznovanje najdaljšega dne traja tri dni in bil je podaljšan vikend. Gre za praznovanje, ki se pri baltskih narodih praznuje še od predkrščanskih časov. Naš današnji cilj pa je bila obmorska Klaipeda, bivši Memelburg, eno nekdanjih nemških mest, kjer smo občudovali sipine na skoraj stokilometrskem polotoku Kurska kosa. Lepota teh krajev je prevzela tudi nemškega pisatelja Thomasa Manna, ki si je z denarjem od Nobelove nagrade privoščil romantično hišico, v kateri je preživel dve poletji. Ogledali smo si tudi galerijo izdelkov iz jantarja, ki ga tu lahko vsakdo prosto nabira ob peščenih obalah nemirnega Baltika
Slike

Baltik

Uroš Samardžija, 24.06.2013
Velika skupina potnikov v ogranizaciji agencij Trud in Sajko se je odpravila na skrajni severovzhod Evropske Unije. Obiskali bomo kar pet prestolnic, začeli pa smo že danes z Varšavo. Varšava je poljska prestolnica, ki se je pobrala iz pepela. Med drugo svetovno vojno so nacisti najprej uničili njene meščane, predno pa so pobegnili pred Sovjeti, so mesto sistematično uničili. Poljaki so ga v zadnjih desetletjih obnovili in danes ne moremo verjeti fotografijam izpred petih desetletij. Sprehodili smo se po starem delu mesta, ki je v teh dneh še posebno živahen. Jutri se že odpravljamo v Vilno, glavno mesto Litve.
Slike

Gruzija

Andrej Grum, 25.05.2013
Prav fantastično srečo z vremenom smo tokrat imeli v Gruziji. Ko smo se včeraj pripeljali v smučarsko središče Gudauri, je deževalo in tudi napoved za naslednji dan je bila zelo slaba. A ko smo se zjutraj zbudili, nas je pričakalo bleščeče sonce, ki se je lesketalo v zasneženih vrhovih kavkaških pettisočakov. Vozili smo se po vojaški cesti, ki je edina povezava Gruzije (pa tudi Armenije) z Rusijo. Tik pred mejo leži vasica Kazbegi, kjer kip istoimenskega pesnika, kot Jakob Aljaž, pozdravlja obiskovalce in se rad pusti fotografirati z zasneženim pettisočakom v ozadju. Na to goro (tudi imenovano Kazbeg) je po gorski mitologiji jezni Zevs prikoval Prometeja. Mi smo se z džipi povzpeli na malo manj kot polovico te višine, dovolj za čudovite razglede in ogled prelepe cerkvice, ki so jo v gorskem raju postavili menihi. Nad seboj smo opazili tudi orle, ki so se igrali na stebrih toplega zraka, a se niso spustili dovolj nizko, da bi jih povprašali, če ni morda kak njihov sorodnik nesrečnemu Prometeju kljuval jetra, ko je revež trpel v tem raju. Pozdrav iz prečudovite Gruzije!
Slike

Butan in Sikim

Peter Čerček, 24.05.2013
Butansko kraljevino smo si uspeli dodobra ogledati. Najbolj očarljiv in zahteven del potovanja je bil zagotovo vzpon na dzong Paro Taktsang oziroma bolje poznan kot Tigrovo gnezdo, ki je zgrajen kar v prepadni steni. Tisti, ki smo si ga želeli od blizu ogledati, smo morali poleg vzpona na hrib premagati še nekaj več kot 800 stopnic. Skozi enega od dveh mejnih prehodov smo nato kmalu vstopili v Indijo, kjer sta se ozračje in okolica nenadoma spremenila. Prijeten hladen zrak se je umaknil tropski vročini in tako je tudi ostalo, dokler nismo prispeli v severna višavja. V teh  pokrajinah nad 1000 metri nadmorske višine gojijo najboljši čaj na svetu, ki ga je v številnih čajnicah mogoče poizkusiti in seveda tudi kupiti. Potovanje smo zaključili še s kratkim ogledom Delhija, od koder smo jo zaradi  indijskega poletja, dobesedno kmalu ucvrli.
Slike

Armenija

Andrej Grum, 22.05.2013
Še vse neprespane od poti nas je Armenija pozdravila s čudovitim soncem. Kaj dosti časa za počitek ni bilo, čakal nas je Erevan (in bližnja okolica). Cerkveni kompleks Geghard, vklesan v živo skalo, priča o globoki veri Armencev, veri, ki jim je pomagala ohraniti narodno identiteto skozi stoletja muslimanske nadvlade. Malo naprej so se starejši objekti, tudi tempelj Garni iz obdobja rimljanov, čudovito ohranjen in restavriran! V tem templju nam je zbor v narodno nošo oblečenih armenskih deklet tako lepo zapel, da so tudi nas zaščemele glasilke. Po kosilu, ki smo ga imeli na kmečkem turizmu in kjer so nam postregli z domačimi specialitetami, smo tako ubrali venček narodnih in še mi pripravili veselo vzdušje!
Slike

Malta

Tadej Jakopič, 17.05.2013
Obisk prvega obrambno-vojaškega načtovanega mesta v 16. stoletju, Valette, v katerem kraljuje marmorno intarziran biser konvenualne katedrale malteških vitezov, nam jemlje dih. Igra klesanega medeno rumenega kamna nas razveseljuje tudi v plemiškem mestu Mdina, ki ima korenine v katakombah sv. Pavla iz 1. stoletja. Koliko bogastva na tako majhnem otoku!
Slike

BUTAN

Peter Čerček, 14.05.2013
Lep pozdrav vsem iz čudovitega Butana. Sedaj, ko smo se že navadili na drug čas in pekočo hrano z vsemi močmi uživamo v prelepi naravi in čistemu zraku, ki jo ponuja kraljevina Butan. Svojo pot smo začeli z obiskom malo manj čistega, ampak vseeno zanimivega Katmanduja, potem pa mimo najvišjega vrha na svetu poleteli do Butana. Že dva dni svojo energijo polnimo v družbi himalajskih vršacev in borovih gozdov, ki jih kar ni konca. Zaenkrat smo se bolje spoznali z ljubeznijo do narave in svojega kralja ter kulturo te himalajske kraljevine. V naslednjih dneh nas čaka se nekaj pohodništva in kmalu bomo prečkali mejo z Indijo in vstopili v Sikim. Ampak o tem naslednjič.
Slike

MADEIRA

Martin Leljak, 08.05.2013
Kdo ni vsaj slišal za "Otok večne pomladi" ali za "Vrt Atlantika", kot pravijo Madeiri (ime je dobila po lesu oziroma lovorjevemu gozdu, ki bil na otoku najbolj razraščen leta 1419, ko so jo odkrili) in je v bistvu vrh v ocean potopljene 6.000 metrov visoke gore. Ta poimenovanja so glede na bujno vegetacijo popolnoma upravičena: pomladni čas prinaša cvetenje raznolikih rož in dreves iz različnih geografskih širin, banane uspevajo čez celo leto. Pa sladkorni trs, agrumi in eksotično sadje ter seveda povrtnine in začimbe. Spomladansko vreme zaznamujejo padavine, a rosenje ali rahel dežek, za prebivalce Porto Santa sploh ni dež in tam mirno povredo, da "pravega" dežja ni bilo že več let. Atlanska klima pomeni tudi, da zaradi oblakov nismo uspeli videti najvišjega vrha - Pico Ruivo (1862 m), a smo se - tudi ne najbolj pogumni - lahko na 1. maja dan kopali v Atlantiku. Za ogled vulkanskega muzeja urejenega v rovih, ki so posledica podzemnega pretakanja lave, sonce ni potrebno. Razgled z drugega najvišjega klifa na svetu Cabo Girão (580 m), kjer hodiš po stekleni ploščadi, skozi tla katere se vidi obala ocena, je nepozaben. Zlasti ponoči se sliši valovanje oceana tudi čez sicer prometno obalno cesto. Prav tako osem kilometerski sprehod ob namakalnem kanalu - levadi, ko iz neposredne bližine vidiš, kako ljudje živijo in kako težko je kmetovati na strmih in miniaturnih terasastih parcelah. Domačini na Madeiri so izjemno prijazni, kot vozniki pa nenavadno strpni ter ustavijo pred vsakim, za katerega mislijo, da samo namerava prečkati cesto. In znajo uživati. Predvsem v hrani: pa naj bo to ne ravno lepa, a zelo okusna espada z banano, tunin zrezek, goveji mega ražnjiči ali svinjina marinirana v vinu in začimbah. Lastno pivo ter seveda primerno starana in oplemenitena vina z Madeire (18%), pa ginja (češnjev liker) in seveda 'čudežni napoj' kot bi lahko rekli za poncha (pripravljena na mnogotere načine) pri otočanih pretvarjajo tradicionalni otožno hrepeneč portugalski 'saudate' v mnogo bolj optimstičen 'saúde' - na zdravje! Madeiro je potrebno občutiti z vsemi čutili in vredno doživeti.
Slike

IRAN - Širaz

Čedomir Bučar, 30.04.2013
Sab beheir. Lokacija Shiraz, mikrolokacija soba 801, lokalni čas 7:45. V Iranu skoraj nič novega. Še vedno ima popolno oblast ajatola, še vedno se čaka na svobodne volitve ali pa na novo revolucijo, še vedno je perzijski tepih najbolj iskana in tudi najbolj delikatna roba in še vedno je prepovedano uvažanje in uživanje alkohola. Vse človek prenese, samo slednjega ne. Zakaj? Trenutno je tu prijetna druščina iz Dolenjske doma. Prevandrali so že vse celine neba s Cvičkom v družbi, a tokrat jih je zaustavila Šaria. Usoda na teheranskem letlaišču bi bila zelo nepredvidvljiva. Vendar je začetna žalost že minila, ker se je ranjena duša s sladkarijami zadovoljila. Takšnih slaščic, kot jih pozna Iran, pač na Dolenjskem ni. Mogoče pa tudi tam kaj kmalu po teh dobritah pridiši, čeprav receptov še ni. Ampak kljub vsemu, čez goveje juhe tudi najbolj slastne slaščice ni.
Slike

JAPONSKA - Takayama

Tomaž Marič, 08.04.2013
Koničiva Slovenija! Danes se razvajamo. Na strehi hotela je onsen oziroma japonske tolice. Namakamo se v termalni vodi, iz višine nas opazujejo zvezde, nam pa se odpira pogled na Takayamo, čudovito mestece na obrobju japonskih Alp. Če bi bilo zgolj za odtenek lepše, bi bilo že kičasto. LP Tomaž
Slike

JAPONSKA - Hirošima

Tomaž Marič, 05.04.2013
Tam, kjer češnje cvetijo, tam kjer ptički pojo, v lepi ... Tako kot v Sloveniji pomlad zamuja, tukaj, na drugem koncu naše krogle, prehiteva. Vse je v polnem razcvetu, narava se baha z vsemi svojimi čari... Vse bolj nam postaja jasno, zakaj so prvi Evropejci, ki so v 16. stoletju prispeli na Japonsko, deželo šaljivo poimenovali "narobe svet". Sončen pozdrav iz Hirošime, Tomaž
Slike

ŠPANIJA - Sevilja, Cvetna nedelja

Uroš Samardžija , 24.03.2013
Cvetna nedelja je v Sevilji velik dogodek. Gre za uvod v začetek velikega tedna, ki je v Sevilji najpomembnejši teden v letu, saj je mesto že od srednjega veka znano po tradicionalnih slikovitih procesijah, ki se vijejo ves teden po mestnih ulicah. Začne se s svečano mašo v katedrali in procesijo s palmovimi vejami. Naš duhovni voditelj, g. Bogdan Dolenc, je tu somaševal. Po maši pa smo opazili zares enkratno vzdušje na mestnih ulicah. Gre za velik družinski praznik, ko se prebivalci Sevilje, pražnje oblečeni, odpravijo na ulice mesta opazovat procesije. V zraku je bilo čutiti poseben naboj. Seviljčani res živijo za ta teden. Zdaj bi morali ostati v mestu še en teden, a morali smo na letalo. Verjamem, da vsak od romarjev nosi del seviljskega praznovanja v svojem srcu domov.
Slike

MAROKO - Ait Benhaddou

Uroš Samardžija, 27.02.2013
Mesto Ouarzazate, maroški "Hollywood", kjer smo sinoči prespali, je novo mesto, danes filmska prestolnica Maroka. Ustanovljeno pred skoraj stotimi leti kot eno izmed oporišč francoske tujske legije. Nahaja se na enem od strateško najpomembnejših krajev Maroka, ob sotočju dveh pomembnih rek, Draa in Dades. Ti dve dolini sta bili od nekdaj pomembni karavanski poti, predvsem pa gre tu tudi pomembna pot preko Visokega Atlasa v mesto Marakeš, ki je naša naslednja postaja. Te poti so nekoč obvladovala številna berberska plemena. Ob njih so nastale številne utrjene vasi in utrjene palače. Ena takšnih je tudi Ait Benhaddou, ki so jo uporabili za kuliso številnih filmov, Jezusa iz Nazareta, Lawrenca Arabskega in dobitnika petih oskarjev - Gladiatorja. Sceno lahko podoživite tu: http://www.youtube.com/watch?v=FI1ylg4GKv8&list=PL0F696A78C5C3B448

Slike

PERU - kanjon Colca

Andrej Grum, 26.02.2013
Ko smo se zjutraj odpravili iz hotela, je bilo vreme prav čemerno. Kako neki bomo v taki megli sploh kaj videli, kaj šele kondorje! Pa nam je bilo res veliko do tega, saj gre za eno izmed največjih ptic (po premeru kril ga prekaša le čilenski albatros), za Perujce nacionalni simbol, za nekdanje Inke pa sveto ptico, glasnika Sončnega boga. A že čez dobre pol ure so se nebesa Kranjcem začela jasniti in odprli so se pogledi na strma pobočja kanjona Colca, ki ga je samo marljivost in genialnost inkovskih inženirjev s terasami spremenila v rodovitno žitnico, kjer pridelujejo kvinojo, krompir in koruzo. Ko smo prišli na kraj, kjer smo imeli randi s kondorji, najprej nič. Le vodička je nekje v daljavi videla eno piko, mi smo le skeptično zmigovali z rameni. A ni minilo pet minut in so prišli! Krasni, veliki, drzni, šaljivi! Po pet naenkrat jih je krožilo okoli stebrov toplega zraka, se dvignilo v višave in potem so okoli nas jadrali, nas preletavali in izvajali elegantne akrobacije. Leteli so celo tik nad pečino, s katere smo jih opazovali in nekaterim članom naše skupine je uspelo narediti fantastične posnetke! Lp Andrej
Slike

MAROKO - Merzouga

Uroš Samardžija, 25.02.2013
Prelep dan je za nami, težko se je odločiti, kateri del dneva je bil lepši. Iz zelenega Fesa smo se kmalu začeli vzpenjati na Srednji Atlas. Sredi pogorja smo se najprej ustavili v "maroški Švici", kraju Ifrane, kjer ima človek občutek, da ni v Afriki, ampak sredi francoskih ali švicarskih Alp. Tudi kralj se pride v poletni vročini osvežiti v tukajšnjo rezidenco. Sledila je vožnja skozi gozdove mogočnih atlaških ceder, mimo smučišča Mischliffen skozi zasneženo pokrajino tik pod 2000 metrov nadmorske višine. Obsijalo nas je močno sonce, ki nam je ogrelo svežino gorskega zraka. Po prehodu Srednjega Atlasa, nas je pričakal še Visoki Atlas in za njim toplejše berberske vasice ob soteski reke Ziz, ki ustvarja prave zelene oaze sredi puščavske gorske pokrajine. Konec dneva pa še poslastica. Sončni zahod na prelepih sipinah saharskega peska. Na koncu pa zaslužena kraljevska večerja in počitek v prelepem hotelu in palači Xaluca v Erfoudu.
Slike

MAROKO - Fes

Uroš Samardžija, 24.02.2013
Za nami sta že Rabat in Meknes, najstarejša in najpomembnejša nekdanja maroška prestolnica pa je Fes. Fes je že 1200 let v marsičem ostal enak. Je edinstveno mesto. Gre za mesto, kjer se je čas že davno ustavil, način življenja pa je za večino ljudi v starem, srednjeveškem delu mesta, ostal nespremenjen. Po pajčevinasti mreži ulic in prehodov še vedno hodijo samo ljudje in kakšna tovorna žival, najpogosteje mula. V ulicah poleg ene najstarejših univerz na svetu in številnih mošej najdemo na stotine obrtniških delavnic, kjer izdelujejo preproge, nakit, izdelke iz usnja, bakra, gline. Občudujemo rokodelce, ki nadaljujejo tradicijo svojih prednikov in na enak način še vedno izdelujejo prave umetnine. Tam so tudi trgovci, s katerimi veselo barantamo za čim nižjo ceno prelepih domačih izdelkov.
Slike

MAROKO - Rabat

Uroš Samardžija, 23.02.2013
Medtem, ko se v domovini spopadate z novozapadlim snegom, se skupina Trudovih potnikov potika po nekoliko toplejšem Maroku. Včeraj smo začeli spoznavati kraljevska mesta severozahodne afriške dežele z bogato preteklostjo. Ustavili smo se v moderni prestolnici, Rabatu, ki je šele zadnjih sto let upravno središče Maroka. Rabat se ponaša z moderno kraljevo palačo, starim mestom in nedokončano mošejo z minaretom iz konca 12. stoletja, kjer se nahaja tudi mavzolej prvih dveh kraljev modernega neodvisnega Maroka. Rabat ima še veliko drugih znamenitosti a pot nas je že zapeljala v staro rimsko mesto Volubilis in nato v Meknes, maroški Versailles.
Slike

MEHIKA

Damjan Glinšek, 22.02.2013
Ker ne vem točno, kako začeti svoje prvo javljanje iz Mehike, ga začenjam kar v sredini, in medias res, z znamenitostmi ob strani in z znano slovensko modrostjo, da prazna vreča ne stoji pokonci.

Da, govorim o hrani. Že pred leti sem v Oaxaci srečal dobrodušnega strička, ki mi je priporočil tipično mehiško restavracijo, pripeto ob dolgo prašno pot nekje med krajem "Ne vem, kje" in mestom "Le kje sem?".

In ker spoznavanje Mehike brez njene kulinarike ni vredno počenega groša, smo se tudi tokrat odpravili v ta gurmanski raj. Res je, da smo prekršili strogo načelo nutricionistov, da človek je zato da živi in ne obratno, vendar se moramo tu držati lokalne tradicije, ki pravi: "Jesti dobro pomeni živeti dobro" oziroma "Comer bien es vivir bien!"

Vstop v restavracijo je bil gladek in spektakularen. Naši pogledi so se v stotinki razpršili na prostranstvo tamkajšnje ponudbe. Bojda vsebuje več kot 130 jedi! Vse mehiško, "comida tipica", lokalno in sveže. Zato smo takoj in lahkotno kot angeli zajadrali v svoje stolice in začeli...okušati, grizljati in cmokati...znova in znova.

Za uvod so nas na mizi pričakale flavte in sopes, znane tudi kot Spidi Gonzales hrana. Nadaljevali smo z bolj konkretnim. Posole, stara azteška jed, je bil čudovit. Mole, znana nacionalna jed, prava fuzija okusov. Pritegnile so nas tudi enchilade, ki so brezskrbno čofotale v zeleni in rdeči čili omaki. In da ne omenjamo mehiškega mesa; ultra tanki in dobro začinjeni tasajo zrezki ter verižno nanizane chorizo klobasice, ki so spremljale v pari okopane tamales. Ay, ay, ay! Za malo bolj pogumne je bila na voljo omaka iz kobilic in kaktusova solata. In še bi lahko naštevali.

Seveda nismo pozabili tudi na pomožno armado solat in sladic kot tudi kakšno mehiško pivo. Priznamo, da so na koncu silhuete naših teles izgledale bolj popolnjeno, a se je izplačalo. Mehiška hrana je danes del svetovne dediščine in tisto pravo, pristno lahko okusite le tu, in situ. Moja prva tortilla je bila mehiška tortilla in verjemite mi, da vem, o čem govorim. Aha... o kalorijah pa kdaj drugič :-)

V upanju, da se nam naslednjič pridružite vas vse lepo pozdravljamo! VIVA MEXICO!

Damjan in Trudovci
Slike

TAJSKA IN KAMBODŽA - Phnom Penh

Tomaž Podgoršek, 21.02.2013
Že res, da smo vstali ob štirih zjutraj, pravzaprav sredi noči, a se je izplačalo. Ujeli smo prvi jutranji let v Kambodžo in raziskali Phnom Penh. Čeprav nas je pretresel kratek obisk muzeja grozot iz časa rdečih Kmerov, smo se kmalu razvedrili na lokalni tržnici. Ne pretiravam, če zapišem, da je kraljeva palača oziroma celotno področje dih jemajoče. Po odličnem kosilu pa nas je čakal še najlepši del dneva, plovba po mogočnem Mekongu, ki se ravno tukaj začne širiti in razlivati v delto. Zaradi bogastva rib, kakršne smo poskusili pri že omenjenem kosilu, se na reki občasno kar gnetejo živobarvne ladjice, ki vlečejo polne mreže.
Slike

ŠRI LANKA

Čedomir Bučar, 20.02.2013
Ayubowan. Pinnawela je znana samo kot največja sirotišnica in rezervat, ne samo za slone, ampak tudi za druge divje živali, katerih na Srilanki težko zmanjka. Na žalost smo prišli prepozno, da bi videli najstarejšega in največjega slona Rajo, ki je preminil pred dobrim mesecem dni zaradi visoke starosti. Slonica Samba še vedno živi. Revica je stopila na mino, ki ji je deformirala eno nogo. Glede na to, da je od takrat minilo že precej let, so se odločili, da ji naredijo protezo. Vendar sloni imajo svojo voljo in slonica jo je odklonila. Pa naj še kdo reče, da navada ni železna srajca.
Slike

PERU - Nazca

Andrej Grum, 19.02.2013
Prav zgodaj zjutraj (še dobro, da se zaradi časovne razlike kar sami zbujamo okoli petih) smo se odpravili na panoramski polet čez puščavo Nazca. Polet v lahkem šestsedežnem letalu je trajal kake pol ure in videli smo lepo puščavsko pokrajino, prepredeno z oazami, namakalnimi kanali, golimi hribi. Ampak samo zaradi tega ne bi šli "afne guncat" s takimi malimi letalci - tja gor so nas zvabili predniki današnjih pilotov, ki so že skoraj dva tisoč let nazaj v ravna puščavska tla "vrezali" na stotine geoglifov v obliki ogromnih črt, geometrijskih likov in nenavadnih upodobitev okoliških živali. Fascinantno je že samo to, kako so lahko v taki suhi pokrajini sploh preživeli, kako in predvsem zakaj, pa so risali te like, ki jih lahko vidiš le iz zraka, pa je bilo sploh vprašanje, ki nas je begalo še cel dan, ko smo se vozili po spektakularni puščavski pokrajini proti Arequipi. No, saj se tudi vse sorte znanstveniki že desetletja ukvarjajo s temi vprašanji. Nekatere teorije se ukvarjajo z verskimi vprašanji, po drugih naj bi šlo za astrološke karte, najbolj hecna pa je Danikenova, ki je tako povsod videl predvsem vesoljce. No, pot do Arequipe je bila zelo dolga, tako da smo te teme lahko dolgo premlevali, čas pa nam je krajšala tudi ena izmed najlepših pokrajin sveta, kjer se peščene sipine spustiijo prav do morja, kjer silovit veter pometa pesek po cesti in kleše v skale bizarne erozijske oblike in kjer se modrina Pacifika konča v bleščeče belih penah valov, ki butajo ob čudovite plaže. Kakšen dan!
Slike

TAJSKA IN KAMBODŽA-Chiang Mai

Tomaž Podgoršek, 19.02.2013
Po nekaj napornih dneh smo  v Chiang Maiju obiskali vedno živahno nočno tržnico. Naslednje jutro pa se je začela zabavna pustolovščina. Zapeljali smo se do bližnjih hribov in pot nadaljevali s sloni. Da so se kam premaknili, smo jih morali vseskozi spodbujati z bananami in sladkornim trsom. Vrhunec dneva pa je bil povezan z vodo. Najprej smo se kopali pod slapom, nato pa smo se z malim bambusovim splavom podali na adrenalinsko vožnjo preko brzic. Zvečer pa na zasluženo pivo, kam drugam, kot zopet na nočno tržnico.
Slike

ŠRI LANKA

Čedomir Bučar, 18.02.2013
Ayubowan, prvi vročinski val, ko telo doživi šok iz -1 na +29, smo preživeli. Šrilanka se nam je širokogrudno odprla s prijaznimi ljudmi, odlično hrano in bogato predkolonialno zgodovino. Ko enkrat vidiš Sigiriyo in Polonnaruwo, ter se prepustiš domišljiji, bi se z največjim veseljem prestavil v tisti čas, kot kralj seveda. Vendar se na koncu zadovoljiš z vrčkom odličnega srilandskega hladnega piva... :) pozdrav v mrzlo Slovenijo, Čedo in ostali Trudniki
Slike

PERU - otočje Ballestas

Andrej Grum, 18.02.2013
Po razposajeni, a elegantni Limi, kjer smo si med drugim pogledali tudi grob konkvistadorja Francisca Pizzara, smo se odpravili na jug. Lima leži prav v obalnem pasu Peruja, ki je obenem ena izmed najbolj suhih puščav na svetu. Hladni morski tok (Humboldtov), ki teče proti severu ob obali Peruja, pomeni da od Pacifika proti Andom piha zelo suh zrak. Iz druge strani pa visoka pregrada preprečuje vlažnim vetrovom iz Amazonije, da bi prinesli vodo v presušeno pokrajino. A Humboldtov tok po drugi strani pomeni veliko planktona, ta pa pomeni morje, zelo bogato z ribami. Kar seveda s pridom izkoriščajo vse sorte ribiči, od tistih na dveh nogah, do tistih z dvema perutima. Tako smo se odpravili na kratko križarjenje okrog otočja Ballestas: pravi cirkus vreščanja pelikanov, riganja pingvinov in nervoznega mukanja morskih levov. Samci namreč ljubosumno pazijo na svoj harem in čim se mu kdo preveč približa, se vreče sala zapodijo drug proti drugem, samice pa z mladiči nervozno bežijo četrt tone težkim gmotam s poti. Vse to pa povsem neprizadeto opaujejo pingvini: oni so monogamni in se z takimi problemi ne ukvarjajo. Pozdrav z rajžanja po Peruju!
Slike

INDIJA - Čenaj

Rožle Verhovc, 17.02.2013
Sonček, morje, pesek, 35 stopinj, kratke hlače, japonke, leden Kingfisher in milijoni nasmejanih obrazov. Dobrodošli na jugu Indije, natančneje v Čenaju, kamor smo prileteli in prvič občutili stik z jugom. Ljudje tu so drugačni kot na severu, bolj črni. Če so tisti na severu enkrat žgani, so ti na jugu dvakrat. Sem se je pred slabimi 2.000 leti zatekel tudi apostol Tomaž, ko je širil krščansko vero v Indiji. Tu je tudi umrl in danes je  pokopan v čudoviti katedrali imenovani prav po njemu, v kateri smo obiskali njegov grob. Pot nas vodi naprej proti jugu odkrivat bisere hindujske arhitekture. Vroč pozdravček v ledeno domovino vam pošilja Trudova indijska skupina.
Slike

INDIJA - Amritsar

Rožle Verhovc, 14.02.2013
Trudovci nadaljujemo s potepanjem po severni Indiji. Spoznali smo še eno zelo indijsko prevozno sredstvo - vlak. Popeljal nas je na sever v pokrajino Pandžab, kjer smo si v Amritsarju ogledali veličastni sikovski Zlati tempelj. Do sitega smo se najedli v kuhinji templja, ki je odprta 24 ur in pripravi dnevno približno 40.000 obrokov, in to zastonj. Na bližnji indijsko-pakistanski meji smo opazovali komično predstavo ob zapiranju meje. Sledil je obisk Haridvarja in Rišikeša, hindujshih svetih mest ob reki Ganges, v kateri smo se najpogumnejši tudi okopali. Prisostvovali smo verskim obredom ob reki in dan začeli z jogo, ki je v teh krajih doma. Zaključujemo potovanje po severu ter potovanje nadaljujemo po jugu Indije. Lep popotniški pozdrav vsem v zasneženo Slovenijo. Trudova Indijska ekipa.
Slike

KOSTARIKA - Arenal

Uroš Samardžija, 10.02.2013
Kostarika je dežela, ki je pravi raj za ljubitelje tropskega rastlinstva in živalstva. Stanujemo pod mogočnim ognjenikom Arenal, ki je še zelo aktiven. Ves dan posvetimo pohajkovanju po kostariškem podeželju. Obiščemo tipičnega lokalnega kmeta, ki nam pokaže, kaj vse zraste na rodovitni vulkanski zemlji z obilo padavin. Od najrazličnejših zelišč, ki jih poznamo že od doma a le kot končne produkte, pa vse do plantaž ananasa, banan, papaje in drugega sadja in zelenjave. Med zeliščnimi grmovnicami najdemo tudi cimet, ingver in nageljnove žbice. Na nekem drugem posestvu nam pokažejo, kako so živeli prvi evropski priseljenci pred več kot sto leti, pri čemer se tudi sami preizkusimo v izdelovanju tortilj. Po tolikih dnevih potovanja, je bil ta "zeleni dan" na kmetiji pravi balzam za dušo. Dejansko smo lahko zapeli "Na kmetiji je lepo...". LP Uroš in ostali Trudovci
Slike

INDIJA

Rožle Verhovc, 08.02.2013
Trudovci se ponovno potepamo po Indiji, spoznavamo njene lepote ter se na vsakem koraku navdušujemo nad to bogato kulturo in načinom življenja. Začeli smo v prestolnici, kaotičnem New Delhiju, kjer so nas pričakali prvi smehljaji domačinov, nadaljevali pa s prečudovitim Tadž Mahalom, hramu ljubezni, ki ga letno obiščejo milijoni obiskovalcev, ki pridejo občudovati to arhitekturno mojstrovino. Naše potepanje smo nadaljevali v Radžastan, največjo indijsko zvezno državo, kjer se zgubljamo po hodnikih razkošnih palač ter se spoznavamo z bogatim življenjem nekdanjih lokalnih vladarjev. Da pa je potepanje še bolj po domače, pa smo se zapeljali naokrog še z rikšami, sloni in kamelami... Ujemite čaroben pozdravček iz prečudovite Indije od Trudovih potepuhov
Slike

SREDNJA AMERIKA - GRANADA - NIKARAGVA

Uroš Samardžija, 08.02.2013
V zadnjih dneh dneh smo prevozili eno najnevarnejših držav na svetu, Honduras. Kljub temu, da je glavna cesta skozi državo, ki vodi tudi v prestolnico Tegucigalpo, polna policijskih in vojaških kontrol, pa vseeno ni najboljši občutek voziti mimo oklepnikov s težkimi strojnicami. Ko vstopimo v Nikaragvo, se vrne nasmeh na lica naših spremljevalcev iz Nikaragve. Nikaragva je resda revna dežela, a je varna, ljudje pa optimistično gledajo v boljši jutri. Ogledamo si prelepi kolonialni mesti León in Granado. V Granadi preživimo dan več. Mesto je sila živahno, polno tujcev. Nahaja se ob istoimenskem jezeru Nikaragva, v bližini pa je tudi veliko vulkanov. V to simpatično mesto se je priselilo že zelo veliko Evropejcev in Američanov in mesto je postalo najpomembnejša turistična atrakcija Nikaragve. V starih kolonialnih hišah najdemo odlične restavracije, hotele, šole španščine, nočne klube in še kaj. Zvečer pa je še bolj veselo, saj ulični umetniki med seboj tekmujejo za naklonjenost turistov.
Slike

SREDNJA AMERIKA - Tikal

Uroš Samardžija, 02.02.2013
Zgodaj zjutraj smo zapustili prestolnico Gvatemalo in poleteli na sever države v regijo Petén, ki jo zaznamujejo širna neokrnjena območja džungle. Tu se pod bujnim rastlinjem skrivajo nekdanja velika mesta majevske civilizacije. Nahajamo se na jugu polotoka Jukatana, ki je bil pred 1500 leti središče velikih majevskih mestnih držav. Danes nas na to zlato dobo majevske civilizacije spominjajo piramide, templji, palače, observatoriji, igrišča za igro z žogo, stele, oltarji in še in še bi se našlo. V tej džungli je mest ogromno, mi obiščemo le eno - slavni Tikal. Samo v Tikalu je okoli 4000 še neodkopanih objektov. Tikal je bil v času našega zgodnjega srednjega veka mogočna mestna država, ki je imela pod svojim vplivom še množico drugih mest. Ogled tega mesta je izredno zanimiv, saj je potrebno prehoditi kilometre in kilometre po starih mestnih avenijah, ki so danes le bele utrjene poti sredi mogočne džungle. S krošenj nas spremljajo različne ptice kot so tukani in oropendule, pa opice vreščači in še mnoge druge divje živali. Sredi mogočnih dreves se nam vseskozi na pot postavljajo ogromni poraščeni hribi, ki so v korenine dreves ujete stavbe.
Slike

SREDNJA AMERIKA - Chichicastenango

Uroš Samardžija, 31.01.2013
Dan smo preživeli v gvatemalskem višavju in se udeležili semanjega dneva v Chichicastenangu. Doživeti sejem med Maji je res nekaj posebnega. Poleg tržnice s sadjem in zelenjavo se sprehodimo skozi stojnice z ribami, piščanci, čilijem, koruzo... Tu vidimo, da je v domovini koruze res veliko različnih vrst in različnih barv. Privoščimo si tortilje iz modre koruze, poznajo pa tudi rdečo, oranžno, rjavo, belo. Vmes so trgovke z majevskimi tkaninami, ki jih doma tkejo ženske, pa stojnice s svečami in kadili, ki jih prebivalci prižigajo v svojih obredih v župnijski cerkvi svetega Tomaža, ki je malo drugačna od naših. Tudi z majevskimi trgovkami in trgovci se baranta a vendarle malo drugače kot z Arabci. Na tržnici prevladujejo majevske ženske, ki v glavnem nosijo svoja tradicionalna pisana oblačila. Po barvah in vzorcih na oblačilih se vidi, iz katerih krajev so, saj ima vsak kraj svoje barve in vzorce. Pri svetem Tomažu pa smo, tako kot domačini, prižgali raznobarvne sveče za različne namene. Popoldne smo se že odpeljali na jezero Atitlán, ki ga obdajajo trije vulkani in trinajst majevskih vasi.
Slike

SREDNJA AMERIKA - Antigua

Uroš Samardžija, 30.01.2013
Predvčerajšnjim smo pristali v Srednji Ameriki, točneje v istoimensko prestolnico Gvatemale. Gre za večmilijonsko metropolo v osrčju gvatemalskega višavja,ki ga zaznamujejo številni še delujoči ognjeniki. Moderno mesto smo že naslednje jutro zapustili in se odpeljali v bolj prijetno, staro kolonialno mesto, ki se danes imenuje Antigua. Španci so jo sprva poimenovali "La muy leal y muy noble ciudad Santiago de los Caballeros de Guatemala" ali Zelo plemenito in zelo zvesto mesto Svetega Jakoba vitezov/gospodov iz Gvatemale. Mesto je bilo dobrih 200 let prestolnica španskih kolonij od današnje osrednje Mehike pa vse do Paname, zato ne čudi, da tu naletimo na nekatere najlepše primerke kolonialne arhitekture v Ameriki. Občudujemo prelepe cerkve in nekdanje samostane, ki so danes preurejeni v butične hotele. V enem takih tudi prenočujemo. Jutri nas že čaka pristen stik z Maji, ki so v Gvatemali večinsko prebivalstvo. Odpravljamo se namreč v Chichicastenango, na največjo indijansko tržnico v Ameriki.
Slike

ETIOPIJA - Gondar

Andrej Grum, 25.01.2013
Tudi danes smo imeli dogodivščin poln dan: najprej čudoviti Gondar, ki s svojimi impozantnimi kamnitimi stavbami iz 16.stoletja upravičeno nosi naziv Afriški Camelot. Potem smo si privoščili kavico na prav poseben način. Etiopija je domovina kave in tu zrna najprej prepražijo v ponvi, zmeljejo v možnarjih in potem skuhajo "po turško". In če omenim, da kavo vedno kuhajo očarljiva mlada dekleta, si lahko predstavljate, kako fotogeničen prizor je to. Sam sem si med tem skupaj z šoferjem in lokalnim vodičem privoščil tudi kosilo, ki je bilo sicer strogo vegetarijansko. Etiopci se tako v sredo (!) kot v petek strogo postijo in ne jedo nikakršnih jedi mesnega izvora. Tudi rib, jajc ali mleka ne. A iznajdljivi kulinariki kot so, se to sploh ne opazi, na indzero (nekaj palačinki podobnega) si naložijo vrsto različnih omak, večinooma pikantnih ter jih zvijejo in z rokami nesejo v usta. V hotelskih restavracijah seveda dobiš tudi vse vrste mesa. Na poti sem skupini za krajšanje časa prebral tudi nekaj zanimivih sestavkov iz knjige Ernsta Petriča, saj je tu nekaj časa predaval na univerzi. Sedaj, po večerji, pa sedimo pred ekrani ob jezeru Tana in ob pivu spremljamo nogomet: Etiopija namreč prvic po 30 letih igra na afriškem pokalu in cela država (vsaj kar se moških tiče) govori samo o tem. Danes igrajo z Burkina Faso in vsi pricakujejo zmago! LP Andrej
Slike

ETIOPIJA

Andrej Grum, 23.01.2013
Med potepanjem po Etiopiji smo se odločili, da si privoščimo lokalno specialiteto - kozlička. Odločili smo se, da ga kupimo na vaški tržnici ter damo pripraviti v hotelu. In res smo lokalnega vodiča poprosili, da nam pomaga zadevo izpeljati, saj je bil v tem pogledu zelo izkušen. Že nakup je bil dogodivščina: pogajanje, vpitje, preverjanje zob, "šlatanje" kozlička po vseh mesnatih delih, koze meketale, ovce blejale, otroci vpili, smeh prodajalcev in zvedavi pogledi žensk (tržnica, kjer smo se ustavili, prav pogosto ne vidi belcev). Ko je bil posel opravljen (kozliček je stal 15 evrov, poceni tudi za etiopske standarde), smo ga z avtobusom odpeljali proti Axumu. V hotelu so nam ga naslednji dan pripravili za kosilo - priprava in priloge so bile skoraj dvakrat dražje od samega kozlička. In končna sodba? Sicer zelo okusno a precej trdo meso, verjetno bi ga morali imeti prej kakšna dva dni v paci, saj suha tigrejska pokrajina sili te kozličke v veliko gibanja, kar naredi meso precej podobno naši divjačini. A dogodivščina je bila nepozabna.
Slike

ETIOPIJA - Lalibela

Andrej Grum, 20.01.2013
Danes smo uživali že drugi dan festivala Timkat. Zopet procesije, petje, plesi, psalmi in ritmične molitve. Verniki vsakih nekaj metrov sredi ceste v krogu in s palicami v rokah plešejo plese v slavo boga. Če ne bi vedel, za kaj gre, bi opazovalec morda pomislil, da plešejo kaki divji črni pogani, napol odsotni, v globokem transu. Veselje ljudi je tako pristno, ni narejeno. Za razliko od mnogih drugih festivalov, ta ne poteka zaradi turistov, ampak povsem mimo njih. Lahko si zraven, ponosno te bodo vprašali, kako se ti zdi, če te ni, se bodo zabavali prav tako. Otroci, mladina, starci in dojenčki, družine, kar leze in gre, vsi so prišli, vsi so svečano oblečeni in polni zanosa. Cerkev je njihova identiteta, spontano veselje, na nek način morda tudi odraz globoke revščine in stoletij ogroženosti s strani muslimanskih vpadov. če je res, da bogastvo človeka skvari, potem ta absolutna revščina te ljudi sili proti drugim vrednotam. Ko vidijo skrinjo zaveze plešejo, vpijejo, ženske vriskajo in skačejo, oblečene v kričeče barve in vpadljive kroje. Še kadilo in zasičeni so vsi čuti. Nepozabno! LP iz Lalibele, Andrej in Trudovci (na sliki pred cerkvijo sv. Jurija)
Slike

INDIJA - Kerala

Tomaž Marič, 08.01.2013
Tam daleč, daleč za devetimi gorami, tam daleč za devetimi vodami je tako lepo, da bi še pravljični junaki rekli, da je naravnost pravljično. Ne bomo lagali in tudi hvaliti se nočemo, a kaj, ko smo tukaj prav mi in to prav zdaj... Medtem ko se z ladjico počasi in udobno vozilmo po keralski laguni, nam z obale mahajo skuštrane palme, domačini nam strežejo, ko da smo kralji in tudi počutimo se tako... Pozdrav iz Indije Koromandije, Tomaž in Trudova ekipa
Slike

INDIJA - jug

Tomaž Marič, 05.01.2013
Tako kot sta si različna Islandija in Grčija, se razlikujeta tudi sever in jug Indije. Prispeli smo v popolnoma novo okolje, kjer so domačini bolj nasmejani, ceste za odtenek bolj vijugaste, sonce pa greje veliko topleje. Odštevamo dneve do obiska Kerale, kjer nas čaka še razvajanjena luksuznih ladjicah... Po vseh prevoženih kilometrih in prehodenih templjih si malo oddiha resnično zaslužimo. Pozdrave iz sončnega indijskega juga, Tomaž
Slike

INDIJA - Amritsar

Tomaž Marič, 01.01.2013
Oglašam se iz indijsko-pakistanke meje, kjer spremljamo neobičajno predstavo. Gre za nekakšno igro, kjer so igralce zamenjali vojaki, orožje pa ples. Trenutno vodi Indija, če ne zaradi drugega, pa vsaj zaradi tega, ker smo med navijači tudi Trudovi potniki. Kaj lepšega kot začetek 2013 s tako zabavno vojno. Da bi le vse bile take! Lp Tomaž
Slike

KUBA - Santa Clara

Uroš Samardžija, 01.01.2013
Trudovi "Kubanci" smo silvestrovali v Santa Clari, mestu, znanem predvsem po slavnem revolucionarju Ernestu "Che" Guevari. Tu je bilo mesto odločilne bitke za padec Batistovega rezima, danes pa ima Che tu muzej in zadnje počivališče. Mesto je 31.12. pusto, saj se domačini doma pripravljajo na zadnjo noč v letu. Za Kubance je praznovanje novega leta družinski praznik, takrat, po navadi, ne hodijo ven. V našem hotelu smo nazdravili že ob 18.00 in zapeli Zdravljico. Sledila je, za Kubo neverjetno bogata, samopostrežna silvestrska večerja, kjer ni manjkalo niti "lechona" ali odojka niti velikih zobatcev. Ob polnoči pa so Kubanci stoje zapeli njihovo himno La Bayamesa. Uros
Slike

IRAN - Isfahan

Čedomir Bučar, 31.12.2012
Salam, po z muzeji bogatem in mestnem vrvežu znanem Teheranu, porušenem v nedavnem potresu a še vedno veličastnem Bamu, zaspanem a po odličnih pistacijah znanem Kermanu, kot iz časa Marca Pola puščavskem Yazdu, s poezijo prežetem Shirazu, po veličastnih Ahemenidskih gradbenih mojstrovinah, smo prispeli v eno izmed najlepših svetovnih mest, Isfahan, kjer se ti pripovedke iz 1001 noči kar same od sebe odvijejo pred očmi. Samo vino nam še manjka, da nazdravimo vstopu v novo leto, ampak bo grozdni sok tudi v redu. Srečno novo leto ali Sal i now mobarak
Slike

KUBA - Trinidad

Uroš Samardžija, 30.12.2012
Bliža se konec starega leta, s skupino Trudovih potnikov pa uživamo ob spoznavanju največjega karibskega otoka. Kuba se zelo hitro spreminja, socializem se počasi umika tržnemu gospodarstvu. Iz Havane smo se odpravili proti južni obali, kjer sta nas pozdravila kolonialna bisera Cienfuegos in Trinidad. Palače nekdnjih sladkornih baronov nas spominjajo na čase, ko so sužnji obdelovali plantaže sladkornega trsa. Popoldne smo se kopali na karibskem morju, zvečer pa smo se odpravili z amerišimi limuzinami v ribiško vas k domačinom na slastne jastoge in ribe. Večer smo zaključili sredi Trinidada, kjer je vsak večer živa glasba, na katero domačini in tujci plešejo salso, son in druge plese....
Slike

MAROKO - Rabat

Andrej Grum, 29.12.2012
Danes smo se zgodaj odpravili iz Casablance proti Rabatu, saj smo imeli v planu veliko ogledov. Tako smo zavrnili kraljevo vabilo na čaj in samo od zunaj poslikali njegovo velikansko palačo. Samo malo dalje počivata v razkošnem mavzoleju njegov dedek in oče. Malokdo si še za časa življenja privošči tako bogastvo, smo pomislili in se ozrli na reveže čez reko v bližnjem Saleju. Pomiril nas je čudovit sprehod čez kasbo in morski zrak, ki je pihal z Atlantika. Ker nas je čas priganjal, smo pohiteli za najlepšo svetlobo za fotografiranje nekdnjega mogočnega rimskega mesta Volubilis, kjer smo med mozaiki in stebrišči razmišljali o minljivosti žeivljenja...
Slike

AVSTRALIJA - Sydney

Andrej Grum, 10.12.2012
V Sydneyu smo preživeli čudovit dan! Ogled opere, stare georgianske arhitekture, ki so jo gradili in celo načrtovali (!) kaznjenci, mogočne stolpnice, vojna obeležja. Vendar pa me tudi po desetih obiskih mesto še vedno preseneti: čudoviti nakupovalni center QVB, ki je bil nekoč zelenjavna tržnica, sedaj pa najlepši "shopping mall" na svetu (kot je vzkliknil Pierre Cardin) so okrasili, kot se spodobi, z  najdražjo novoletno jelko na svetu. Okrasje je prispeval seveda Swarovski! Denarnice pustite raje doma!
Slike

AVSTRALIJA - Great Ocean Road

Andrej Grum, 07.12.2012
Danes smo preživeli čudovit dan na Veliki oceanski poti, 250 km dolgem odseku ceste, ki povezuje obalne kraje v bližini Melbourna. Čudoviti zalivčki, kilometri peščenih plaž, deskarji na vodi in dvanajst apostolov. Ne glede na naš Trud, pa jih nismo našteli 12. Morda 9. Morda 30. Odvisno, kaj vzameš za apostola. Tudi če odštejemo tistega, ki se je pred nekaj leti zrušil v vodo. Vsekakor so ti osamelci, ki so posledica sipke in nestabilne obale, nekaj edinstvenega.
Slike

KAMBODŽA - Angkor Wat

Peter Čerček, 04.12.2012
Še ena letošnja skupina Trudovcev se počasi vrača domov. Od zadnjega javljanja smo se nahajali v Hanoju, kjer nas je pričakalo nekoliko hladnejše vreme, ki nam je po slabih desetih dneh vročine kar prijalo. Ohladitev je bila kratka ampak sladka, kajti že čez dobra dva dni so nas v Sajgonu zopet pričakale visoke temperature in modro nebo. Sajgon je s svojo mešanico tradicionalnega in modernega popolnoma navdušil vse popotnike. Morja barvitih motorističnih čelad, ki jih nosijo prebivalci ob vožnji na svojih skuterji, so se ob prometnih konicah zdela neskončna, zelene površine mesta, kjer se domačini zbirajo na zmenkih in skupinski telovadbi, nas je spomnila na pomembnost zdravega duha v zdravem telesu in tudi na splošno je utrip mesta gotovo v marsikaterem potniku vzbudil željo, da sem spet vrnemo. Zadnje dva dni smo preživeli v stilu Indiane Jonesa, ko smo odkrivali ostanke mogočnega kmerskega kraljestva v Kambodži. Trenutno pa čakamo na let, ki nas bo popeljal v domovino in skupaj podoživljamo svoja doživetja s poti ter razmišljamo kdaj in kam naslednjič. Lep pozdrav, Peter in družba.
Slike

VENEZUELA - Canaima

Uroš Samardžija, 01.12.2012
Venezuela nas je sprva pričakala s pogledom na revščino, v kateri živi velika večina državljanov, zlasti staroselci v pokrajini Zulia, na skrajnem severozahodu dežele. Iz naftnega Maracaiba smo poleteli v Caracas, od tam pa na jug države do mesta Ciudad Guayana ob sotočju rek Caroni in Orinoco. Od tod dalje do Narodnega parka Canaima, kjer so glavna znamenitost stare mizaste gore, t.i. tepui. Z enega izmed njih pada najvišji slap na svetu, Salto Angel, kar 979 metrov globoko. Prelet z letalom nam je omogočal prečudovit pregled nad pokrajino teh nenavadnih gora in visokih slapov. Stacionirani smo nekoliko nižje ob laguni razširjene reke Carrao, kjer se na peščeni obali tople reke ves dan brezskrbno igrajo in kopajo fantiči staroselskega ljudstva Pemon.
Slike

BURMA

Peter Čerček, 28.11.2012
Lep pozdrav ali minglabar tudi od Trudovcerv, ki se trenutno nahajamo v najlepšem mestu nekdanje Indokine, vietnamskem Hanoiu. Pred dnevom smo se poslovili od čudovite Burme, k nas je z svojo preprostostjo in nasmehi dodobra napolnila s pozitivno energjo. Dežela, kjer se obiskovalčevi mobilni telefoni spremenijo v budilke, kjer kreditne kartice postanejo le kos plastike in kjer je dostojno hiter internet pravi luksuz, nas je najprej navdala z nekoliko strahu, kasneje pa z občutkom popolne svobode. Nobenih slabih novic, nobenega vznemirjenja ob pregledovanju tekočih problemov, le popolni užitek ob opazovanju preprostih ljudi, ki so popolnoma zadovoljni s tem, kar imajo, pa če je to še tako malo za naše pojme. Uživanje v čisti naravi in deželi polni duhovnosti nas je za nekaj dni popeljalo v svet, ki je na pogled popolnoma drugačen od našega, po drugi strani pa v svet, ki si ga vsi po tihem želimo. Svojo avanturo nadaljujemo v pravem kolonialnem slogu, Hanoi nas je pričakal z pekarnami polnimi francoskih štruck in kavarn ter željo po novem odkrivanju. Do naslednjic lep pozdrav iz jugovzhode Azije. Peter in ostala skupina
Slike

KOLUMBIJA - Armenia, Cartagena

Uroš Samardžija, 27.11.2012
Kolumbija velja za precej novo in manj poznano destinacijo na svetovnem popotniškem zemljevidu, a je zagotovo vredna obiska. Včeraj smo imeli "kavni dan", saj smo spoznavali plantaže kavovca po katerem je Kolumbija (poleg koke) po vsem svetu znana. Zadovoljstvo po popiti pravi kavi Café de Colombia je več kot očitno. Stanovali smo na prelepem posestvu v slogu kolumbijskih telenovel, kjer so nas na vsakem koraku s hrzanjem pozdravljali konji, zjutraj pa budili petelini. V dolini Cocora, tropski Švici, smo občudovali največje palme na svetu, ki sežejo do 60 metrov visoko. Privoščili smo si odlično pripravljeno postrv z ocvrto močnato banano in rižem. Danes smo preko Bogote poleteli v Cartageno, ki je pravi biser karibske obale. Velemesto, ki je bilo nekoč najbogatejše in najbolj varovano mesto španskega imperija. Kolonialni del spominja na Kubo, novejši del s svojimi elegantnimi stolpnicami pa na mesto Panamo. Tropsko sadje je na vsakem koraku, v mestu pa vselej vlada sproščeno, razposajeno vzdušje ob zvokih salse.
Slike

JUŽNA ETIOPIJA

Rožle Verhovc, 27.11.2012
Zaključili smo krog po jugu Etiopije. Popolnoma so nas očarala plemena s svojim preprostim načinom življenja z naravo ter svojo bogato, nam popolnoma tujo kulturo, v svoje vasi so nas sprejeli z nasmeški in zvedavimi pogledi... Bili smo priča redkemu ritualu inciacije fanta v moža s preskakovanjem bikov pri plemenu Hamer, najpogumnejši so preplavali reko Omo, darovali smo denar za obnovo šole ljudstva Ari, darovali obleke otročičkom organizacije Omo Child, ki rešuje dojenčke, imenovane "minge", pred ritualnim ubijanjem v plemenih Karo in Hamer, kot pika na i čudovitega juga pa smo imeli čast, da nas je na svojem domu sprejel Kala, poglavar vseh devetih klanov ljudstva Konso, ki šteje 300.000 ljudi. Eden najvplivnejših ljudi juga dežele, znanec iz prejšnjih potepanj, nam je v enournem pogovoru predstavil bogato kulturo poglavarjev ter nam razkazal svoj poglavarski dom. Ujemite še zadnje vroče pozdrave od Trudove etiopske ekipe!
Slike

Maldivi

Andrej Grum, 26.11.2012
Pred slovesom iz prekrasnih Maldivov še kratko javljanje v Slovenijo, saj nam čas prej ni dopuščal :) Zadnja dva dni na Šrilanki sta bila prav po slonje obarvana: najprej smo si privoščili jahanje slonov - splezali smo v košaro, se zibali med krošnjami dreves in "afne guncali". Slonček je seveda vsake dve minuti dvingil rilec proti košari in zahteval banano. Nato se napotili v zavetišče za slone, kjer smo videli mladičke-sirote, kako so jih hranili z velikimi stekleničami mleka, potem pa smo jih spremili še do bližnje reke, kjer so se kopali, prhali in uganjali vragolije, medtem ko so jih opice brzbrižno opazovale z dreves. Vse skupaj je izgledalo kot poglavje iz knjige o džungli.

Včeraj pa smo praznovali moj rojstni dan na Maldivih. Resnično kot na prospektih. Koktejli, palme, bleščeče bel pesek in turkizno morje, za večerjo pa seveda ni manjkala niti torta. Cela restavracija nas je z zanimanjem opazovala, ko so mi sopotniki peli "vse najboljše" in sem pihal svečke. No, resnici na ljubo smo praznovali že dan prej, ko smo še na Šri Lanki nazdravili z lokalnim žganjem iz kokosa. Težko bi si zamišljal lepši kraj za praznovanje rojstnega dne, pa tudi družba je super!
Slike

JUŽNA ETIOPIJA

Rožle Verhovc, 26.11.2012
Med mnogimi etiopskimi svetniki je najbolj priljubljen sveti Jurij, po angleško ga imenujejo St. George, etiopijci ga nazivajo Kidus Geiorgis. Naša skupina si ga je izbrala za zavetnika našega potepanja. Častimo ga dvakrat na dan, ponavadi pred kosilom in po večerji. Vsaka vas, tudi tista najmanjša, ima vsaj en hram, kjer se Trudovci poklonimo Georgu. Obred čaščenja ponavadi traja med 15 in 30 minut, enkrat do dvakrat tedensko pa tudi po več ur. Na našo srečo so nekateri hrami odprti non-stop. St. George se seveda imenuje tudi znamka najpopularnejšega etiopskega piva :) Na zdravje iz južne Etiopije, Trudovci
Slike

JUŽNA ETIOPIJA

Rožle Verhovc, 24.11.2012
Prve dni smo spoznavali prestolnico Adis Abebo, njene muzeje in cerkve, se privajali na afriški sanitarni standard, se izgubljail po največji afriški tržnici, kupovali najboljšo kavo, okušali tradicionalno hrano Injera, spoznavali zanimive in žalostne zgodbe deklet na poti v lepši jutri... Nato pa v džipe  in proti jugu, kjer se med plemeni potovanje šele zares začne...Čudovita narava, posejana z ročno obdelanimi polji in ogromnimi čredami živine, ki se najraje sprehaja po cesti... Dva dni smo namenili spoznavanju živali, najprej v narodnem parku Nechisar, zebre, antilope, opice babuni, dikdiki, afriški ribji orli... Nato pa s čolnom po jezeru Chamo med krokodile in hippote. Čudovit dan smo zaključili med ljudmi ljudstva Dorze, z njimi okušali Tej, lokalno medeno vino, ter se zvečer prepustili čarom noči ob ognju, ob katerem se je zbrala cela vas in skupaj smo peli in plesali dolgo v noč. V ognju smo pekli krompir in koruzo in se spominjali, kako je bilo tudi pri nas nekdaj v mladosti na kmetih lepo... Pozdrav vsem v Slovenijo od TRUD-ovcev iz prečudovite Južne Etiopije
Slike

KOLUMBIJA - Villa de Leyva

Uroš Samardžija, 23.11.2012
Skupina Trudovih popotnikov je že v Kolumbiji. Vceraj smo si ogledovali glavno mesto Bogoto, sedemmilijonsko prestolnico na 2640 mnv. Med vsemi zanimivostmi v mestu nas najbolj očara najbogatejsi muzej zlata na svetu, kjer imajo lepo predstavljenih okoli 38.000 zlatih predmetov predkolumbovskih ljudstev. Danes odkrivamo mestece Villa de Leyva, kjer se je pred več stoletji čas ustavil in velja za eno najlepše ohranjenih španskih kolonialnih mestec. Ponaša se z enim največjih glavnih trgov v Latinski Ameriki.
Slike

ŠRILANKA - Sigiriya

Andrej Grum, 20.11.2012
Šrilanka nas je presenetila že na samem začetku. Kar na parkirišču od letališča so nam pripravili ognjevite plese s premeti in bobnanjem. Ko smo splezali na mogočni osamelec v Sigiriyi, nas je bilo malo strah previsnih stopnic, a že na sredini poti smo si ogledali fantastične freske, na vrhu pa nas je pričakal prečudovit razgled. Ob sestopu smo se že v temi celo malo izgubili, a vtisi so nepozabni. 
Slike

MAROKO – Marakeš

Damjan Glinšek, 02.11.2012
Marakeški trg Jemaa el-Fna je že iz časa potujočih karavan, to je slabo tisočletje, gonilo mestnega utripa. Danes počnemo to, kar počnejo domačini. Sedimo na terasi bližnje restavracije, srkamo ''maroški viski'' in opazujemo kipeče dogajanje pred sabo. Krotilci kač nas s svojimi kobrami venomer očarajo, številni glasbeniki z raznovrstnimi ritmi pa poskrbijo tudi za kvalitetno glasbeno doživetje. Če imate željo, ste lahko deležni tudi kakšnega ''servisa'' oziroma storitve s stoletno tradicijo; brez problema vam bodo prerokovali prihodnost ali pa vam bo zdravilec namešal kak ''čudežni'' napoj. Tudi za zobobol je poskrbljeno. Tokrat na trgu službujeta kar dva zobozdravnika. Oba sta privrženca klasične metode: klešč in vedno učinkovitega puljenja. Na voljo pa vam ponujata tudi različne modele verjetno rabljenih protez. Po ugodni ceni in brez čakalnih vrst!

Ker se počasi mrači, bo trg kmalu postal tudi velika zadimljena kuhinja na odprtem. Zares izvirno doživetje in povsem razumljivo, zakaj je trg danes del UNESCO-ve svetovne dediščine.

Prisrčen pozdrav, TRUD-ova skupina
Slike

MAROKO – Fes

Damjan Glinšek, 29.10.2012
Prisrčen pozdrav iz Maroka! Povsem drži in temu pritrjuje tudi cela skupina, da je Maroko prav zares neizmerna mavrica pestrosti, kalejdoskop brez primere. Danes smo cel dan spoznavali najstarejše kraljevo mesto, katerega srčni utrip je skoraj identičen tistemu pred stoletji. Srednjeveška medina je pravi blodnjak ulic, po kateri se je moč prebijati le peš in osel je tu še vedno glavno ''dostavno vozilo''. V številnih četrtih cvetijo raznovrstne obrti (usnjarska, tesarska, kovaška...) in življenje brsti na vsakem koraku. Po ulicah lahko srečujete domačine v svojih tradicionalnih opravah – jelabah, med tem ko se od navzven hladnih in visokih zidov riadov odbija zvok klica k molitvi. Pravo doživetje je bilo stati pred univerzo iz 9. stoletja in razmišljati, kaj vse je ohranil, nam dal oziroma posredoval arabski svet: od arhitekturnih biserov, al-gebre, besed cifra, zenit in ''cukr'', pomaranč, ''arabskih'' številk, H2SO4 ter številnih geografskih in medicinskih učbenikov. Neprecenljivo!

Fes je pravi časovni stroj! Zato vsem fizikom tega sveta odgovarjamo: »Da, potovanje skozi čas je mogoče!« (izvzemši kak mobilni telefon ali satelitski krožnik)

Lep pozdrav, TRUD-ova skupina
Slike

KALIFORNIJA - Bakersfield

Andrej Grum, 18.10.2012
Po čudovitem dnevu med sekvojami, smo se odpravili v hotel v mestece Bakersfield. To kalifornijsko mestece je izjemno bogato z nafto, ravno tako pa s kavboji. Pravzaprav kar malo spominja na nadaljevanko Dallas. Tako smo skočili še na večerjo v znani kavbojski lokal, kjer imajo mehaničnega bika in izjemno okusno hrano, ter seveda kavbojske (ogromne) porcije. Za kavboje smo bili taka atrakcija, da so se hoteli vsi slikati z nami, enega smo pa tako navdušili, da nam je celi skupini celo plačal pijačo. Verjetno ima v lasti kako naftno vrtino na vrtu, smo si rekli in mu nazdravili.
Slike

Ren in Mozela

Tadej Jakopič, 28.09.2012
"V sončnem in za fotografe ravno prav z oblački okrašenem nebu, se z ladjico vozimo iz Ruedesheima proti Koblenzu. Na naši levi in desni se ob jesenskih barvah vrstijo vinogradi med katerimi so na skalnih pečinah starodavni gradovi, ki nam pripovedujejo o slavni preteklosti Rena in z njim povezanih trgovskih poti. Vmes opazujemo ruševine utrdb, stare samostane ter srednjeveške vasi, stisnjene ob rokave mogočne reke. Ko poslušamo Heinejevo Lorelei s tragičnim koncem brodnika, ki se je vanjo zagledal in spregledal čer, ugotavljamo, da je za nas čisto dovolj ta lepota, ki nas obdaja in že bi lahko pozabili na vse. Sedaj samo še iščemo način, kako bi ustavili čas, prehitro minevajoč na čudoviti plovbi po Renu."
Slike

RUSIJA - križarjenje po Volgi

Tomaž Podgoršek, 21.09.2012
Nekaj dni smo pluli in intenzivno obiskovali prekrasna mesta ob Volgi. Navdušil nas je z zgodovino bogati Uglič, tisočletni Jaroslavelj, ogomna tržnica v Kostromi in velemestni Nižnji Novgorod. Po vseh teh ogledih smo potebovali nekaj lažjega, pa so si privoščili pokušino v Muzeju piva v čuvaši prestlnici Čeboksari. Tu smo si ogledali tudi 30-metrski kip "Mater", spomenik vsem mamam tega sveta. Pozno popoldne pa se na palubi sončimo in že pripravljamo na nove dogodiščine... LP
Slike

RUSIJA - Kazan

Tomaž Podgoršek, 18.09.2012
Med čudovitimi povolškimi mesti zavzema tatarska prestolnica posebno mesto. V belem, z legendami prepletenem Kremlju, se šopirita in hkrati mirno sobivata ruska katedrala in tatarska mošeja, slednja kar z osmimi minareti. Preden smo odpluli proti jugu, smo si privoščili še cak-cak in bahlavo, sladki kazanski dobroti. Skratka uživamo, LP Tomaž
Slike

PORTUGALSKA - Lizbona

Tadej Jakopič, 15.09.2012
Zadnji dan našega romanja se v Lizboni spominjamo sv. Antona Padovanskega, ki je še pred zlatim obdobjem portugalskih odkriteljev, za vekomaj obeleženem v čudovitih arhitekturnih mojstrovinah, ponesel sloves svoje domovine po vsem krščanskem svetu. Lizbona nam pripoveduje o preteklosti, sedanji utrip pa kaže na odločne korake v prihodnost.
Slike

RUSIJA - križarjenje Moskva-Astrahan

Tomaž Podgoršek, 14.09.2012
Če smo želeli spoznati Moskvo v tako kratkem času, smo se morali vsak dan TRUDiti do onemoglosti. Za ta TRUD pa smo bili bogato nagrajeni. Navduševali smo se nad ogromnim Rdečim trgom, se spoštljivo poklonili herojem obeh domovinskih vojn, obiskali prečudovite kremeljske katedrale ter vzdihovali ob kronskih draguljih v zakladnici in ikonah v Tretjakovski galeriji. Po koncu zanimivih ogledov pa smo se z milijoni Moskovčanov drenjali po najlepših postajah znamenite moskovske podzemne železnice. Komaj čakamo, da ladja izpluje, da si odpočijemo utrujene noge in krenemo novim dogodivščinam naproti. 
Slike

MAKEDONIJA - Ohrid

Andrej Grum, 07.09.2012
Pozdrav iz Ohrida, kjer počasi zaključujemo naše aktivne počitnice. Včeraj smo se iz Ohrida zapeljali v notranjost dežele, kjer smo poskusili slavno tikveško vino in obiskali vinsko klet, ki je nekoč pripadala kralju Aleksandru. Sprehodili smo se po Bitoli in zapeli "Bitola moj roden kraj" ter poskusili kavico na čaršiji v Prilepu. Danes pa smo preživeli čudovito popoldne ob Prespanskem jezeru, občudovali naravni park Galičica ter si v vasici Brajčino privoščili tipično makedonsko kosilo. 
Slike

UGANDA - N.P. Bwindi

Tomaž Marič, 29.07.2012
Pri zajtrku se je čutila neka čudna napetost v zraku. Jih bomo videli ali ne... Srečanje z gorilami "v živo" je namreč krona popotovanja po tej čudoviti deželi. Napetost se je stopnjevala vse do srečanja s simpatično vodnico Rhito, ki nam je z nasmeškom razblinila vse dvome. Po dobrih dveh urah potenja smo dosegli cilj. Objektivi so najprej ulovili človeku podobno roko, ki se je stegovala izza gostega listja. Kmalu se je prikazal še kosmat obraz, ki je brezskrbno užival v svojem obedu. Zgolj meter od nas se je odvijal čudovit prizor, ki bo ostal v našem spominu za vedno. Spoznali smo družino, ki je ni mogoče videti v živalskih vrtovih, saj za rešetkami gorske gorila ne preživijo. Neprecenljivo! Še zadnji pozdrav iz Ugande, Tomaž
Slike

UGANDA - N.P. Queen Elizabeth

Tomaž Marič, 27.07.2012
Pozdrav iz nacionalnega parka Queen Elizabeth. S težkim srcem javljam, da je že polovica potovanja za nami in prav vsi smo enotni, da bi potovanje podaljšali. Kar se tiče safarija - odkljukali smo že "big five", dodali šimpanze in neskončne jate ptic in ostalih živali. Pojutrišnjem nas čaka še zmenek z gorilami, jutri pa bomo poskusili srečo v Ishashi, saj bi radi zalotili "tree climbing" leve, ki dan preživijo v krošnjah figovcev. Držimo pesti! LP, T
Slike

SIBIRIJA - Irkutsk

Andrej Grum, 24.07.2012
Izmed vseh sibirskih mest je prav Irkutsk verjetno najlepši. Težko je reči zakaj - morda kombinacija mogočnih kamnitih cerkva in barvitih ter s čudovitimi rezbarijami okrancljanih lesenih hišk. Morda zaradi mogočen Angare, tipičnega sibirskega veletoka s hitrim pretokom, ki nikoli ne zamrzne. Gotovo pa je nekaj - kdor je enkrat preživel lepo sončno poletno popoldne med sprehajanjem po Gagarinovem nabrežju, ta Irkutska ne bo pozabil nikoli. 
Slike

UGANDA

Tomaž Marič, 24.07.2012
Sedim na terasi. Vsi okoli že spijo, le na mojem balkončku še sveti. Nebo se je odločilo, da pripravi koncert. Strele že šibajo, grmi pa tam nekje daleč... Ampak bo, splača se počakati, saj bo tu kmalu veličasten nastop. Iskeno upam, da nas tale nevihta ne zaobide... To je "ta pravi" zaključek še enega vrhunskega dne na črni celini. Pozdrav v Slovenijo, Tomaž
Slike

UGANDA

Tomaž Marič, 23.07.2012
Danes smo se srečali iz oči v oči s: 
- skupino nosorogov,
- dvema nilskima konjema, ki sta plavala, kot imenu pritiče - v Nilu, 
- številnimi antilopami, 
- jatami zaljubljenih ptic,
- tremi svinjami bradavičarkami, 
- tremi kozarci lokalnega pira :).
In kar je najboljše - uradno s safarijem začnemo šele jutri. Juhuhu.
Pozdrav iz NP Murchison Falls, Tomaž
Slike

UGANDA - Kampala

Tomaž Marič, 21.07.2012
Pravkar smo prispeli v hotel, pričakalo nas je super, ne prevroče vreme, nasmejan vodnik v zgaranem kombiju in kar smo po dolgem poletu najbolj potrebovali - topel tuš. Jutri presedamo v safari kombi z odprto straho in šibamo nosorogom naproti. Zavetišče za nosoroge bo nekaj posebnega, se že čuti v zraku... LP iz kaotične Kampale, Tomaž
Slike

MONGOLIJA - puščava Gobi

Andrej Grum, 16.07.2012
Gobi nas je povsem začaral. Doživeli smo čudovit sončni zahod, neverjetne sipine, izjemno zanimiv pa je bil tudi obisk pri puščavskih nomadih, kjer smo jezdili dvogrbe kamele, nato pa so nas povabili v svojo jurto. Taka hišica je super pogruntavščina - poleti udobno hladna pri 40 stopinjah plusa, pozimi pa prijetno topla pri 40 minusa. Postavijo pa ga lahko v eni sami uri! Glavne jedi so mlečne, razni siri, pijača pa kumis ter čaj z mlekom, kar smo seveda tudi sami poskusili. Za konec pa še peščena nevihta s ssurrealističnimi prizori. Še dobro, da smo bili v varnih džipih... 
Slike

MONGOLIJA - Ulan Bator

Andrej Grum, 11.07.2012
Tokrat se s Trudovo skupino oglašam iz Mongolije. Čudovito smo doživeli njihov največji festival Nadaam. Otvoritev je bila veličastna, rokoborbe in lokostrelstvo zanimivo, največj vtis pa je na nas naredilo vzdušje na konjskih dirkah. Ob navdušenem vzklikanju so jezdeci, vsi po vrsti so otroci v najnežnejših letih, pognali konje čez cilj. Tudi če ti ni do športa, te vzdušje popolnoma prevzame, ob takem trenutku res začutiš, kaj pomeni biti Mongol!
Slike

RUSIJA - na Volgi med St. Peterburgom in Moskvo

Tomaž Podgoršek, 09.07.2012
Zeleno, zeleno, ki te ljubim zeleno.
In modrina. Velika modrina.
Nad nami nebo, pod nami voda…
Oči se nam bodo spočile za naslednja 3 leta,
je rekla Maša.
Slike

KANADA - Toronto

Martin Leljak, 04.07.2012
Pri pristanku v Torontu smo se napotili proti vzhodu: najprej križarjenje med tisočerimi otoki na reki Sv. Lovrenca, potem v drugo največje francosko govoreče mesto na svetu Montreal, obiskali smo indijansko vas, se posladkali v kolibi javorjevega sirupa ter po slikovitem Quebecu praznovali Canada day v prestolnici Ottawi. Prvi del potovanja po kanadskem vzhodu je tako za nami, bilo je sicer naporno ampak izredno zanimivo. Sedaj pa letimo v olimpijski Calgary in nato preko Skalnega gorovja in številnih narodnih parkov nadaljujemo pot vse do Vancouvra. Lep pozdrav iz Kanade, vsi Trudovci.
Slike

RUSIJA - križarjenje St. Peterburg-Moskva

Tomaž Podgoršek, 03.07.2012
Kar so v Parizu Elizejske poljane, v Londonu Oxford Street, v New Yorku Peta avenija in v Ljubljani Čopova ulica, je v Sankt Peterburgu Nevski prospekt. Na skoraj petkilometrski cesti, ki se začenja pri Admiraliteti in Zimskem dvorcu, najdemo glavne znamenitosti, kot so Rastrellijev Dvorec Stroganov, velika neoklasična Kazanska katedrala, vedno živahni Trgovski dvor, spomenik Katarine II. Velike, Rusko narodno knjižnico, most Aničkova s čudovitimi kipi konjev in samostan Aleksandra Nevskega. Vročično življenje ulice je opisal že Gogolj v svoji kratki zgodbi Nevski prospect, še dandanašnji pa tu najdemo večino butikov, nočnega življenja in luksuznih stanovanj. 
Slike

ZDA - San Francisco

Andrej Grum, 23.06.2012
Oglašam se s skupino desetih trudovcev iz San Francisca. Po dolgi poti prek Pariza nas je, izmučene od domače vročine, pozdravila prijetno hladna Kalifornija. Že prvi dan smo se odpeljali na ogled največje mestne znamenitosti ter enega največjih inženirskih dosežkov svoje dobe, mosta Golden Gate. Sramežljivi most, ki je v tem času pogosto skrit v megli, se nam je sicer pokazal, le vrh enega od stolpov je kot tančica preko zakrite lepotice ostal v polprosojni meglici.
Slike

AZERBAJDŽAN

Andrej Grum, 10.06.2012
Tudi Azerbajdžan nas trudovce navdušuje. Mesto Baku je neverjetna mešanica srednjeveških stavb (povzpeli smo se tudi na Deviški stolp), nekaj caristične arhitekture in futurističnih stavb, ki mu jih zavida tudi Manhattan. Tri stavbe, ki spominjajo na plamene ognja, ponoči z 10.000 izmenično gorečimi raznobarvnimi LED diodami razsvetlijo v migotanje plamenov. Sicer pa domačini neizmerno uživajo tudi v hrani. Njihova kulinarika je sicer  mešanica med perzijsko in turško kulinariko z nekaj avtohtonimi posebnostmi. Za ljubitelje jogurtov sta tu ajran in kefir, za tiste bolj "mesne" pa piščanec izpod sača. Tudi ob čaju ne morejo brez priboljškov, z džemom oblitega kandiranega sadja, ki ga splaknejo z grenkim čajem.
Slike

GRUZIJA - Tbilisi

Andrej Grum, 07.06.2012
Trudovci v Gruziji zelo uživamo. V Tbilisiju smo po naključju zašli na lokalno poroko in zaplesali s svati. Prava gruzijska žurka! Včeraj so nas navduševale visoke gore - v krasnem vremenu smo imeli lažji treking in videli pettisočak Kazbegi, kjer naj bi bil po legendi priklenjen Prometej. Danes smo obiskli še puščavski samostan David Gareja, jutri pa že čez mejo v Azerbajdžan. 
Slike

ARMENIJA - Erevan

Andrej Grum, 01.06.2012
Pozdrav iz čudovite Armenije, zibelke krščanstva. Navdušeni smo nad čudovitimi cerkvami in staro arhitekturo. Ostanki cerkve v Zvartnosu pričajo o stavbi, ki je tako impresionirala bizantinskega cesarja, da je nekaj podobnega želel zgraditi tudi v Konstantinoplu. Armenci so tudi izredno gostoljubni. Že prvi večer so nas povabili na čudovit koncert folk glasbe, kvartet štirih izjemnih pevk. Koncert se je odvijal kar v enem od starodavnih templjev, kjer so izjemni glasovi prišli še bolj do izraza.
Slike Video

INDIJA - Haridwar

Alen Brajnik, 19.05.2012
Po zabavni nočni vožnji z vlakom sva z našim poslovnim partnerjem Šivramom prispela v eno od svetih mest ob reki Ganges, Haridwarju. Najin odličen hotel ima še posebno prednost, da je tik ob sveti reki, tako da lahko kar z okna opazujeva pestro dogajanje. Seveda pa sva se dopoldan kar pošteno pomešala med to množico in nato pri 40 stopinjah zlezla na sveti tempelj Mansa Devi nad mestom. Nato še en fantastičen lasi, sedaj pa malo zasluženega počitka pred odhodom na ogled večernih obredov ob Gangesu, ki so tudi ena od največjih atrakcij v tem čudovitem in slikovitem mestu. LP Alen
Slike

INDIJA - Dharamsala

Alen Brajnik, 17.05.2012
Pozdrav vsem skupaj v Slovenijo izpod indijskih himalajskih vršacev. Natančneje - iz Dharamsale, ki je najbolj poznana kot zatočišče 14. Dalajlame. Prav neverjetno je, da je njegova svetost v tem trenutku na obisku v Sloveniji, kar so mi povedali menihi pred eno v svetišču, kje je sicer tudi dalajlamovo prebivališče. Sicer pa je tu krasno, umirjeno vzdušje, po uličicah se sprehajajo menihi, polno je prodajalcev zelenjave in drugih lokalnih pridelkov, pod mojim balkonom se igrajo otroci v šolskih uniformah, himalajski vrhovi pa so obsijani še z zadnjimi sončnimi žarki... Grem še malo vsrkat to čarobno vzdušje in seveda upam, da se boste za obisk teh čarobnih krajev kmalu odločili tudi sami... LPA
Turisticna agencija TRUD I Krekov trg 1 SI - 1000 Ljubljana, Slovenija    M: trud@trud.si    T: 00386 (0)1 360 28 20    F: 00386 (0)1 360 28 07  |  Avtorji