Stara Modrost pravi, da je Svet kakor knjiga in da je tisti, ki ne potuje, prebral le prvo stran le-te. Prav nič ne dvomim, da nas je nadobudnih bralcev - popotnikov čedalje več. Pri tem zagotovo ni potrebno vsakič zapustiti naše stare celine, saj nas kakšna dobra prigoda ali zgodba lahko čaka že za prvim vogalom. Da, zgodba, ali njih prgišče. Zgodbe, ki nas radostijo, poučujejo, občasno opominjajo ali pa nam dajejo Upanje. Nekaj, kar je zagotovo vredno potovanja, vredno Truda, kajne?
Mi smo si tokratno zimo privoščili svojo zgodbo nekoliko bolj daleč, v Namibiji, ki po eni strani še venomer ostaja neodkriti biser, saj jo obiskuje relativno malo ljudi. Tu lahko roko podate dragocenim trenutkom, ki so obstajali na našem planetu še pred pojavom vsesplošne obljudenosti. Gre za svet Prostranstev, ki mu vladata mir, tišina, prvinskost, pa tudi raznolikost; nacionalni park Etosha skoraj vedno brbota od Življenja, razočaral pa vas ne bo tudi s Soncem obsijani obraz, površje Namibije s svojimi mogočnimi kulisami in nepozabnimi prizori vsakdana.
Srčno upam, da bo samooklicani ''modri'' človek oziroma homo sapiens, le našel zadostno stopnjo zatrjevane Modrosti in pustil te neprecenljive zaklade tudi za naše zanamce ter da jih ne bo skrunil z odpiranjem novih rudnikov ali vse večjim krivolovom. Tudi v Namibiji so morali v zadnjih dveh letih zaradi slednjega odstraniti rogove skoraj petstotim nosorogom. Nekateri nosorogov rog še vedno uporabljajo v tradicionalnem zdravilstvu ali pa za izdelavo prestižnih daril. Na črnem trgu je zato vrednost le-tega presegla celo vrednost zlata in diamantov!
Naj se za konec vrnem zopet k zgodbam in zaključim s povzetkom namibijske pripovedke, ki je lahko tudi ''modremu'' in oblastnemu človeku vsakdan v poduk;
Ali ste vedeli, da so v starih časih živali izgledale povsem drugače kot danes? Povodni konj, na primer, je na sebi nosil čudovito krzno mavrične barve, njegov repek pa je bil nadvse košat in mehak. Ker je mislil, da je najlepši, se je začel obnašati zelo arogantno. Vase zagledan je ukazoval živalim kot da je kralj na celotni Zemlji. »Zebra! Prinesi mi travo za moje ležišče!«»Žirafa! Kje je moje listje za zajtrk? Samo najboljše listje, z najvišjih krošenj!« Živali so kmalu postale site njegove arogance in so zato obiskale mogočnega metulja, ki je živel sredi magičnega gozda. Le on je namreč razpolagal z močjo nadzirati grom, strelo in dež, zaradi česar so ga tudi prosile za pomoč. Bile so tako obupane, da so se bile pripravljene odreči nekaterim svojim lastnostim; antilope so zato sklenile, da zelenih rogov ne potrebujejo. Celo krokodil se je odrekel svojemu barvastemu vzorcu na svojem hrbtu! (Da, živali so včasih izgledale drugače. Prav zares!). Ker metulj ni hotel, da bi živali še naprej trpele, se je odločil, da jim pomaga še isto noč. Na nočnem nebu je zakuhal nevihto, ki je skovala bleščečo strelo, le-ta pa je zanetila travo na kateri je povodni konj spal. Krzno se mu je hitro vžgalo in pomagal mu ni niti skok v bližnjo reko. Svoje mavrično krzno in košati repek je zato izgubil za vedno in postal dosti manj zanimiv. Od tistega dneva zato vodo zapušča praviloma samo še ponoči, saj ne želi, da bi ga kdo videl v svoji povprečni, pusti in nebarviti opravi.
Prisrčen pozdrav ter obilo užitkov pri nadaljnjem listanju knjige, ki ji pravimo Svet. Srečno pot!
Piše: D G