Še nekaj korakov manjka in prispeli bomo na naš končni cilj, to je k manjši budistični stupi, ki že stoletja kraljuje na pobočju nad vasico v kraju Vrang. Korak je bil zaradi nadmorske višine nekoliko bolj težak in počasen, a vzpon je bil vreden Truda. V zavetju stupe smo stali na točki, ki je bila preprosto magična. Pogled se nam je v hipu razpršil po dolini, ki je že dolgo poznana kot Wakhanski koridor. Gre za avtocesto starih časov, to je za enega najpomembnejših delov svilne ceste, po kateri so v bližnjo Kitajsko prihajale dobrine kot so živalske kože, suho sadje; iz nje pa nam dobro poznana svila, posoda, čaj. Dolina je tisočletja služila številnim osvajalcem, pa tudi trgovanju in izmenjavi idej kot so zaratustrstvo, krščanstvo, budizem, islam...In sedaj smo po več stoletjih prispeli tudi mi!
Razgled je bil zares prekrasen. Po dnu doline, ki je spominjala na oazo, se je leno razlivala reka Panj, ki je bila s svojim žuborenjem že kar nekaj dni naša spremljevalka in prijateljica. Na njenem južnem nabrežju so se že bohotile osušene zaplate Afganistana, nad njimi pa se je ponosno dvigal očak, o katerem smo poslušali že v šolah, mogočno pogorje Hindukuš, ki je s svojimi zasneženimi konicami skorajda že predrlo nebeško modro platno, ki se razprostira nad nami že od pamtiveka.
Preko reke, na naši strani, pa nam je hrbte ščitilo enako mogočno gorstvo poznano kot Pamir. Le-tega smo dodobra spoznali v nadaljevanju naše poti. Povsem razumljivo je, da se je tudi teh krajev prijelo ime »Streha sveta«. Marco Polo je celo dejal, da morajo v teh krajih celo ptiči iti peš, saj so gore previsoke, da bi jih preleteli. Nam je na srečo uspelo vse ''predelati'' z zanesljivimi terenskimi avtomobili in na poti smo lahko celo uzrli nekaj najbolj slavnih vršacev tega zares dih jemajočega gorstva. Številni vrhovi nosijo imena po še ne tako oddaljeni zgodovini; Lenin, Marks, Engels...
Kakorkoli že, enotni smo si bili, da bo vsak trenutek, ki ga bomo preživeli v zavetju naše stupe prekratek. Bodisi ura ali dve, lahko bi privolili tudi na več, da bi samo stali, opazovali ter uživali ob pogledih na delno ozelenelo dolino in z namakalnimi kanali prepredeno vasico, kjer se vam lahko tako kot pred stoletji pridruži kakšno prosto tekajoče jagnje, kozliček ali pa plahi in zvedavi pozdrav srčnih in klenih prebivalcev. In tudi pravkar požeta zlatorumena žitna polja so nas ob zahajajočem soncu božala po naših dušah. Prav vsaka, sleherna podrobnost kraja je dodala nekaj k naši pisani sestavljanki imenovani Wakhan; kraj, kjer si odmevi minulih stoletij in sedanjost še venomer podajata roko.
Seveda pa smo na našem potovanju, ki smo ga začeli v Azerbajdžanu in zaključili v Kirgiziji, uzrli še mnogo več omembe vrednih prizorov. Bilo je pestro, zanimivo, razburljivo, napeto, zabavno, na določene trenutke povsem nepričakovano, izjemno lepo in tudi nekoliko manj turistično in obljudeno, kar je k popotovanju dodalo neizmerno dodatno vrednost. Primerno za vsakega popotniškega gurmana. Priporočam in komaj čakam, da se vrnem!
p.s. Prisrčna hvala tudi naši skupini (Breda, Alenka, Irena, Nada, Srečko, Frenk, Jože, Frančišek, Boris)!..za pogum, dobro voljo, potrpežljivost in obilico pozitivne energije....ter da ste me vzeli s sabo!
Piše: D G