Kar malo strah me je bilo, ko smo se vozili proti Svanetiji. Vremenska napoved je bila precej slaba, večinoma deževno, zgolj en lep dan v naslednjih desetih. Ampak to naj bi bil prav tisti dan, ko smo bili mi tam. Upajmo, da se tokrat meteorologi niso zmotili, sem si rekel. Preden smo se začeli vzpenjati v gorsko Svanetijo, smo prečkali privlačno nižinsko pokrajino Migrelijo. Vse hiše so zgrajene na kolih, saj je pokrajina na pol močvirska in v deževnem obdobju je dostikrat veliko zemlje pod vodo. V "prestolnici" Migrelije Zugdidi so nam postregli s fantastičnim kosilom, pri katerem ni manjkalo migrelijskih specialitet. Kot Svani tudi Migrelijci govorijo svoj jezik, čeprav se v šolah seveda učijo gruzinščino. In tudi njihova kulinarika je precej drugačna od gruzinske, predvsem bolj pikantna in z manj poudarka na siru. Med znanimi Migrelijci, katerim se priimki končujejo na -ija so Berija, Gamsahurdija in "naš" košarkaš Stepanija.
Ob "meji" z Abhazijo (narekovaji zato ker se je, vsaj v očeh Gruzijcev, ta pokrajina odcepila nezakonito) smo se potem začenjali vzpenjati v Svanetijo. Visoke gore in strmi bregovi, previsne pečine in sneg v ozadju. Povsem drugačne viste. Mokra cesta in deroča, blatna reka sta nam potrdili vremensko napoved, da je tu v zadnjih dneh veliko deževalo. Pogled v nebo pa drugi del, da se deževje končuje in da bomo morda res imeli kratko "okno" lepega vremena. Prihod v največje "mesto" Svanetije Mestio je bil tako v znamenju sonca in odlične vidljivosti. Skok v muzej Svanetije, kjer so nas očarale narodne noše in prestrašile zakrivljene sablje krvoločnih Svanov, ki bi lahko o krvnem maščevanju poučevali tudi Korzičane. Prav zaradi tega je tudi imela vsaka razširjena družina obrambne stolpe, kamor so se zatekli, če bi prišli maščevalci. V odsotnosti neke centralne oblasti so bili prav pogosri tudi boji med vasemi, sploh pa z muslimanskimi prebivalci s severa. Tudi v takih primerih so ti visoki stolpi prišli še kako prav. Kot smo med raziskovanjem ugotovili, je bilo življenje v njih tesno, prepišno in sploh neudobno, a grob je še bolj neudoben. Je pa razgled iz vrha neprekosljiv.
Naslednji dan smo se z džipi odpravili proti najvišje ležečem naselju v Evropi, 2.200 m visokem Žguliju. Še pred 10 letu bi bila ta pot kar nevarna, saj je uporne Svane tbilisijska vlada pomirila šele pred nekaj leti in uredila vladavino prava. Pred tem je bila nevarnost ugrabitve kar realna in še dandanes večina vodičev odsvetuje popotnikom prepire s Svani. Ti imajo v letu kar 60 dni praznikov, večina jih je verske narave in na tiste dni težko najdeš moškega, ki bi bil popoldne še trezen. Tudi na čudovito nedeljo, ko smo se z džipi odpravili v srce Svanetije je bil tak praznik. Že zjutraj so nam v neki lokalni cerkvici ponudili močno žganje, toda niso vztrajali, če kdo ni hotel. Pot nas je nato vodila skozi osko sotesko, prečkali smo dva prelaza, se spustili skoraj do reke in se zopet povzpeli na greben. Vreme in vidljivost sta bila odlična, obrambni stolpi z visokimi zasneženimi vrhovi v ozadju, svetlo modro nebo, idilična pokrajina. Videli smo kmeta, ki je oral polje z vpreženim volom, kot to tu ljudje počnejo že stoletja. Videli smo v slikovite črne kučme in široke volnene plašče odete pastirje, ki so z velikimi psi gnali na pašo živino. Najbolj impresivne pa so bile seveda gore. Lepo se je videla Škhara, s 5068 metri najvišja gora Gruzije, še bližje pa nam je bila čudovita Ušba. Ta 4710 metrov visoka gora z ene strani izgleda čudovito pravilno, skoraj kot Matterhorn, ko pa jo vidiš iz druge strani, se pokaže še njen drugi rog, ki je zelo izrazit in spominja skoraj na bikovo rogovje. Da strnem, čudovit dan smo imeli in veselimo se že nadaljnih dogodivščin in krasot Kavkaza!
Piše: A G