Iz Gvatemale smo prispeli najprej v Copán, Honduras, kjer so nas ponovno navdušili Maji. Ostanki majevskega mesta so veličastni in tu najdemo res izjemne stele in spomenike, kakršnim, v doslej odkritih središčih, ni bilo para.
Nato nas je čakal El Salvador. Na meji ni dolgega čakanja, saj so srednjeameriške države carinsko povezane kot EU in se pregledajo le dokumenti ob vstopu v državo kot pri nas na meji s Hrvaško. El Salvador velja poleg Hondurasa za najnevarnejšo državo na svetu, a če sta po videnem to najnevarnejši državi na svetu, potem nam sploh ne gre tako slabo. Res se človek navadi gledati varnostnike z dolgimi cevmi, pihalniki, ki se jim reče šibrenice, šibrovke pumparice. Pred vsako banko, bencinskim servisom, menjalnico, trgovino, lekarno… povsod so. No, tudi že prej v Gvatemali. Orožja je še vedno veliko za naše pojmovanje. Bolj nas včasih skrbijo vsi ti vulkani, ki so vsepovsod okoli nas. V Salvadorju, ki po slovensko pomeni, Odrešenik, je vulkanski pepel pred več kot 1400 leti pokril in ohranil vsaj eno veliko majevsko vas, ki se danes imenuje Joya de Cerën ali kar srednjeameriški Pompeji. Odlično so vidne hiše, savne, šamankina hiša, vrtovi ob hišah in kaj je tam raslo. Našli so celo ostanke hrane, ki jo je prebivalstvo uživalo tik pred hitrim pobegom. Glavno mesto, San Salvador ni ravno neka turistična atrakcija, saj so ga večkrat porušili potresi in nazadnje je svoje dodala državljanska vojna, v kateri so dobili tudi mučenika blaženega škofa Oscarja Romera, ki je dal svoje življenje za preganjane, izkoriščane in uboge. V kripti katedrale ima veličasten nagrobnik in je zdaj tudi kraj romanj. Pojemo na hitro še kako pupuso, koruzno tortiljo s črnim slastnim fižolovim pirejem in sirom. Kmet nam z mačeto obseka kokosov oreh, naredi luknjo, vtaknemo slamico in pijemo kokosovo vodo, še boljša je, če se notri dotoči rum. Pravi rum, ne ta, ki ga poznamo pri nas in se ga daje v kekse in čaj. Nasvidenje v Nikaragvi.
Piše: U S