Ay Nicaragua, Nicaragűita oziroma Oj, Nikaragva, Nikaragvica je naslov najbolj znane pesmi o Nikaragvi, ki je postala neformalna himna te prelepe države na naši poti.
Največja srednjeameriška država po površini je država v vzponu. Komaj smo dočakali Nikaragvo, potem ko smo se zadnjih 40 km poti po Hondurasu vozili cik cak izogibajoč se luknjasti cesti, ki je zgledala, kot da so jo pred kratkim dolgo časa granatirali v številnih bitkah. Nikaragva je znova dežela številnih vulkanov, med njimi je veliko aktivnih. Ko smo se povzpeli na streho največje srednjeameriške katedrale v Leónu, smo v vrsti videli sedem vulkanov in iz dveh se je kadilo kot iz kakšne naše železarne. Nikaragva je varna država, kjer ni več potrebe po varnostnikih s šibrovkami pred vsako trgovino ali banko. Njen predsednik Daniel Ortega velja za osebo, ki ga v zahodnih medijih sicer ne hvalijo preveč, a razvoj Nikaragve v zadnjih letih je skorajda dih jemajoč. Končno smo prišli na ceste, ki so nove in se lahko kosajo z najboljšimi v EU. Tako hitro se še nismo peljali odkar smo tu. Mesta so urejena, odpirajo se nove trgovine, lokali, hoteli. Ljudje so prijazni, Nikaragovci so ponosni na svojo daljno in bližjo preteklost in na zmago nad skorumpiranim avtokratskim režimom družine Somoza, ki je vladala Nikaragvi skoraj polovico prejšnjega stoletja. Zaradi varnosti in dobre infrastrukture Nikaragva kljub vulkanom in občasnim potresom privablja nove investitorje in se pospešeno razvija. Obe kolonialni mesti, León in Granada, sta prava magneta za turiste. Nedaleč od Granade se nahaja vulkan Masaya, kjer je možno z roba kraterja pogledati v globino vulkana in videti lavo. V Nikaragvi bi vsi radi še malo ostali in uživali v vročem soncu, dobri hrani, prijetnih večerih v kolonialni Granadi, a čaka nas že Kostarika, novi mali raj na Zemlji...
Piše: U S