ZDA - očarljivi ameriški jug

Zajtrk. Iz Atlante nas pot vodi proti Augusti, ki je najbolj znana po najbolj prestižnem golf turnirju na svetu, Masters. In čeprav so meščani upravičeno ponosni na svojo barvito preteklost (ki jo simbolizira spomenik vsem padlim herojem konfederacije), so še bolj ponosni na svoje mesto, kot ga vidimo danes. Na bregu reke Savannah bomo tako začutili čudovito mešanico južnjaškega šarma ter sodobne zabave in živahne umetniške scene. Morda pa vas bo še bolj navdušil kip Jamesa Browna, očeta Soula, ki je tukaj odraščal ali pa rojstna hiša njegovega someščana Woodrowa Wilsona. Popoldan prispemo v Charleston (Južna Karolina), verjetno najlepše kolonialno mesto Juga. Tu je veliko za početi, morda bi obiskali kako tobačno plantažo, morda čudovite vrtove Magnolia plantaže ali pa trdnjavo Fort Sumter, kjer so bili izstreljeni prvi streli državljanske vojne. Zagotovo pa ne moremo mimo čudovite ante-bellum (predvojne) arhitekture ter mogočnih palač iz obdobja konec 19. stoletja. Meščani trdijo, da je kulinarika v njihovem mestu najboljša v celih ZDA, toda mi prisegamo na Cajun kulinariko Luisiane… Presodili boste sami!

Zajtrk. Mestece Beaufort, kamor se zjutraj odpravimo, je znano kot najbolj piratsko mesto v ZDA. V okoliških vodah so namreč pirati prežali na španske galeje, ki so se z zlatom otovorjene odpravljale iz Havane proti Španiji. Nedaleč od mesta so oblasti usmrtile enega najslavnejših piratov, Edwarda Teacha, ki so mu rekli tudi Črnobradec. Več o tem lahko izvemo v pomorskem muzeju Severne Karoline. Odhod proti jugu, zopet v Georgio, kjer nas ob Atlantski obali čaka prijetno obmorsko letovišče in pristanišče Savannah. Mesto iz leta 1733 imenujejo tudi gozdno mesto, saj je ob ulicah zasajenih na tisoče virginijskih hrastov, obraslih z španskim mahom, ki visi z vej in daje obiskovalcu občutek, da se je preselil v kako pravljico bratov Grimm. Tudi Savannah ima seveda svoj delež ante-bellum arhitekture, razkošnih palač (spremenjenih v muzeje) in živahno nabrežje, kjer si privoščimo pozno kosilo. Tipično južnjaška kulinarika seveda. Za konec si ogledamo še borzo bombaža (mesto je bilo glavno izvozno pristanišče za to blago in od tu je v romanu Rhett Butler tihotapil bombaž v Evropo, nazaj pa svilo in darilca za Scarlet), spomenik dekletcu, ki je mahalo prihajajočim ladjam ter cerkev najstarejše črnske baptistične skupnosti v ZDA.

Zajtrk. St. Augustine sicer leži v zvezni državi Floridi, a kaj dosti skupnega z Miamijem, Key Westom ali Orlandom nima. Gre namreč za najstarejše mesto v ZDA, saj so ga ustanovili že Španci, ki so deželo tudi poimenovali (Florida pomeni cvetoča). Castillo San Marcos je tako najbolje ohranjena kolonialna utrdba v ZDA, in spada pod zaščito NPS (služba nacionalnih parkov). Temeljito obnovljena notranjost nam z razstavami slikovito prikaže vsakodnevno življenje vojakov (in kaznjencev) ter pomorsko bojevanje pred 200 in več leti. V samem mestu bomo lahko začutili pridih španskega kolonialnega obdobja, s Plaza De Constitution, staro leseno šolo, ter nekaj palačami v španskem slogu. Oglede bomo zaključili z Flaglerjevim Collegeom – stavba, v kateri stoji, je bila zgrajena kot Ponce De Leon hotel, fantastična mešanica španskega kolonijalnega in kontinentalnega baroka, z psevdomavrskimi pridihi. Pot nas nato zanese proti zahodu, prečkamo polotok Floride in pridemo v tako imenovani Panhandle (Ročaj), saj obris Floride na zemljevidu spominja na kako džezvo ali kozico. Tu so bile nekoč plantaže bombaža, pravi jug, ki ga na drugih krajih Floride zaradi priseljevanja Kubancev ter upokojencev sploh ni več čutiti. Dan zaključimo v glavnem mestu Floride Tallahassee. Nova in stara stavba Kapitola (parlamenta in vlade zvezne države) Floride, betonski nebotičnik, se dramatično vzpenja nad staro, zgrajeno v začetku 20. stoletja. Ta fotogenični posnetek bomo seveda napravili tudi mi.

Zajtrk. Nadaljujemo pot po »ročaju« do Pensacole, znane po čudovitih plažah in kot dom ameriškega mornariškega letalstva. Morda kakega oficirja in gentlemana ugledamo tudi mi. Tudi sicer je mesto med najstarejšimi v ZDA in nekaj tega šarma začutimo tudi mi. Prečkamo zvezni državi Alabama (morda bo čas, da zavijemo skozi mesto Mobile, v okolici pa počica tudi muzejska bojna ladja USS Alabama) ter Mississipi in potem vstopimo v Luisiano. Mimo zalivčkov imenovanih Bayou (poznate pesmi, ki jih opevajo – Blue Bayou ali pa Fun on the Bayou – če jih ne, jih boste spoznali na poti). Zvečer prispemo v New Orleans in se nastanimo blizu francoske četrti, pravega »žurerskega centra« tega mesta. Bourbon street je posejan z lokali z živo glasbo, na ulicah se pleše, popiva, z balkonov gledajo južnjaške lepotice, noro vzdušje. Verjetno najprijetnejše mesto v ZDA, vsaj po našem mnenju... Večerja, ki si jo bomo privoščili, bo malce bolj pikantna, v Cajun/Creole slogu.

Zajtrk. Peš bomo spoznavali to čudovito mesto. Francoska četrt, katoliška katedrala, morda vas premami muzej vudu magije, morda celo srečamo kak blues-pogreb, po katerih je mesto znano. Žal tu ni več starega tramvaja (Imenovan poželenje, tako drama kot film pa sta se seveda dogajala tukaj), morda pa še ugledamo kako staro hišo vzhajajočega sonca, kot so tu imenovali bordele in o kateri poje slavna pesem (House of Rising Sun). Pa seveda sprehod po nabrežju mogočnega Mississipija. Na kavico in flancat se usedemo v Cafe du Monde, pred katerim še dandanes igrajo nadobudni jazz glasbeniki in upajo na prostovoljne prispevke. Tako je nekoč igral prav na tem mestu tudi Luis Armstrong Satchmo, preden je zaslovel in še tudi potem kdaj pa kdaj. Fats Domino je drugi velikan glasbe iz tega mesta, morda spijemo slavni koktejl Hurricane prav na vogalu, kjer stoji njegov kip. Zvečer se lahko odpravimo na večerjo in križarjenje s parnikom po reki Mississipi, ki nam bo priklicalo spomine na Toma Sawyerja in Huckelberryja Finna. Potem pa spet na Bourbon street, vzdušje New Orleansa pač ne dopušča zgodnjega spanja!

Zajtrk. Po zajtrku se odpravimo ob porečju reke Mississipi do še enega kraja, znanega po čudoviti ante-bellum arhitekturi-Natchez je svoje bogastvo črpal iz okoliških plantaž bombaža, v bližini se jih nekaj še ohranilo, najbolj znana je Melrose Plantation, ki je tudi zvezni kulturni spomenik. Popoldan prispemo v Vicksburg, kjer se je bila ena izmed najbolj pomembnih bitk državljanske vojne, kjer so zvezne čete (severnjaki) zadali enega najbolj bolečih porazov konfederaciji, saj so jo z osvojitvijo zadnje utrdbe na reki Mississipi presekali na dva dela in ji s tem zadali smrten udarec. Čez čudovito urejen spominski park nas bo pot vozila mimo topovskih baterij, jarkov in utrdb do čudovito obnovljene parne bojne ladje tipa monitor, ki so ga severnjaki uporabljali za patruljiranje po reki.

Zajtrk. Pot nas vodi proti severu, po naplavni ravnici mogočne reke. Tu čas teče počasneje, ljudje pa ravno tako. Še govorijo počasi in raztegujejo samoglasnike kot žvečilni gumi ali pa jih preprosto pojedo. Kot gres, brez katerega si zajtrka ne sploh ne morejo predstavljati. Črni in beli, južnjaki sedijo na verandah s pipo v ustih, na gugalnem stolu, z vnukom v naročju. Čeprav drug drugega še vedno ne marajo, so si precej bolj podobni, kot bi si bili pripravljeni priznati. Prevroče je za kako težko delo, zato pa jim ne manjka kreativnosti, ki se najbolj pokaže v njihovi glasbeni nadarjenosti. Tu se je rodil blues. Robert Johnson, Muddy waters BB King. Ali pa ZZ Top če imate raje bradate rokerje. Če bo čas se ustavimo v Cottonlandiij, muzeju posvečenem kralju bombažu. Popoldan prispemo do Memphsa, kjer se najprej ustavimo v Gracelandu, eksotičnem posestvu, ki si ga je kupil Elvis Presley. Pred Elvisom ni bilo ničesar, je rekel John Lennon. In če gledamo rock'n'roll je imel verjetno prav. Toda tudi on je stal na ramenih velikanov, prednikov glasbenikov bluesa, ki jih bomo v živo slišali igrati na ulici Beale.

Zajtrk. Zjutraj si ogledamo še sobo v motelu Lorraine, kjer so umorili velikega borca za človekove pravice, Martina Luthra Kinga. Zdaj je spremenjena v muzej, kjer lahko spremljamo tako njegove ognjevite govore kot celoten potek boja za enakopravnost temnopoltih prebivalcev Juga. Še kratek skok do založniškega studia Sun, kjer so kariero začeli tako Elvis kot Jerry Lee Lewis in Roy Orbison, potem se odpravimo odpravimo proti zvezni državi Missouri, proti mestu Saint Luis, kjer se reka Missouri združi z Mississipijem. Pokrajina je bila navdih za preštevilne hudomušne domislice pisatelja Marka Twaina. Tudi ta del ZDA je bil nekoč francoska kolonija, Gornja Luisiana in tudi mesto je poimenovano po francoskem kralju, Ludviku IX. Svetemu. Mesto se ponaša z velikim lokom, ki simbolično predstavlja vrata na zahod, kot se mesto rado imenuje. Res so se najpomembnejše ekspedicije na zahod začele tu, saj je bilo mesto na robu civilizacije. Za večerjo si privoščimo steak v kakem izmed slavnih lokalov v četrti Laclede's Landing in spijemo pivo Bud, saj je tu sedež ene izmed največjih pivovarn na svetu-Anheiser Busch.

Zajtrk. Zjutraj si lahko ogledate kak muzej – morda Muzej pivovarstva ali pa Muzej osvajanja divjega zahoda. V bližini je tudi staro sodišče, kjer je suženj Dred Scott tožil svojega gospodarja za svobodo. Pravdo je suženj Scott dokončno izgubil na Vrhovnem sodišču v Washingtonu, toda kamenček, ki se je tu začel valiti je sprožil plaz državljanske vojne in dokončne osvoboditve črnih sužnjev v ZDA. Sodišče je zdaj preurejeno v muzej. Pot nas vodi čez naplavne ravnice rek Missouri in Ohio, na bregu katere leži mesto Paducah. Mesto je ustanovil raziskovalec Clark (ekspedicija Lewisa in Clarka) in glavna industrija je bila dolgo gradnja lokomotiv in železniških vagonov. Še dandanes je tu zanimiv železniški muzej, ki ga lahko obiščete ali pa morda zanimiv muzej prešitih odej (quilts) in patchwork. Območje od tu pa do Apalačev pa je vedno slovelo tudi po ilegalni žganjekuhi, sploh med obdobjem prohibicije so od tu s pijačo zalagali velik del ZDA. Morda vas bo zanimal ogled destilarne Moonshine Company, kjer si lahko tako ogledate zgodovinski aspekt žganjekuhe v ZDA kot tudi preizkusite domače zvarke.