Agencija Trud nas je že tretjič uspešno popeljala na pot sence Sončevega mrka. Prvič 2006 v Turčijo, 2024 v ZDA in letos v Španijo. Največ mrkov med nami pa je seveda občudoval nam dragi prof. fizike, docent Mitja Rosina – od sedmih poskusov mu je uspelo kar 6x. Bili smo nabrani iz vseh starostnih skupin, verni in ateisti, mnogih nepričakovanih poklicev in iz različnih koncev sveta - z nami je bila tudi oseba, ki je bistveno vplivala na uspešno delovanje enega izmed satelitskih navigacijskih sistemov, to je bil zame kar šok ... Na nek način smo bili svet v malem, res impresivno. Z nami je potovalo kar nekaj kompletnih družin, tudi ena s starimi starši, torej skupaj kar tri generacije. Najmlajša udeleženka je štela 9 let, najstarejši med nami prof. M. Rosina pa ima samo eno enico zraven - to je 91 let. Vodička Aleksandra pa se je tudi zelo potrudila, da smo ohladili, zaradi španske vročine, občasno prevroče glave. Bili smo res velika skupina 50 sopotnikov in kdaj so bile želje pričakovano diametralno nasprotne.
Če se je Don Kihot boril z mlini na veter, smo se mi v sebi borili z vremenom, z dvomi, zakaj sploh peljemo toliko ljudi na ogled mrka, ki je po napovedih mnogih strokovnjakov, zaradi izjemno nizke lege nad obzorjem, imel malo možnosti za uspešen ogled?
A vedel sem, če nam uspe ujeti primerno vreme in kraj, bo to eden najlepših popolnih S. mrkov našega časa (saros 126, to je 48. ponovitev od 72). Zakaj? Dogajal se je ob dokaj pozni uri, nizko nad obzorjem nad naravno in kulturno kuliso, čudovito za opazovanja in fotografiranja - tako ljudi, kot ozadja, arhitekture, narave, tokrat tudi čudovitih oranžnih barv korone …
Po kocu popolnega mrka, vsi vesli in hkrati v sebi pomirjeni, opazujemo zahod še zmeraj delno, s strani Lune, zastrtega Sonca nad idilično špansko pokrajino. Nepozabni prizori. Foto: Zorko Vičar.
Sončevi mrki sicer sodijo v domeno astronomije, a so v zgodovini odigrali tudi zelo pomembno vlogo v iskanju položaja življenja in človeka v prostoru, v vesolju in času ter v naši duhovnosti. Eden najbolj znanih primerov za znanost je mrk iz leta 1919. Med njim je slikanje zvezd v bližini Sonca pomagalo preveriti napoved Einsteinove splošne teorije relativnosti, po kateri gravitacija ukrivlja svetlobo, tudi ob Soncu (oziroma pravilneje, materija in ostale oblike energije ukrivljajo prostor-čas). Zamik zvezd ob Soncu je takrat bilo mogoče ujeti le med temo popolnega Sončevega mrka. Ta mrk je bistveno prispeval k svetovni prepoznavnosti Einsteina in same teorije relativnosti. In ker se mrki ponovijo po 18 letih in 11 dneh [ali 10 dneh - odvisno od št. prestopnih let] ter 8 urah (saros), torej geografsko cca 120 ° zahodno, se bo ta znameniti mrk spet »ponovil« drugo leto 2. avg. 2027 na jugu Španije, severne Afrike … in bo vzhodno od Bengazija trajal nekaj več kot 6 minut, tja čez Egipt in Rdeče morje. Vljudno vabljeni vsi, ki vas ta tematika, izjemen pojav zanima, da se udeležite tega res dolgega, geografsko zelo bližnjega in najbolj legendarnega popolnega Sončevega mrka moderne dobe.
Mrki imajo tudi velik splošni kulturni in izobraževalni ter celo vzgojni pomen – predstavljajo redko priložnost, ko lahko ljudje na določenem območju doživimo nekaj skupaj, kar traja le nekaj minut, vendar je zaradi svoje izjemnosti pogosto nepozaben in hkrati pomirjujoč dogodek prav za vse udeležence. Sploh zaradi zelo nevsakdanjih, sicer šibkih, a kar mističnih barv Sončeve korone in skoraj skrivnostnim odzivom celotne narave. Med mrkom namreč temperatura začne padati, lahko zapiha tudi močnejši veter, cvetovi rastlin se ob pojemanju svetlobe počasi zapirajo, zmeraj bolj šibka svetloba je sestavljena skoraj iz nadrealističnih barv, vzorcev, senc, določene živali, kdaj tudi ljudje, so zbegane, lahko se pojavi celo prijetna omotica, spokoj, mnoga bitja se odpravijo spat, oglasijo se recimo črički, ptice se drugače obnašajo … Podoba neba ob popolni fazi mrka s sijočo korono okrog, z Luno zakritega, Sonca pa je dobesedno božanska. Okolico mrka pa večinoma krasijo svetlejše zvezde in en ali več planetov. Praktično vsi ljudje, ki skupaj opazujejo popolni Sončev mrk, postanejo drug do drugega v resnici bolj strpni, se veselijo drug za drugega, so bolj ponižni – kar nam velikokrat v življenju manjka.
Za kraj ogleda smo, po kar nekaj pogovorih tudi z meteorologom Gregorjem Vertačnikom (na mrk je vzel celotno družino, tri generacije, kako lepo), izbrali izjemen biser med španskimi zgodovinskimi mesti, ki ima statistično gledano zelo malo avgustovske oblačnosti in je hkrati ležal v bližini centralne črte mrka. To je El Burgo de Osma - Ciudad de Osma, majhno mestece z mogočno katedralo, nekoč je ta kraj imel celo katoliško univerzo. Z avtobusom smo se odpravili na 990 m visoko bližnjo idilično vzpetino Yacimento de Uxama – med ostanke izjemnega antičnega naselja - ki ima enkraten pogled na mesto in v celoti odprt pogled proti zahodnemu obzorju – kjer se je mrk tudi dogajal. Starejši izkušeni popotniki, tja do 91 let, pisana druščina iz prejšnjih mrkov in večina njihovih prijateljev, so bili kljub španski vročini, kdaj tudi gneči, zelo, zelo kooperativni. Vsi so tudi brez težav na ta idiličen prostor ogleda mrka prišli (10 minut hoje od parkirišča, že pozno popoldan, temperatura cca 38 °C). Vremenska napoved za 12. avg. 2026 je bila skoraj za celo črto popolne faze mrka čez Španijo praktično idealna – jasno vreme – o, kako olajšanje. Vsi smo imeli posebna očala za opazovanje Sonca in prvi objem Lune in Sonca, se je zgodil ob 19:34. In tako je prišlo še drugo olajšanje, torej smo na pravem kraju ob pravem času in čez nekaj minut so prav vsi iz druščine opazili, kako Lunin trebušček nežno prekriva Sonce. Že pred mrkom sem na kovinsko mizico na kamnu (del arheološkega parka) postavil namizna Dobsona - teleskop refraktor 80 mm s filtrom in teleskop Lunt 35 mm za vodikovo H-alfa svetlobo valovne dolžine 656,3 nm (odtenek rdeče barve). Tako smo lahko opazovali aktivnost Sonca preko štetja peg že pred mrkom in med delnim mrkom in hkrati smo še skozi drug teleskop H-alfa opazovali še izjemno protuberanco na robu naše Zvezde. To je za več kot polovico udeležencev bilo prvič, da so dojeli in se prepričali, da Sonce ni neka idealna krogla z gladko površino, ampak da je to še kako živa zvezda, ki skoraj cel čas bruha vročo plazmo v vesolje (sploh med maksimumi 11 letnega Sončevega cikla). V sredici Sonca namreč poteka fuzija. Gre večinoma za zlivanje vodika v helij pri temperaturi cca 15 milijonov K, kar je glavni vir njenega dragocenega stabilnega izseva. Razlika v masa končnih in začetnih atomskih jeder nam daje energijo za življenje po najbolj znameniti enačbi na svetu: ΔE = Δm*c2. Praktično je tudi vir celotne energije za nas na Zemlji. Ta proces traja že 5 milijard let in še približno toliko časa bo Sonce svetilo s podobnim izsevom. Protuberanca je plazma ujeta v magnetno polje Sončevih peg (večinoma sta to ioniziran vodik in helij), ki občasno izvrže te nabite delce v vesolje. Če ta Sončev veter ionov zadane Zemljo, lahko bližje poloma opazujemo izjemen polarni sij (hitri nabiti delci vzbudijo molekule kisika in dušika našega zraka). A kdaj imamo zaradi izbruhov Sonca tudi težave v komunikacijah, izpade elektrike, vpliva tudi majčkeno na vreme, posredno delno na razvoj bolezni, etc. A tudi med samim popolnim mrkom (slabi 2 minuti) smo lahko opazovali to protuberanco, a sedaj kar s prostim očesom ali daljnogledi, s teleskopi še lažje. To je bila prav dobra vaja za razumevanje, kaj so to protuberance, kaj omogočajo mrki ...
Podobno izboklino, protuberanco na robu Sonca, smo s skupino opazovali že v Pamploni 9. avg. na podestu Spomenika teka bikov po ulicah mesta – zanimiv kraj ogleda.
Da ne prehitevamo, napetost med nami, Španci in ostalimi obiskovalci s celega sveta, je naraščala skoraj celo uro do popolnega mrka - objema, Lune in Sonca. Ta Vrhunec opazovanja mrka se je zgodil približno ob 20:29 in je trajal slabi dve minuti. Vsi smo sneli očala in pred nami, okrog 8 stopinj nad obzorjem, smo najprej zagledali diamantni prstan (lok sončka tik pred popolno fazo), potem Bailyeve bisere (Lunin rob ni raven, žarki se prebijejo do nas skozi doline Luninega površja) in potem še protuberanco na Soncu (bilo ji še kar veliko majčkenih) ter seveda veličastno korono. Korona je neke vrste avreola plazme, sija okrog Sonca (vidna le med popolnim mrkom), s temperaturo nekaj milijonov kelvinov in jo bistveno oblikujejo silnice magnetnega polja, aktivnost Sonca in je zato med vsakim mrkom nekoliko drugačna.
A tokrat se je zgodilo še eno veliko presenečenje (za nekaj udeležencev z izkušnjami malo manj, a še zmeraj). Večinoma mrke opazujemo visoko na nebu in takrat imajo korone značilne belo - sivkaste odtenke obarvanosti. A tokrat je imela korona povsem drugačno prevladujočo barvo, katero (enako kot Sonce, ko zahaja) – to je izjemne odtenke oranžne barve. Nekaj podobnega sem sicer pričakoval, a ne v takih intenzivnih božanskih odtenkih oranžne in to nad izjemno špansko pokrajino. Rdeča barva se namreč manj sipa na delcih, plinih atmosfere, recimo modra pa veliko bolj, zato je čez dan nebo modre barve. A zato tudi med zahodom Sonca, ko svetloba potuje skozi debelo plast atmosfere, do nas prodre večinoma le oranžna, oz. rdeča barava Sonca, v tem primeru pa korone in nekaj protuberanc.
Noben od nas doslej še ni videl oranžne korone, izjemno – Sončev mrk 12. avg 2026, Burgo de Osma, Španija. Foto: Zorko Vičar
A čas popolnega zakritja Sonca 1 min in 44 s je žal hitro minil in tako smo bili priča tretjemu stiku. Spet se je pojavil diamantni prstan in spet smo si nadeli očala ... vsi bi še občudovali korono, izbruhe, tudi Venera se je lopo videla, a žal se je popolna faza končala. A še naprej smo ostali dobre volje, pod vtisom izjemnega dogodka, veseli, da nam je uspelo, da se nismo zastonj matrali v to »špansko vas«. Še zmeraj je tudi trajal delni mrk, četrti stik, zadnji objem (konec mrka) pa se je zgodil, ko je Sonce že zašlo.
Toliko veselja ob uspešnem opazovanju mrka že dolgo nismo doživeli. Veliko je bilo objemov, tudi kaka solzica je pritekla, vsa teža življenja, vse napetosti v nas so se sprostile, so odplavale daleč proč - saj za nekaj časa. Z našim prihodom na kraj ogleda mrka pa je izjemno idilično antično naselje Yacimento de Uxama spet vsaj simbolno oživelo - smo ga oživeli, vsaj za nekaj ur; v dolini pred nami pa je ležalo slikovito mestece El Burgo de Osma. V daljavi nad čudovito špansko pokrajino, drevesi, požetimi polji, pa je po popolni fazi mrka počasi zahajalo še zmeraj delno zamračeno Sonce. Vidno prav do horizonta, česar sploh nismo pričakovali, res nepozabno. Mnoge naše zveste sopotnice in sopotniki, tudi tisti, ki so prvič doživeli mrk, so dejali nekako takole, če povzamem Jelko: "Tudi kraj je bil odlično izbran, nekako arhaičen, kar je še poudarilo naše doživetje mrka."
Po kocu popolnega mrka, vsi vesli in hkrati v sebi pomirjeni, opazujemo zahod še zmeraj delno, s strani Lune, zastrtega Sonca nad idilično špansko pokrajino. Nepozabni prizori. Foto: Zorko Vičar.
Po mrku smo si na hitro ogledali še Venero skozi teleskop – izgledala je kot majčkena Lunca – za večino prvič. Na poti v hotel pa smo za cca 20 minut, na višini 1150 m, stopili iz avtobusa pod zvezdni obok poletnega trikotnika in v objemu krasno vidne Rimske ceste, doživeli še kar nekaj čudovitih svetlih utrinkov Perzeidov, solz sv. Lovrenca. Še glede želja - vse želje s poti so se nam tako že uresničile.
Kmalu po mrku je bilo veliko pogovorov, obljub, želja, da na popolne Sončeve mrke zagotovo še potujemo skupaj.
V ta kontekst na nek način sodijo tudi zaključne misli. Veseli nas, da je agencija Trud, kdaj tudi kot edina, vskočila na pomoč in tako popeljala že veliko radovednih Slovencev in ostalih državljanov sveta, na ta izjemna potovanja pod senco Sončevih mrkov, ko so druge agencije zatajile (recimo leta 2024 je bila edina, ki je sprejela izpeljavo tudi strokovnega dela potovanja, Houston, Cape Canaveral, LIGO ). Tudi letos sta bili pripravljeni ugrizniti v to jabolko le dve agenciji. A potovanja s Trudom niso namenjena zgolj mrkom. Zraven zmeraj pripravimo program, ki je presežen tako kulturno, zgodovinsko, duhovno ali celo znanstveno (2024). Letos smo tako rajžali po Severni Španiji od Sredozemlja do Atlantika: Barcelona - Gaudijeva izjemna mojstrovina Sagrada Familia (Družina je o njej že veliko pisala), Zaragoza, Pamplona, San Sebastian - Jolas Parkea / Balbia de La Concha, Bilbao / Bilbo - muzej Guggenheim, Logrono, Burgos - katedrala posvečena Devici Mariji in El Cidu, ... ). V Burgosu sem v izjemnem muzeju razvoja človeka (The Museum of Human Evolution) izvedel, da piščal iz Divjih bab ni več najstarejša, ampak piščal stara 90 000 let iz Ukrajine (Krimski polotok, najdišče Prolom II) ... Po Bilbau nas je vodil Blaž Boštjančič - turistični vodič, ki že nekaj let deluje v Baskiji.
Pripravil Zorko Vičar, AD Vega
