Sokotra - Narava brez primere (potopis)

Sokotra - Narava brez primere (potopis)

Čas branja: 16 min

Ko najstnik sem v katalogu neke turistične agencije videl oglas za potovanje na Sokotro. Na fotografiji je bila rajska bela plaža, a osrednji motiv je bilo precej čudno drevo, ki se je zvijalo proti nebu. Za vedno sem si ga vtisnil v spomin in se odločil, da bom otok nekoč obiskal.

SOKOTRA
Sokotra je 132 kilometrov dolg in približno 45 kilometrov širok otok s površino 3665 km2 , kar je 95 % kopnega istoimenskega arhipelaga. Leži v zahodnem delu Indijskega oceana, približno na prehodu Adenskega zaliva v Arabsko morje. Od Arabskega polotoka je oddaljen 380, od Afriškega roga (Somalije) pa 240 kilometrov. Celoten otok je na Unescovem sezamu naravne dediščine. Več kot tretjina rastlin je endemitov. V zgodovini je prehajal med različnimi silami, od leta 1967 pa je po odhodu Britancev pod Jemnom. Uradno na njem živi približno 60.000 prebivalcev, ki pa jih je gotovo precej več. Govorijo sokotrski jezik, različico arabščine, ki počasi izginja. Večina je muslimanov. Gospodarstvo je zelo nerazvito, ljudje so odvisni predvsem od ribištva, živinoreje in turizma. Zaradi nerazvitosti in izjemne naravne dediščine ostaja privlačen cilj za pustolovce.

Zaradi vojne v Jemnu sem moral na obisk Sokotre, kjer je več kot tretjina rastlinskih vrst endemitov, kar dolgo počakati. A prišel je trenutek, ko me je sopotnica v Abu Dabiju, ki je imela v rokah letalske vozovnice, potrepljala po rami in rekla: »Uspelo nam bo!« Po letih vojne, koronavirusa, neslavnih, v zadnjem trenutku odpovedanih poletov in drugih preprek je bila to odlična novica.

Otok v zahodnem Indijskem oceanu je bil dolgo zelo izoliran od ljudi, gospodarskega razvoja in moderne kulture. Prvo letališče je Sokotra dobila šele leta 1999, prej pa je bila dostopna samo z ladjo, pa še to le devet mesecev na leto. Leta 2006 so dobili prvo asfaltirano cesto, ki je povezala večja naselja na severni obali. Nato je bil otok leta izoliran zaradi vojne, ki se je kot temna senca spustila nad celinski Jemen, ki je še vedno v primežu geostrateškega konflikta med stranema, ki ju podpirata Iran in Savdska Arabija oziroma Združeni arabski emirati. 

A še najzanimivejša je izolacija Sokotre v geografskem smislu. Prav geografska izolacija in ekstremne vremenske razmere so bile vzrok za nastanek zelo zanimivih rastlinskih vrst, ki morda še najbolj privlačijo obiskovalce. Ste že slišali za slavna drevesa zmajeve krvi, po katerih naj bi otok tudi dobil ime (souq – 'tržnica', qutra – 'zmajeva kri')? 

Krošnje drakonskih dreves pred planinskim masivom na Sokotri

»Slovenci, pojdite tja na stran!« Izkazalo se je, da čitalniki ne berejo slovenskih potnih listov, zato so morali obmejni policisti vse naše podatke vnesti ročno. Po mučnem procesu (predvsem zanje) smo se pred letališčem srečali z lokalno ekipo, ki je skrbela za prevoze, hrano in šotore – po Sokotri je namreč skoraj nemogoče potovati sam. Ne nazadnje tudi v državo ne moreš vstopiti brez posredovanja agencije. »Dobrodošli! Pozdravljeni na Sokotri! To je odslej vaš otok!« Glede na to, da je bila polovica potnikov na letalu iz Rusije, upam, da tudi njim niso rekli česa podobnega, saj bi lahko kaj narobe razumeli.

Pod tujim vplivom

Zapeljali smo se proti zahodu. »Tole je bolnišnica, ki jo je postavila Savdska Arabija,« mi je razlagal vodnik Ahmed, »in tole so ruski tanki, ki so nekoč ščitili otok.« Vozili smo mimo skromnih vasic, hiše so bile iz kamenja, njihove strehe pa ravne. Po ulicah so hodile ženske v temnih oblačilih s pokritimi obrazi. Pred veliko ograjo na robu vasi je bil vrvež, možje so se drenjali pri sprejemnici. »Vojaki čakajo na plačilo. Mimogrede, to je vojašnica Južnega tranzicijskega sveta, podprtega od Združenih arabskih emiratov, pod katere otok de facto spada«, je pristavil Ahmed, ko smo se zapeljali po ulici, ob kateri so bile na drogovih izobešene zastave Emiratov. 

Leta vojne so namreč omejila vpliv jemenske vlade na otoku, ko pa ga je leta 2015 prizadel še hud ciklon, se je Abu Dabi ponudil, da pošlje svojo pomoč, kar so oblasti z veseljem sprejele. Najprej je prišla hrana, nato material za obnovo in nekaj inženirjev, ki so vzpostavili novo infrastrukturo, potem zdravniki in nove bolnišnice, nato pa za vsak slučaj še nepovabljeni vojaki, ki so zavzeli letališče.

 Ker pa je otok izrednega strateškega pomena, so jim sledili še Savdijci in odtlej tu poteka nekakšen dobrotniški boj med Savdijci, Emirati in po novem še Omanom, ki financirajo razvoj uradno še vedno jemenskega otoka. A dlje kot smo bili od letališča in prestolnice, manj nas je zanimala politika in kmalu smo ob cesti opazili prva čudna drevesa, med katerimi so se pasle vseprisotne koze.

Odvisni od ribolova

Prvo noč smo šotorili ob laguni Detwah. Od fantov, ki so do kolen brodili po vodi, smo kupili nekaj velikih rakov. Pogajali smo se za ceno, fantje pa so se posvetovali med seboj v skrivnostnem jeziku. Ahmed je razložil: »Na otoku govorimo sokotrščino, starodavni jezik predislamskega izvora, podoben južni arabščini. Zanimivo je, da ga ne pišemo. Kljub temu imamo bogato dediščino poezije in celo organiziramo festival recitacije.« 

Ribiške ladje v mestu na Sokotri na pesku na obali

V jeziku, ki ga govori manj ljudi, kot je prebivalcev v malce večji slovenski občini, so se torej dogovorili glede cene, mi pa smo uboge rake odnesli kuharju in se nato povzpeli na bližnjo vzpetino. Kakšne barve, kakšen zahod! Prav to je bil pogled, ki sem ga nekoč sanjal in zdaj dosanjal. Domačini pa se niso kaj dosti menili za romantiko – večer je čas za šport. »Ena, dva tri, štiri ... dvanajst!« – kar toliko nogometnih druščin v polnih postavah je sopotnik preštel na pesku pod nami. Podili so se za žogo in končali šele ob temi, ki je tudi nas prisilila, da smo po pesku tekli v dolino. 

Raki so že dišali iz improvizirane kuhinje, nad žarom pa je cvrčala velikanska riba, ki je verjetno še danes nadvse nesrečno plavala prav v bližini enega od ribiških čolnov. Na Sokotri je polovica družin tako ali drugače povezanih z ribištvom, ki omogoča predvsem golo preživetje. 

Naslednje jutro sem se sprehajal po ribiškem pristanišču Qalansiyah, drugem največjem naselju na otoku in opazoval barvite čolne, ki so jih potegnili na obalo. Pod bližnjo streho je bilo nekaj trgovcev, ki so odganjali muhe s svojega ulova. Ponudili so mi rdeče obarvano ribo, a sem jih moral zavrniti, saj nas je čolnar že klical k vkrcanju in odpluli smo proti zalivu Shoab, ki nas je čakal za slikovitimi visokimi klifi. 

Kopalec se kopa v reki v kamnitem kanjonu na Sokotri

Le trenutek potem, ko smo se izkrcali v enem najlepših zalivov na svetu, so domači fantje že poskakali na obalo in v bližnjem grmičevju brez očitnega razloga zakurili – navada, ki je med Arabci skoraj vseprisotna. Potniki pa smo uživali v neverjetnih barvah kristalno čiste vod

Drevesa zmajeve krvi

Naš naslednji cilj so bili hribi in v veselem pričakovanju smo v daljavi opazovali vrhove gorovja Hajhar, najvišjih hribov na otoku. Najvišji vrh sega malenkost čez 1500 metrov. Namenjeni smo bili do njegovega vznožja, na planoto Diksam, kjer rastejo slovita drevesa zmajeve krvi. »Evo ga, evo ga, pred nami levo!« sem vzkliknil kot otrok, ki prvi zagleda morje. 

Prvi primerek ni bil nič posebnega, a ustavili smo terence, poskakali v senco njegove krošnje in se razposajeno fotografirali. »Dracaena cinnabari oz. drevo zmajeve krvi je dobilo ime po rdečem soku, ki so ga dolgo uporabljali za barvilo, pa tudi kot stimulans, lepilo, osvežilec daha, lak za violine, za magijo in alkimijo, bojda celo za splave,« sem razlagal sopotnikom. »Je narodno drevo Jemna, znano po svoji ravni krošnji, ki nekoliko spominja na dežnik.« 

Drevo zmajeve krvi na Sokotri

Vozili smo naprej skozi vasice in opazovali življenje. Ob njihovem obrobju smo pogosto videli dve zgradbi, belo in rumeno. »To so šole,« je razložil Ahmed, »bela je emiratska, rumena je savdska.« Kandidati za nadzor nad otokom ocenjujejo, da je velikega pomena, kdo in kaj bo učil otroke. Sicer v vaseh vlada revščina, ki je žal razlog za številne okoljske težave. Ker primanjkuje hrane, kmetje redijo koze, ki pojedo mladike vseh dreves in so tako rekoč opustošile otok. Tako so edina drevesa zmajeve krvi, ki še ostajajo, stara nekaj sto let, vse poganjke pa takoj pojedo koze, ki pa jih ne moremo samo obrekovati, saj so na žaru prav okusne. 

Drugi večji problem je deforestacija – z jemensko državljansko vojno so poskočile cene goriva in številni domačini so se zatekli k sekanju dreves za kurjavo. Podnebne spremembe so prinesle še vse izrazitejše suše in tako se otoški flori in favni ne piše prav dobro. Varovanje narave je pač privilegij razvitih družb. Tukaj ljudje še preživijo komajda – naj bi bili lačni in naj jih zebe? Drevesa zmajeve krvi bo treba reševati v Sani, Abu Dabiju, Riadu, Teheranu ali kjer koli že, samo da jih bodo rešili.

Vsakodnevno kopanje

»Neurje mi je pred nekaj tedni uničilo sončne celice,« je potarnal kmet v bližini Firmihina. Prejšnjo noč smo kampirali pod drevesi zmajeve krvi in zjutraj smo se sprehodili do njegove koče. Žalostno je opazoval potrgane kable za ploščo in se gotovo v mislih znova potožil Alahu. Tega si res ni zaslužil, saj opravlja zelo pomembno delo: »Na svoji posesti je uredil zavetišče za mlada drevesa zmajeve krvi, ki jih goji za ogrado, stran od koz,« je prevajal Ahmed. 

Toplo morje Indijskega oceana

Po čaju smo se sprehodili po gozdu starejših primerkov teh dežnikov, nato pa pri kampu zalotili jato egiptovskih jastrebov pri ostankih naše večerje – tistih, ki smo jih skozi zadnjo odprtino izločili po jutranji kavici. Ker na Sokotri skoraj ni urejenih sanitarij, se je prav jastrebom treba zahvaliti, da v imenu javne čistoče opravljajo delo komunale. Sledila je adrenalinska vožnja v dolino, kjer smo se po kosilu prepustili toku rečice, ki nas je nosila po vadiju. 

Eden najboljših vidikov potovanja po Sokotri je zagotovo ta, da se vsaj enkrat, običajno pa dvakrat na dan nekje kopaš. Bodisi v sladki vodi nekje v notranjosti otoka bodisi v oceanu, ki ga obdaja

Tradicija pripovedništva

Pot nas je vodila proti zahodu, odpeljali pa smo se vzhodno. »Neurje je prejšnji mesec odneslo cesto. Samo Alah ve, kdaj jo bodo popravili. Naokrog moramo, ni druge možnosti,« so razlagali vozniki. Tako smo se zopet peljali med naselji z identičnimi hišami, ki so videti, kot bi jih nekdo postavil v računalniški igri. »Emirati ... gradijo jim hiše in si kupujejo naklonjenost.« 

Ko se je cesta dvignila nad južne priobalne ravnine, pa so našo naklonjenost dobile puščavske vrtnice – čudna drevesa, ki so priljubljena tudi kot bonsaji. V naravi zrastejo kakšna dva metra visoko in velik užitek je opazovati njihovo obliko, saj so videti, kot da bi prepletajoče počasi plesale svoj stoletni ples. Prav to sem kot najstnik videl na fotografiji v katalogu, sem pomislil. Ta drevesa sicer niso avtohtona. Samo na tem otoku lahko vidimo »kumarična drevesa«, ki so jim nekoliko podobna in jih je prav tako veliko na osrednjih planotah. 

Otroci med kopanjem na plaži na Sokotri

Sokotra pa ne privlači zgolj s svojim površjem. Na severni obali smo namreč na polotoku Di Hamri po prečenju osrednjega otoškega grebena postavili šotore, nato pa pod gladino morja našli zanimive korale in živobarvne ribe. Kakšen otok, kakšna narava! 

Zvečer pa smo brali sokotrske zgodbe: Nekoč sta živela dva moža, ki sta se imela zelo rada, bila sta namreč brata. Eden od bratov je dejal drugemu, da ju bo kljub ljubezni nekoč ločila ženska ... Na otoku se je razvila izjemna tradicija pripovedništva in neki ruski antropolog je zbral in zapisal že nekaj sto zgodb. 

Ko pa smo ravno pri zgodbah – mnogi menijo, da naj bi prav na Sokotri Kajn ubil Abela. Tudi na vzhodnem delu otoka smo večere preživljali ob tabornem ognju in delili izkušnje: »Jama Hoq je bila nora. Ko smo po pol ure hoda ugasnili luči, je bilo to nekaj čisto posebnega. Nisem vedela, da imajo na Sokotri jame,« je razlagala sopotnica.

Najlepše kopališče na svetu

Šotorili smo pod zelo visokimi sipinami Archer, na katerih je čudovito počakati sončni zahod. Lokacija je nora. Sipine so pod strmimi klifi, ob katere je morje naneslo pesek kar kakšnih 200 metrov visoko. Ker ni prostora za šotore, se je treba vkopati v pesek, okrog pa ležijo ogromni, celo deset metrov visoki balvani, ki so se odlomili od sten, zato je kar nekoliko tesnobno spati med njimi. Ker naj bi tudi cesto na planoto Homhil odneslo, smo se do enega najlepših kopališč na svetu podali kar peš. Iz doline smo krenili proti izjemnemu naravnemu bazenu, ki je na robu pečine s fascinantnim razgledom na severne nižine. V jezerce pada slap, pod katerim si lahko pohodniki, utrujeni po vročem in vlažnem pohodu, zmasirajo hrbet. 

Peščena obala ob Indijskem oceanu

Čisto za konec pa smo na poti do prestolnice zapeljali še do vadija Khaleesan, kjer lahko v topli reki plavaš med pečinami in se nato prepuščaš mirnemu toku. Plavajoč mrtvaka sem razmišljal: »Le kdo bi si mislil, da je puščavski otok sredi Indijskega oceana vrhunska destinacija za kopanje in plavanje?« Predramil me je klic za vrnitev k avtomobilom. Čas je bil za vožnjo proti glavnemu mestu otoka in skorajšnji polet domov.

Najgrše mesto na planetu

Obiskal sem že veliko mest, a gršega od Hadiboja še nisem videl. Naj mi prijatelji Sokotrčani odpustijo, ampak to je zares mesto, ki bi na kakšnem seznamu najlepših mest na svetu končalo v zadnjem promilu. Če bi jih sploh spustili na tako tekmovanje in jih ne bi že prej izločili kot anomalijo. Verjamem, da obstajajo še grša, a molim, da jih brez posebnega razloga ne bom nikoli videl. 

Asfalt je nekoč obstajal, ostale pa so le luknje in nekakšna strjena snov med njimi. V temnih gostih lužah plavajo smeti. Koze se pasejo po strehah hiš, nogometnih igriščih, strehah avtomobilov, vozovih in v zapuščenih hišah, njihovi iztrebki pa so vseprisotni in vsesmrdeči. Vsake toliko stopiš čez kakšno kost. Arhitektov ali urbanistov tukaj seveda niso nikoli videli. Še najlepše se zdijo mošeje, pa še iz teh vidno odpadajo deli fasade. Smetnjaki so polni in z odprtimi pokrovi kričijo, naj jih izpraznijo. Rastlinja je malo, kar pa ga je, poganja iz nedokončanih stavb in razpok v stenah. 

Neurejeno in umazano mesto na Sokotri

Prihod v Hadibo je še najbolje načrtovati ponoči, kot smo tudi storili in zadnjo noč preživeli v hotelu, kjer smo se otožno spominjali čistoče in razkošja svojih šotorov. A je treba povedati, da se prebivalci sokotrske prestolnice in največjega mesta otoka kljub vsemu kaosu, ki vlada na ulicah, lepo uredijo, umijejo avto in gredo jest v lokale, v katerih je vsaj notranjost urejena. Že res, da mesto ni lepo, a v njem živijo lepi in urejeni ljudje. »Kaj misliš, bi se morala Sokotra odcepiti od Jemna in biti samostojna? Bi se morali priključiti Emiratom? Mogoče Savdski Arabiji?« me je spraševal Ahmed. »Sami bi težko preživeli, saj nimate nobenega gospodarstva, če pa bi razvijali turizem, bi še bolj obremenili okolje. Z Jemnom boste težko nadaljevali, saj je država razdeljena in razsuta, od tam pa ničesar ne dobite. S Savdijci vam tudi ne bi bilo prav dobro, saj je dobršen del tukajšnjih muslimanov šiitov. Emirati morda niso tako slaba možnost,« sem razmišljal. 

A sem sam pri sebi dobro vedel, da so gotovo edina resna možnost. Pred nekaj leti so Emirati v svojo vojsko povabili več kot 4000 mladih fantov s Sokotre in številni so odšli zaradi denarja varovat emiratske meje, kot to vidijo tukaj. A prepričan sem, da jih urijo za zavzetje Sokotre – domači fantje bi se namreč legitimno izkrcali in zaradi »nezadovoljstva s situacijo« zavzeli otok, česar vojska Emiratov ne more storiti. Če imam prav, lahko samo upamo, da bo zmajeva kri edina, ki bo tekla po otoku. 

Najbolj vesoljski otok, Galapagos v Indijskem oceanu, blaženi otok, sveti gral popotnikov ... Noben izraz zares ne opiše Sokotre. Potovanje po njej je predvsem potovanje skozi naravo in med ljudi, ki prebivajo v občutljivem ravnovesju z njo. Mobilnega signala skoraj ni. Turistične infrastrukture skoraj ni. Prenočišč skoraj ni, razen nekaj manjših hotelčkov v Hadiboju, če si sploh zaslužijo to ime. Posledično je tura tukaj čisti odklop od ponorelega sveta. 

Hvala bogu, saj je prav narava tisto, kar nas kliče semkaj. 

Ne bom iskal besed, da bi opisal naravni svet Sokotre. To preprosto moraš videti.


Hrvaški otoki
Nazaj na seznam