Že dober teden je odkar smo se vrnili z novega Trudovega potovanja po vzhodnoevropskih državah in obeta se, da bo postalo prava uspešnica. Odpravili smo se na vzhod Evropske unije preko Varšave, prestolnice velike Poljske.
Poljska prestolnica je idealno izhodišče za začetek pa tudi konec te poti, saj sta dolga stoletja obe državi, tako Ukrajina kot Belorusija, bili del ozemelj, ki so spadala včasih pod Poljsko, Poljsko-litovsko državo, Carsko Rusijo in končno Sovjetsko zvezo in Varšavski pakt. To so tudi države, ki so pretrpele najhujše gorje predvsem v prvi polovici 20. stoletja, še najhuje med drugo svetovno vojno. Poljska je že zelo napredna in razvita članica Evropske unije, zlasti Varšava je bogata evropska prestolnica.
Pot od Lublina do meje z Ukrajino pa nas že pelje na »vzhod«. Prestop meje nas spominja na stare čase in res smo imeli dovolj časa spomniti se prestopov meja nekoč. Ukrajino smo začeli odkrivati v Lvivu, glavnem mestu zahodne Ukrajine, kjer so opazni vplivi Avstroogrske, ki je do sem segala še pred stoletjem. Del Ukrajine je trenutno še vedno okupiran, v tradicionalno nacionalističnem Lvivu pa med suvenirji ne manjka predmetov, ki so izrazito protiruski. Npr. WC papir z likom ruskega predsednika. Lviv deluje kot eno od klasičnih srednjeevropskih mest. Kijev je čisto nekaj drugega. Velemesto, ki bolj spominja na stare sovjetske čase pa vendar skriva tudi veliko svetinj tako za Ruse kot za Ukrajince, saj se s Kijevsko Rusijo začenja zgodovina obeh narodov. Tu bi lahko brez težav ostali še kak dan, saj je v mestu čutiti sproščenost, ogromno je izjemnih spomenikov in odličnih restavracij.
Iz Kijeva smo se odpravili še v Černobil. Nekoliko nelagoden občutek je obiskati kraj tako hude jedrske nesreče kot je bila ta 26.4.1986. Ukrajincem še danes oblasti ne govorijo veliko o posledicah. Ta se nahaja na meji z Belorusijo in prav ta je bila celo bolj prizadeta ob katastrofi.
V Belorusijo smo vstopali počasi. Sami samcati na meji, a postopek je vseeno trajal tri ure. Bili pa so prijazni. Belorusija je res posebna zgodba. Zelo je posebna. Zgleda, kot da se je ustavil čas Sovjetske zveze, vendar s tržnim sistemom. Še vedno so tu Lenini in drugi tovariši, še vedno obstaja KGB, grb države je enak, le da se obnavljajo tudi stari dvorci, gradovi in cerkve. Ljudje delujejo sproščeni, zadovoljni, nič ne kaže da bi jim česa manjkalo. Cene so za naše razmere ugodne. Belorusija je vsekakor eno pozitivno presenečenje. Na poti smo obiskali prestolnico Minsk, dva gradova na poti do zahoda, kjer smo si še ogledali mesto-trdnjavo Brest. Na koncu so nas Belorusi kar hitro spustili čez svoj del meje do res pravih brezcarinskih trgovin.
Povsod se zelo dobro jé. Restavracije so na nivoju, hrana pa je naša, slovanska. Cene so povsod na tej poti praviloma nižje kot pri nas. Te države so se začele dobrikati tujim gostom in nas vabijo, da jih običemo in spoznamo. Mi smo se imeli zelo lepo. Vabljeni!
Piše: U S