"Pozimi ne morem brez mojega severa. V januarju in februarju se rada odpravim na Finsko.
V teh mesecih sever pokaže svojo najbolj pristno, skoraj pravljično zimsko podobo. Praznični vrvež se umiri, pokrajino prekrije debela snežna odeja, dnevi so kratki, noči dolge in temne – prav takšne, da se na nebu lahko razpleše severni sij. Tudi zamrznjeno Baltsko morje, ledeni gozdovi in zasnežena jezera ustvarjajo kuliso, ki jo je težko pozabiti.
Po navadi priletim v Helsinke, ki me pričakajo v zimski podobi. Sprehodim se po veličastnem Senatnem trgu, kjer kraljuje bela helsinška katedrala, včasih pokukam v pravoslavno Uspensko katedralo, nadaljujem proti pristanišču, kjer me pozdravi hladen, svež morski zrak. Med sprehodom po ulicah me v notranjost vabijo trgovine s finskim dizajnom. Njihova keramika, steklo, tekstil in uporabni predmeti so dokaz, da je lahko tudi vsakdanja stvar majhna umetnina. Helsinki niso le mesto lepih stavb, temveč prestolnica nordijskega oblikovanja.
Čas za kosilo rada izkoristim na znameniti tržnici Kauppatori in v stari pokriti tržnici Vanha Kauppahalli, kjer me pričaka prava zakladnica finskih okusov. Za kosilo si privoščim tradicionalno finsko lososovo juho Lohikeitto s koščki lososa, krompirjem, korenjem, koprom in smetano. Zraven vzamem še karelijsko pito – Karjalanpiirakka, iz tankega rženega testa z riževim nadevom. Ko se želim umakniti iz mestnega vrveža, grem v Sibeliusov park, v katerem kraljuje spomenik finskemu skladatelju Janu Sibeliusu. Obdana z zimskim mirom, zasneženimi drevesi in svežim morskim zrakom za trenutek obstanem ter prisluhnem tišini severa.
Velikokrat me zvabi južna Finska, kjer se slikovita mesteca prepletajo s čudovito obalno naravo. Včasih imam srečo, da Baltsko morje že prekrije led in se ob obali odprejo prav posebni zimski razgledi. Rada se sprehodim po Loviisi z njenimi pisanimi lesenimi hiškami ali po pravljičnem Porvooju, kjer me očarajo ozke tlakovane ulice in znamenita rdeča skladišča ob reki. Seveda ne gre brez postanka v kateri od prikupnih kavarnic, kjer se pogrejem ob skodelici finske kave in poskusim sladko Runebergovo tortico. Finci znajo uživati v preprostih trenutkih – ob dobri kavi, sladkem grižljaju in pogledu na zasneženo pokrajino. In prav to me vedno znova zvabi na Finsko.
Vsake toliko časa rada obiščem tudi svojega prijatelja Božička na Laponskem. V zadnjem času se tja najraje odpravim kar z Božičkovim vlakom, ki me iz Helsinkov popelje proti severu, vse do Rovaniemija. Nočna vožnja z vlakom je pravo zimsko doživetje. Udobno se namestim v svoji kabini, za oknom pa se počasi menjujejo zasneženi gozdovi, bele ravnice in majhne, v snegu speče vasice. Včasih se zdi, kot da snežinke plešejo v ritmu vlaka, ob jasnih nočeh pa se nad pokrajino morda razprostre še čarobni severni sij. Takrat se mi zazdi, da potujem naravnost v božično pravljico – tja, kjer me že nestrpno čaka Božiček. Ko končno prispem v Rovaniemi, se najprej odpravim obiskat Božička. Z njim poklepetam, mu zaupam svoje želje in prisluhnem njegovim zanimivim zgodbam.

Nato z radovednostjo pokukam še v številne njegove prodajalne, polne čudovitih spominkov, vrhunskega finskega dizajna, prazničnih okraskov in najrazličnejših dobrot. Seveda ne smem pozabiti niti na njegove zveste jelenčke, ki jih z veseljem obiščem. Po obisku Božičkove dežele se odpravim še v mesto Rovaniemi. Januarja je mesto odeto v pravo zimsko podobo. Ulice, strehe hiš in drevesa prekriva debela snežna odeja, mrzel severni zrak pa me prijetno prebudi. Med sprehodom občudujem zanimivo arhitekturo mesta, še posebej pa me pritegnejo stavbe, ki jih je zasnoval sloviti finski arhitekt Alvar Aalto. Rovaniemi je namreč po drugi svetovni vojni dobil novo podobo prav po njegovih načrtih. Rada zavijem v katero od prijetnih laponskih restavracij, v kateri me objamejo toplina prostora in omamne dišave iz kuhinje. Najprej me premami kos toplega finskega rženega kruha z maslom, za glavno jed si privoščim počasi dušeno mehko jelenje meso, ki ga postrežejo s kremastim pire krompirjem, brusnicami in kislimi kumaricami. Za piko na i si naročim še sladico – slastno finsko palačinko z gozdnimi jagodami in stepeno smetano.
Rada obiščem tudi katero od družin Samijev, kjer me prijazno sprejmejo in mi predstavijo svoj način življenja, običaje ter povezanost s severnimi jeleni. Povabijo me v svoj tradicionalni šotor lavvu, kjer ob toplem ognju poklepetamo, gostitelji pa mi postrežejo vroč čaj v tradicionalni leseni skodelici, imenovani kuksa. Ob njihovih zanimivih zgodbah začutim delček njihovega vsakdanjega življenja. Za konec me čaka še kratka vožnja s sanmi, ki jih vlečejo severni jeleni, medtem ko uživam v čudoviti naravi. Ker pa me poleg tradicije vedno znova premamijo tudi zimske dogodivščine, si včasih privoščim še vožnjo s pasjo vprego, s katero me skozi zasnežene gozdove popeljejo navihani haskiji, ali pa se z motornimi sanmi odpravim raziskovat širno, zasneženo pokrajino.

Kadar imam srečo in so večeri jasni ter snežinke ne poplesujejo več pred mojimi očmi, se odpravim stran od mestnih luči in z upanjem zrem v temno nebo. Včasih me narava nagradi s čudovitim severnim sijem. Na nebu se pojavijo skrivnostni zeleni svetlobni trakovi, ki se nežno prelivajo, valovijo in vrtinčijo, kot bi nad menoj plesala čarobna zavesa barv, ki se preliva v zelenih in vijoličnih odtenkih.
Tudi če severni sij ostane skrit za obzorjem, me večer očara. Tišina zasneženih gozdov, neskončno zvezdnato nebo in spokojnost neokrnjene arktične narave ustvarijo prav posebno vzdušje, ki ga je težko opisati z besedami. Prav zaradi vseh teh nepozabnih doživetij, čudovite narave, prijaznih ljudi in posebne čarobnosti severa se na Finsko in Laponsko vedno znova vračam."
Hvala Jasni za krasen zapis ter Vesni B. L. za čudovite fotografije zasneženega severa.