K Pozdravljeni Trudovci iz sončne Avatralije v zasneženo Slovenijo. Ko vi izbirate rokavice in škornje za v službo, se mi odločamo, ali bi šli na sprehod v sandalih ali natikačih. Namesto šalov sončna očala in namesto strgala za sneg širok klobuk. Pa sončna krema! Sonce v Avstraliji je namreč zelo močno, čeprav se to človeku niti ne zdi, ker v Perthu stalno piha hladen vetrič iz Indijskega oceana. Zdravnik iz Freemantla mu pravijo, saj piha iz smeri, kjer leži to elegantno pristanišče (ja, vem, pristanišča ponavadi niso elegantna, a morali mi boste verjeti na besedo-ali pa pojdite drugo leto z mano in se prepričajte na lastne oči). Zakaj pa zdravnik? Hja, kadar ne piha je v mestu poleti 40 stopinj, kot v pečici. In ko zapiha se takoj počutiš dosti bolje. No, na srečo je ta zdravnik skoraj vedno na "delovnem mestu". In kaj je takega v Perthu, da se ustavljamo tu, vas zanima?
Mesto ima čudovito lokacijo ob reki Swan, zelo lepa kombinacija modernih steklenih nebotičnikov in kamnitih stavb, zgrajenih pred 150 leti. Široke ulice, sproščeno vzdušje, predvsem pa ogromno zelenih površin. Včasih se ti zazdi, da je celo mesto en sam park. Največji izmed njih, Kings park (kraljevi) obsega tudi čudovit botanični vrt, vključno z dvignjeno sprehajlno stezo, ki se dvigne kar v krošnje dreves. V centru je nekaj ulic, rezerviranih za pešce, kjer je na petek in svetek zelo živahno, z glasbo, lokalčki in trgovinami. Ter pokritimi arkadami, ki vodijo od ene ulice do druge. Vse pa je zelo odprto in prav nič natlačeno. En od sopotnikov mi je v Melbournu vzkliknil: Andrej, tale Melbourne je mravljišče, Perth pa sproščeno diha! No, mnoga mesta tako po Aziji kot po Evropi so dosti bolj podobna mravljiščem kot Melbourne, a v primerjavi s Perthom morda res!
Kaki dve uri proti severu je še narodni park Nambung s čudovitimi sipinami, turkizno modrimi zalivi in nenavadnim skalnimi formacijami, ki jih domačini imenujejo pinnacles (po domače bi temu rekli "špice" oziroma vrhovi). Kako so nastali nam znanstveniki (še) ne znajo pojasniti, a vsekakor so zelo fotogenični in sprehod med njimi nujna točka obiska Zahodne Avstralije. Spotoma smo se ustavili še v parku, kjer imajo vse značilne avstralske živali. Niso zaprte v kletkah, kot v živalskih vrtovih temveč se prosto sprehajajo po ogradah, kamor lahko stopijo tudi obiskovalci. In če imaš polno pest rastlinskih briketov, so kenguruji kar naenkrat tvoji najboljši prijatelji. Priskakljajo, in vohajo kaj imaš v pesti. Ko jim na odprti dlani ponudiš brikete, te nežno s krempeljčki primejo za roko in pomalicajo kar iz dlani. Potem jih lahko po mili volji božaš in se slikaš z njimi. Edinole za "selfije" letos niso bili navdušeni. Z enim sem poizkusil, a mi je hotel vzeti telefon iz roke, ko sem mu ga pomolil pod nos. Morda ga je hotel dati v vrečo ali pa je mislil, da bo sam bolje opravil kot jaz. Samice imajo skoraj vse mladičke, nekateri so samo majhna izboklina v materini vreči, drugi pa so že tako veliki, da jim pol telesa gleda iz vreče. Ti že skakljajo naokoli in zlezejo v vrečo le ko so utrujeni ali lačni (seske ima mati v vreči). Včasih v vrečo vtaknejo samo glavo in se okrepčajo. Prav hecno pa gleda, ko se že na pol odrasel mladiček poskuša zbasati v vrečo, da ta skoraj "poka po šivih", in ko je notri ni pri miru ampak skače in se premika kot bi plesal break-dance. Uboga mama, pa, mama kot mama, vse to ljubeče prenaša.
Lep pozdrav iz prekrasnega Pertha!
Piše: A G